Utihni, molči
Odrešenik nas uči, kako naj občutimo mir in spokojnost, celo kadar okrog nas pihajo siloviti vetrovi in dvigajo valove, ki grozijo, da bodo potopili naše upanje.
Ko so bili najini otroci še majhni, smo z družino nekaj dni preživeli ob prelepem jezeru. Neko popoldne si je nekaj otrok nadelo rešilne jopiče, preden so skočili s krova v vodo. Najmlajša hči je oklevajoče gledala in pozorno opazovala brate in sestre. Zbrala je ves pogum, si z eno roko zamašila nos in skočila. Takoj je priplavala iz vode in malce panična kriknila: »Na pomoč! Na pomoč!«
No, ni bila v smrtni nevarnosti; njen rešilni jopič je opravil svoje delo in varno je lebdela. Lahko bi ji podali roko in jo z le malo truda potegnili nazaj na krov. Vendar je s svojega zornega kota potrebovala pomoč. Morda je bila kriva hladna voda, morda novo doživetje. Sploh pa je splezala nazaj na krov, kjer smo jo zavili v suho brisačo in jo pohvalili za pogum.
Najsi smo stari ali mladi nas je veliko v trenutkih stiske izgovorilo besede, kot so: »Na pomoč!« »Reši me!« ali »Prosim, usliši mojo molitev!«
Nekaj takega se je zgodilo Jezusovim učencem med njegovim zemeljskim delovanjem. V Marku beremo, da je Jezus »spet /…/ začel učiti ob jezeru. Pri njem se je zbrala zelo velika množica.«1 Množica je postala tako številčna, da je Jezus »stopil v čoln«2 in govoril s krova. Ves dan je ljudi, ko so sedeli na obali, učil v prilikah.
»Ko se je /…/ zvečerilo,« je rekel svojim učencem: »Prepeljimo se na drugo stran! Ko so odslovili množico,«3 so odrinili od obale in pluli čez Galilejsko jezero. Jezus je na krmi našel mesto, kamor se je ulegel in kmalu zaspal. Kmalu je »nastal /…/ velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že [skoraj] poln vode«.4
Veliko Jezusovih učencev je bilo izkušenih ribičev in vedeli so, kako ravnati s čolnom v nevihti. Bili so njegovi zvesti – resnično, njegovi ljubljeni – učenci. Pustili so delo, osebne interese in družino, da bi sledili Jezusu. Njihova vera vanj je bila očitna, saj so bili v čolnu. Zdaj pa je bil njihov čoln sredi viharja in na tem, da se potopi.
Ne vemo, koliko časa so se bojevali, da bi v nevihti obdržali čoln na površini, vendar so Jezusa zbudili z nekaj panike v glasu, rekoč:
»Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?«5
»Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!«6
Imenovali so ga »Učitelj« in res je. On je tudi »Jezus Kristus, Božji Sin, Oče nebes in zemlje, Stvarnik vsega od začetka«7.
Jezus je s svojega mesta na čolnu vstal in zapretil vetru ter rekel besnečemu jezeru: »Utihni! Molči!« »In veter se je polegel in nastala je globoka tišina.«8 Jezus, vedno Veliki Učitelj, je potem svoje učence poučil z dvema preprostima, a ljubečima vprašanjema. Vprašal je:
»Kaj ste strahopetni?«9
»Kje je vaša vera?«10
Kadar smo sredi življenjskih preizkušenj, težav ali trpljenja, smo nagnjeni in celo skušani k temu, da vzkliknemo: »Učitelj, ti ni mar, da [sem izgubljen]? Reši me.« Celo Joseph Smith je prosil iz strašne ječe: »O Bog, kje si? In kje je paviljon, ki prekriva tvoje skrivališče?«11
Odrešenik sveta zagotovo razume omejitve našega zemeljskega življenja, ker nas uči, kako naj občutimo mir in spokojnost, celo kadar okrog nas pihajo siloviti vetrovi in dvigajo valove, ki grozijo, da bodo potopili naše upanje.
Jezus tiste s preizkušeno vero, otroško vero ali celo z delčkom vere12 vabi, rekoč: »Pridite k meni.«13 »[Verjemite] v moje ime.«14 »[Učite] se od mene in [poslušajte] moje besede.«15 Ljubeče zapove: »[Pokesajte se] in se [krstite] v mojem imenu«16, »ljubite [se] med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil.«17 in »[Vselej] se me /…/ [spominjajte].«18 S pojasnilom Jezus zagotavlja: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«19
Predstavljam si, da so bili Jezusovi učenci v čolnu, ki ga je premetaval vihar, zaposleni z opazovanjem valov, ki so treskali ob krov, in z izčrpavanjem vode. Lahko si jih predstavljam, kako so rokovali z jadri in poskušali ohraniti vsaj nekaj malega nadzora nad svojim majhnim plovilom. Osredotočili so se na to, da bodo preživeli tisti trenutek in njihova prošnja za pomoč je bila brezpogojno iskrena.
Dandanašnji nas veliko ni nič drugačnih. Nedavni dogodki po vsem svetu in v naših državah, skupnostih ter družinah nas udarjajo z nepredvidenimi preizkušnjami. V časih zmede se lahko zdi, da je naša vera na robu meja naše vzdržljivosti in razumevanja. Valovi strahu nas lahko zbegajo, da pozabimo na Božjo dobroto in smo tako kratkovidni in neosredotočeni. Vendarle se v teh težkih trenutkih našega potovanja naša vera ne samo preizkusi temveč tudi utrdi.
Ne glede na svoje razmere si lahko načrtno prizadevamo, da gradimo in krepimo svojo vero v Jezusa Kristusa. Okrepimo jo, ko se spomnimo, da smo Božji otroci in da nas ljubi. Naša vera raste, ko z upanjem in marljivostjo preizkušamo Božjo besedo in skušamo po svojih najboljših močeh slediti Kristusovim naukom. Naša vera raste, ko se odločimo, da bomo verjeli namesto dvomili, odpuščali namesto obsojali, se kesali namesto upirali. Naša vera se prečisti, ko se potrpežljivo zanašamo na zasluge in milost in milostljivost Svetega Mesija.20
»Medtem ko vera ni popolno vedenje,« je rekel starešina Neal A. Maxwell, »prinaša globoko zaupanje v Boga, katerega vedenje je popolno.«21 Celo v razburkanih časih je vera v Gospoda Jezusa Kristusa odločna in vzdržljiva. Pomaga nam odstraniti nepomembne motnje. Spodbuja nas, da gremo naprej po poti zavez. Vera se prebija skozi malodušje in nam omogoča, da se odločno in pokončno soočimo s prihodnostjo. Spodbuja nas, naj prosimo za rešitev in pomoč, kadar molimo k nebeškemu Očetu v imenu njegovega Sina. In ko se zdi, da na naše prošnje v molitvah ni odgovora, naša vztrajna vera v Jezusa Kristusa obrodi potrpežljivost, ponižnost in sposobnost, da spoštljivo izrečemo besede: »Zgôdi se tvoja volja.«22
Predsednik Russell M. Nelson je učil:
»Ni potrebe, da bi naši strahovi izpodrinili našo vero. Te strahove lahko premagamo tako, da si vero okrepimo.
Začnite pri svojih otrocih. /…/ Občutijo naj vašo vero, celo ko se nad vas zgrnejo hude preizkušnje. V veri se osredotočite na našega ljubečega nebeškega Očeta in njegovega ljubljenega Sina, Gospoda Jezusa Kristusa. /…/ Vsakega dragocenega fanta in dekle učite, da je Božji otrok, ustvarjen po njegovi podobi, s svetim namenom in potencialom. Vsakdo se rodi z izzivi, ki jih mora premagati, in z vero, ki jo mora razviti.«23
Nedavno sem slišala dva štiriletnika govoriti o svoji veri v Jezusa Kristusa, ko sta se odzvala na vprašanje: »Kako ti Jezus Kristus pomaga?« Prvi je rekel: »Vem, da me ima Jezus rad, ker je umrl zame. Rad ima tudi odrasle.« Štiriletnica je rekla: »Pomaga mi, ko sem žalostna ali tečna. Pomaga mi tudi, ko se utapljam.«
Jezus je rekel: »Kdor se torej pokesa in pride k meni kot majhen otrok, ga bom sprejel, kajti takih je Božje kraljestvo.«24
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«25
Nedavno je predsednik Nelson obljubil, »da bo potem vse manj strahu in vse več vere,« ko bomo »začeli na novo resnično poslušati, prisluhniti in upoštevati Odrešenikove besede«.26
Sestre in bratje, naše sedanje težke okoliščine niso naš končni večni cilj. Kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni smo z zavezo prevzeli ime Jezusa Kristusa. Verujemo v njegovo odkupitveno moč in upamo v njegove velike in dragocene obljube. Upravičeno se lahko radostimo, ker se naš Gospod in Odrešenik dobro zaveda naših težav, skrbi in žalosti. Jezus je v našem čolnu, tako kot je bil s starodavnimi učenci! Pričujem, da je dal svoje življenje, da vi in jaz ne bomo umrli. Zaupajmo mu, spolnjujmo njegove zapovedi in ga z vero poslušajmo reči: »Utihni! Molči!«27 V svetem in posvečenem imenu Jezusa Kristusa, amen.