Preizkušeni, preverjeni in zbrušeni
Največji blagoslov, ki ga bomo prejeli, ko dokažemo, da smo v preizkušnjah zvesti svojim zavezam, bo sprememba našega značaja.
Moji dragi bratje in sestre, hvaležen sem, da danes govorim z vami. Upam, da vam bom vlil poguma za trenutke, ko je življenje videti posebej težavno in negotovo. Za nekatere od vas je to sedanji čas. Če ni, bo še napočil.
To ni črnogledo. Realistično je – a vendar optimistično – zaradi Božjega namena glede stvarjenja tega sveta. Svojim otrokom je nameraval ponuditi priložnost, da se dokažejo za sposobne in pripravljene na sprejemanje pravilnih odločitev, kadar je težko. Tako bi se spremenil njihov značaj in bi postali bolj kakor Bog. Vedel je, da bo to zahtevalo neomajno vero vanj.
Veliko svojega znanja sem prejel v družini. Ko sem bil star približno osem let, je mati modro prosila brata in mene, naj skupaj z njo puliva plevel na družinskem vrtu za hišo. To je torej videti kot preprosta naloga, a živeli smo v New Jerseyu. Pogosto je deževalo. Prst je bila zelo ilovnata. Plevel je rasel hitreje od zelenjave.
Spomnim se, kako pobit sem bil, ko se mi je plevel trgal v rokah, korenine pa so čvrsto tičale v zbitem blatu. Kmalu sta bila mati in brat daleč spredaj v svojih vrstah. Bolj sem se trudil, bolj sem zaostajal.
»Pretežko je!« sem zaklical.
Mati se je namesto sočutnih besed nasmehnila in rekla: »O, Hal, seveda je težko. Mora biti. Življenje je preizkušnja.«
Še isti trenutek sem se zavedel, da so njene besede resnične in bodo v moji prihodnosti še vedno.
Razlog za materin ljubeči nasmeh mi je postal jasen leta kasneje, ko sem bral, kako sta nebeški Oče in njegov ljubljeni Sin govorila, čemu sta ustvarila ta svet in duhovnim otrokom ponudila priložnost za življenje smrtnika:
»In preizkusili jih bomo, da bomo videli, ali bodo naredili vse, kar jim bo zapovedal Gospod, njihov Bog;
in tisti, ki bodo obdržali svoje prvo stanje, bodo dobili še več; in tisti, ki svojega prvega stanja ne bodo obdržali, ne bodo imeli slave v istem kraljestvu s tistimi, ki so svoje prvo stanje obdržali; in tistim, ki obdržijo svoje drugo stanje, bo na njihovo glavo dodana slava na veke vekov.«1
Vi in jaz smo sprejeli vabilo, naj bomo preizkušeni in naj dokažemo, da se bomo odločili spolnjevati Božje zapovedi, ko ne bomo več v navzočnosti nebeškega Očeta.
Kljub tako ljubečem vabilu nebeškega Očeta je Lucifer prepričal tretjino duhovnih otrok, naj mu sledijo in zavrnejo Očetov načrt za rast in večno srečo. Satan je bil zavoljo upora skupaj s svojimi privrženci izgnan. Zdaj skuša prepričati kar največ ljudi, naj med življenjem na zemlji obrnejo Bogu hrbet.
Kdor od nas je sprejel načrt, ga je zaradi svoje vere v Jezusa Kristusa, ki se je ponudil, da bo postal naš Odrešenik in Odkupitelj. Tedaj smo zagotovo verjeli, da bodo ne glede na naše zemeljske šibkosti in ne glede na zlonamerne sile, ki bodo proti nam, dobronamerne sile neprimerljivo močnejše.
Nebeški Oče in Jezus Kristus vas poznata in ljubita. Želita, da se vrnete k njima in postanete kakor onadva. Vaš uspeh je uspeh zanju. Ko ste brali oziroma slišali tele besede, ste čutili, kako vam Sveti Duh to ljubezen potrjuje: »Kajti glej, to je moje delo in moja slava – da uresničim človekovo nesmrtnost in večno življenje.«2
Bog ima moč, da nam olajša pot. Izraelske otroke je med potovanjem proti obljubljeni deželi hranil z mano. Gospod je med svojim delovanjem na zemlji ozdravljal bolne, obujal mrtve in pomiril jezero. Po svojem vstajenju je odprl vrata »ječe tistim, ki so bili zaprti«.3
Prerok Joseph Smith, eden od največjih Gospodovih prerokov, je trpel v ječi in se naučil lekcijo, ki koristi vsem nam in jo potrebujemo v svojih nenehnih preizkusih vere: »In če te bodo vrgli v jamo ali v roke morilcev in ti bo izrečena smrtna obsodba, če te bodo vrgli v brezno, če se bo proti tebi dvignil val zarote, če bodo silni vetrovi postali tvoji sovražniki, če se bo na nebu nabrala črnina in se bodo vse prvine združile, da bi ti zaprle pot, in predvsem če bodo same čeljusti pekla na široko odprla usta po tebi, vedi, sin moj, da ti bo vse to dalo izkušnje in bo za tvoje dobro.«4
Morda se upravičeno sprašujete, zakaj ljubeči, vsemogočni Bog dopušča, da so naše zemeljske preizkušnje tako težke. To je zato, ker ve, da moramo postajati duhovno vse čistejši in močnejši, da bomo z družinami lahko živeli v njegovi navzočnosti za večno. To nam je nebeški Oče omogočil tako, da nam je dal Odrešenika in moč, da se sami in z vero odločamo, da bomo spolnjevali njegove zapovedi, se pokesali in tako prišli k njemu.
Očetov načrt sreče se osredotoča na to, da bi postali vse bolj podobni njegovemu ljubljenemu Sinu, Jezusu Kristusu. Odrešenikov zgled nam je v vsem najboljše vodilo. Ni bil izvzet iz tega, da se mora dokazati. Trpel je za vse otroke nebeškega Očeta in plačal je za vse naše grehe. Občutil je trpljenje vseh, ki so in bodo prišli na zemljo.
Kadar se sprašujete, koliko bolečine res še lahko prenesete, se spomnite nanj. Pretrpel je, kar trpite, da bi vedel, kako vas spodbuditi. Morda vam ne bo odvzel bremena, vendar vam bo vlil moč, tolažbo in upanje. Pozna pot. Izpil je grenko čašo. Prestal je trpljenje vseh.
Za vas skrbi in vas tolaži ljubeči Odrešenik, ki ve, kako vas podpirati v vsakršnih preizkušnjah, s katerimi se soočate. Alma je učil:
»In šel bo dalje in trpel bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste; in to zato, da se bo spolnila beseda, ki pravi, da bo nase prevzel bolečine in bolezni svojega ljudstva.
In prevzel bo smrt, da bo lahko razvezal spone smrti, ki vežejo njegovo ljudstvo; in prevzel bo njihove slabosti, da ga bo do obisti navdajala milost, po mesu, da bo po mesu lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti.«5
Podpiral vas bo tudi tako, da vas bo prosil, naj se ga vselej spominjate in naj pridete k njemu. Opogumil nas je:
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom dal počitek.
Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.«6
K njemu pridemo, ko se gostimo z njegovimi besedami, udejanjamo vero za kesanje, se odločimo, da nas krsti in potrdi njegov služabnik s polnomočjem, in nato spolnjujemo zaveze z Bogom. Pošlje vam Svetega Duha, da vas spremlja, tolaži in vodi.
Če živite vredni daru Svetega Duha, vas Gospod lahko varno vodi, tudi kadar poti ne vidite. Meni je najpogosteje pokazal naslednji korak ali dva. Redko mi je odstrl bežen pogled na daljno prihodnost, a celo ti redki bežni pogledi me usmerjajo pri odločitvah v vsakdanjem življenju.
Gospod je pojasnil:
»Za zdaj z naravnimi očmi ne morete videti načrta svojega Boga glede tega, kar bo prišlo po temle, in slave, ki bo sledila hudi stiski.
Kajti po hudi stiski pridejo blagoslovi.«7
Največji blagoslov, ki ga bomo prejeli, ko dokažemo, da smo v preizkušnjah zvesti svojim zavezam, bo sprememba našega značaja. Ko se odločimo, da bomo spolnjevali zaveze, lahko v nas delujejo moč Jezusa Kristusa in blagoslovi njegove odkupne daritve. Naše srce se lahko omehča, da druge ljubimo, jim odpuščamo in jih povabimo, naj pridejo k Odrešeniku. Naše zaupanje v Gospoda se poveča. Naši strahovi se zmanjšajo.
Čeprav so nam torej v stiskah obljubljeni tolikšni blagoslovi, si za stiske premišljeno ne prizadevamo. Med zemeljsko izkušnjo bomo imeli obilo priložnosti, da se dokažemo in opravimo dovolj težke preizkušnje, da bomo postali bolj kakor Odrešenik in naš nebeški Oče.
Poleg tega moramo opaziti stiske drugih in jim skušati biti v pomoč. To bo še posebej težko, ko bomo tudi sami pred hudo preizkušnjo. A ugotovili bomo, da kadar vsaj za malenkost dvignemo bremena drugih, se bo naš hrbet utrdil in bomo zaznali luč v temi.
Gospod je pri tem naš Vzornik. Ko je na križu na Golgoti trpel že tako hude bolečine, da bi umrl, če ne bi bil edinorojeni Božji Sin, se je ozrl na svoje rablje in Očetu rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«8 Medtem ko je trpel za vse, ki bodo kdaj živeli, se je s križa ozrl na Janeza in svojo užaloščeno mater in ji je služil v njeni preizkušnji:
»Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: ‘Žena, glej, tvoj sin!’
Potem je rekel učencu: ‘Glej, tvoja mati!’ In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.«9
Na najsvetejši dan od vseh je s svojimi dejanji prostovoljno predal svoje življenje za vsakega od nas in nam ni ponudil le podpore v tem življenju, ampak tudi večno življenje v prihodnosti.
Videl sem, kako visoko so se povzpeli ljudje, kadar so se v strašnih stiskah izkazali za zveste. V današnji Cerkvi najdemo zglede vsepovsod. Stiske ljudi spravijo na kolena. Z zvestim vztrajanjem in trudom postanejo bolj podobni Odrešeniku in našemu nebeškemu Očetu.
Od matere sem se naučil še eno lekcijo. Kot deklica je zbolela za davico in je skoraj umrla. Kasneje je imela spinalni meningitis. Oče ji je umrl še mlad, tako je moja mati z brati pomagala skrbeti za svojo mater.
Vse življenje je čutila posledice bolezenskih stisk. V zadnjih desetih letih življenja je morala na številne operacije. A vseskozi je izkazovala zvestobo Gospodu, celo ko je bila priklenjena na posteljo. Edina slika na steni njene spalnice je bila slika Odrešenika. Na smrtni postelji so bile njene zadnje besede meni: »Hal, kot slišim, si se prehladil. Moraš poskrbeti zase.«
Na njenem pogrebu je bil zaključni govornik starešina Spencer W. Kimball. Ko je povedal nekaj o njenih stiskah in zvestobi, je rekel v bistvu tole: »Morda se nekateri sprašujete, zakaj je morala Mildred tako zelo in tako dolgo trpeti. Povedal vam bom. Zato ker jo je Gospod želel še malo izbrusiti.«
Zahvaljujem se številnim zvestim članom Cerkve Jezusa Kristusa, ki bremena prenašajo z neomajno vero in so v pomoč drugim, ki prenašajo svoja, ko jih Gospod skuša še malo izbrusiti. Prav tako izražam ljubezen in občudovanje do tistih, ki skrbijo za druge, in za voditelje širom sveta, ki služijo drugim, medtem ko so v procesu brušenja sami ali njihove družine.
Pričujem, da smo otroci nebeškega Očeta, ki nas ljubi. Čutim ljubezen predsednika Russella M. Nelsona do vseh nas. Danes je Gospodov prerok na zemlji. O tem pričujem v svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.