Srca, prepletena v pravičnosti in enotnosti

starešina Quentin L. Cook

iz zbora dvanajstih apostolov

Ob tej 200-letni ključni točki v naši cerkveni zgodovini se zavežimo, da bomo živeli pravično in bomo enotni kot še nikdar prej.

Pravičnost in enotnost sta izjemno pomembni.¹ Kadar imajo ljudje Boga radi z vsem srcem in si pravično prizadevajo, da bi postali kakor on, je v družbi manj sporov in prepirov. Več je enotnosti. Všeč mi je resnična zgodba, ki to ponazarja.

General Thomas L. Kane, mlad moški, ki ni bil naše veroizpovedi, je pomagal svetim in jih branil, ko so morali zbežati iz Nauvooja. Cerkev je zagovarjal veliko let.²

Leta 1872 je general Kane s svojo nadarjeno ženo Elizabeth Wood Kane in sinovoma potoval od doma v Pensilvaniji v Salt Lake City. Brighama Younga in njegove sodelavce so spremljali na poti v St. George v Utahu. Elizabeth je k prvem obisku Utaha pristopila s pomisleki glede žensk. Kar presenetile so jo nekatere stvari, ki jih je spoznala. Ugotovila je, na primer, da je bila ženskam v Utahu na voljo vsaka služba, s katero so lahko zaslužile za preživetje.³ Ugotovila je tudi, da so člani Cerkve ljubeznivi in razumevajoči do ameriških domorodcev. ⁴

Med potovanjem so bivali pri Thomasu R. in Matildi Robison King v Filmoru.⁵

Elizabeth je napisala, da je med Matildino pripravo obroka za predsednika Younga in njegovo druščino v prostor stopilo pet ameriških Indijancev. Čeprav niso bili povabljeni, so očitno pričakovali, da se bodo pridružili druščini. Sestra King jih je nagovorila »v njihovem narečju«. Z zadovoljnim pogledom na obrazu so se posedli na svoje odeje. Elizabeth je enega od Kingovih otrok vprašala: »Kaj je rekla mama tem možem?«

Matildin sin je odgovoril: »Rekla je: ‘Ti tujci so prispeli prvi in skuhala sem dovolj le zanje, a obrok za vas se že kuha na ognju, poklicala vas bom takoj, ko bo pripravljen.’«

Elizabeth je vprašala: »Bo to res naredila ali jim bo pri kuhinjskih vratih namenila le ostanke?«⁶

Matildin sin je odgovoril: »Mati jim bo postregla, prav kakor je vam, in jim ponudila mesto pri svoji mizi.«

Tako je tudi naredila in »pojedli so povsem olikano«. Elizabeth je pojasnila, da se je njeno mnenje o gostiteljici izboljšalo za sto odstotkov.⁷ Enotnost okrepimo, ko z ljudmi ravnamo dostojanstveno in spoštljivo, čeprav so po zunanjem videzu drugačni.

Kot voditelji se ne slepimo, da so bili b preteklosti vsi medsebojni odnosi v popolni, da so se vsi obnašali v skladu s Kristusovim duhom ali da so bile vse odločitve pravične. Vendarle nas vera uči, da smo vsi otroci našega Očeta v nebesih, in častimo njega in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, ki je naš Odrešenik. Želimo si, da bi se nam srca in misli prepletla v pravičnosti in enotnosti in bomo z njima eno.⁸

Pravičnost je širok, obsežen pojem, a nedvomno zajema, da živimo Božje zapovedi.⁹ Upraviči nas do svetih uredb, ki tlakujejo pot zavez, in nas blagoslovi z Duhom, ki nam daje smernice v življenju.¹⁰

Pogoj za pravičnost vsakega od nas ni, da smo v sedanjem življenju deležni vsakega blagoslova. Morda trenutno nismo poročeni ali blagoslovljeni z otroki ali drugimi želenimi blagoslovi. A Gospod je obljubil, da bodo pravični, ki so zvesti, »lahko prebivali z Bogom v stanju neskončne sreče«.¹¹

Enotnost je prav tako širok, obsežen pojem, a nedvomno ponazarja prvo in drugo največjo zapoved, naj ljubimo Boga in naj ljubimo sočloveka.¹² Opredeljuje ljudi v Sionu, ki so se jim srca in misli »prepletla v eno«.¹³

Okvirna podlaga za moje sporočilo so nasprotja in lekcije iz svetih spisov.

Minilo je že 200 let, odkar sta se Oče in njegov Sin leta 1820 prvič prikazala in začela obnovo evangelija Jezusa Kristusa. Poročilo v 4 Nefiju v Mormonovi knjigi zajema podobno 200-letno obdobje po tem, ko se je Odrešenik prikazal v starodavni Ameriki in ustanovil svojo Cerkev.

Zgodovinski zapis, ki ga preberemo v 4. Nefiju, opiše ljudi, med katerimi ni bilo zavidanj, zdrah, razburjenosti, laganja, umorov, niti nikakršne poltenosti. Zapis navaja, da zavoljo te pravičnosti »zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je ustvarila Božja roka«.¹⁴

Glede enotnosti v 4. Nefiju beremo: »In zgodilo se je, da zaradi Božje ljubezni, ki je prebivala v srcih ljudi, v deželi ni bilo prepira.«¹⁵

Na žalost 4. Nefi nato opiše dramatično spremembo, ki se je začela v »dvesto in prvem letu«,¹⁶ ko sta krivičnost in razkol razdrla pravičnost in enotnost. Globine izprijenosti, ki je zatem nastopila, so bile tako zlovešče, da veliki prerok Mormon nazadnje potoži svojemu sinu Moroniju:

»Toda, o, sin moj, kako lahko takšno ljudstvo, katerega radost je v tolikšni gnusobi –

kako lahko pričakujemo, da bo Bog zadržal svojo roko v sodbi nad nami?«¹⁷

Čeprav živimo v izjemnem času, svet v tem razdobju ni blagoslovljen s pravičnostjo in enotnostjo, ki jo opisuje 4. Nefijeva knjiga. Dejansko živimo v času res ostrih razkolov. Vendar so se milijoni, ki so sprejeli evangelij Jezusa Kristusa, zavezali, da bodo dosegli tako pravičnost kot enotnost. Vsi se zavedamo, da zmoremo narediti več, in prav to je v današnjih dneh naš izziv. Lahko smo sila, ki celotno družbo obogati in blagoslovi. Ob tej 200-letni ključni točki v naši cerkveni zgodovini se kot člani Gospodove Cerkve zavežimo, da bomo živeli pravično in bomo enotni kot še nikdar prej. Predsednik Russell M. Nelson nas je prosil, naj »izkažemo še več vljudnosti, rasnega in etničnega sožitja in vzajemnega spoštovanja«.¹⁸ To pomeni, naj imamo radi drug drugega in Boga in naj vse sprejemamo kot brate in sestre in smo zares sionsko ljudstvo.

S svojim naukom vključevanja vseh smo lahko oaza enotnosti in pozdravljamo raznolikost. Enotnost in raznolikost se ne izključujeta. Ko gojimo vzdušje vključevanja in spoštovanja do raznolikosti, lahko dosežemo še večjo enotnost. V obdobju, ko sem služil v predsedstvu kola San Francisco v Kaliforniji, smo imeli občestva, kjer so govorili španščino, tonganščino, samoanščino, tagaloščino in mandarinščino. Naši angleško govoreči oddelki so vključevali ljudi iz različnih rasnih in kulturnih ozadij. Vladale so ljubezen, pravičnost in enotnost.

Oddelke in veje v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni določajo zemljepisne meje ali jezik,¹⁹ ne rasa in kultura. V dokumentaciji o članstvu ni navedena rasa.

Že na začetku Mormonove knjige, približno 550 let pred Kristusovim rojstvom, izvemo o temeljni zapovedi o medsebojnih odnosih med otroki Očeta v nebesih. Vsi moramo spolnjevati Gospodove zapovedi in vsi smo vabljeni, naj bomo deležni Gospodove dobrote, »in nikomur ne odreče, ki pride k njemu, črncu in belcu, zasužnjenemu in svobodnemu, moškemu in ženski; in pomni pogana; in Bogu so vsi enaki, tako Judje kot drugi narodi«.²⁰

Odrešenikovo služenje in sporočilo nenehno razglašata, da so Božji otroci vseh ras in barv kože. Vsi smo bratje in sestre. Po našem nauku verjamemo, da so v gostiteljski deželi obnove, v Združenih državah, tako ustava ZDA²¹ kot sorodni dokumenti²², ki so jih napisali nepopolni možje, bili navdih od Boga za blagoslov vseh ljudi. Kot beremo v Nauku in zavezah, so bili ti dokumenti »sprejeti in bi jih morali ohranjati zaradi pravic in zaščite vsega mesa glede na pravična in sveta načela«.²³ Dve od teh načel sta bili svobodna volja in odgovornost za lastne grehe. Gospod je izjavil:

»Zato ni prav, da bi bil kdor koli v suženjstvu drugega.

In s tem namenom sem uzakonil ustavo te dežele po rokah modrih mož, ki sem jih postavil prav s tem namenom, in deželo odkupil s prelivanjem krvi.«²⁴

To razodetje smo prejeli leta 1833, ko so sveti v Misuriju prenašali veliko preganjanje. V uvodu v 101. razdelek Nauka in zavez med drugim piše: »Drhal jih je pregnala z domov v okraju Jackson /…/ [Članom] Cerkve se je veliko grozilo s smrtjo.«²⁵

To je bil čas napetosti na več področjih. Veliko Misurijcev je ameriške domorodce štelo za neprizanesljive sovražnike in so jih želeli pregnati iz dežele. Poleg tega je bilo med misurijskimi naseljenci veliko lastnikov sužnjev in čutili so se ogrožene zaradi tistih, ki so suženjstvu nasprotovali.

Nasprotno pa je naš nauk spoštoval ameriške domorodce in želeli smo jih učiti evangelij Jezusa Kristusa. Glede suženjstva so naši sveti spisi jasni, da nihče ne bi smel zasužnjiti drugega.²⁶

Nazadnje so bili sveti nasilno izgnani iz Misurija²⁷ in nato prisiljeni, da se preselijo na Zahod.²⁸ Sveti so doživeli razcvet in so našli mir, ki spremlja pravičnost, enotnost in življenje po evangeliju Jezusa Kristusa.

Odrešenikova posredniška molitev, ki je zapisana v Evangeliju po Janezu, mi vzbuja radost. Odrešenik je potrdil, da ga je poslal Oče in da je sam, Odrešenik, dokončal delo, zaradi katerega je bil poslan. Molil je za svoje učence in za tiste, ki bodo verjeli v Kristusa, »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju«.²⁹ Pred svojim izdajstvom in križanjem je Kristus molil za enost.

V prvem letu obnove evangelija Jezusa Kristusa v zapisu v 38. razdelku Nauka in zavez Gospod govori o vojnah in hudobiji in izjavi: »Povem vam, bodite eno in če niste eno, niste moji.«³⁰

Kultura naše Cerkve izhaja iz evangelija Jezusa Kristusa. Pismo Rimljanom apostola Pavla je globokomiselno.³¹ Prvotno Cerkev v Rimu so sestavljali Judje in pogani. Ti prvi Judje so imeli judovsko kulturo in »so pridobili osvoboditev in so se začeli množiti in doživljati razcvet«. ³²

Pogani v Rimu so imeli kulturo s precejšnjim helenističnim vplivom, kar je apostol Pavel zaradi svojih izkušenj v Atenah in Korintu dobro razumel.

Pavel razumljivo pojasni evangelij Jezusa Kristusa. Kronološko opiše pomembne vidike tako judovske kot poganske kulture,³³ ki so v navzkrižju s pravim evangelijem Jezusa Kristusa. V bistvu prosi vsakega od njih, naj iz svojih prepričanj in kulture opustijo kulturne ovire, ki se ne skladajo z evangelijem Jezusa Kristusa. Pavel opominja Jude in pogane, naj spolnjujejo zapovedi in ljubijo drug drugega in potrdi, da pravičnost vodi v odrešitev.³⁴

Kultura evangelija Jezusa Kristusa ni poganska kultura ali judovska kultura. Ne določa je barva kože ali kje nekdo živi. Čeravno se radostimo kulturne raznolikosti, bi morali opustiti kulturne vidike, ki so v navzkrižju z evangelijem Jezusa Kristusa. Naši člani in novi spreobrnjenci pogosto izhajajo iz raznolikih rasnih in kulturnih ozadij. Če bomo sledili nasvetu predsednika Nelsona, naj zberemo razkropljeni Izrael, bomo ugotovili, da smo si tako različni, kot so si bili Judje in pogani v Pavlovem času. Vendar smo lahko enotni v svoji ljubezni in veri v Jezusa Kristusa. Pavlovo Pismo Rimljanom utrdi načelo, naj sledimo kulturi in nauku evangelija Jezusa Kristusa. To je vzor za nas tudi dandanes.³⁵ Tempeljske uredbe nas združujejo na posebne načine in nam omogočajo, da smo eno v vseh večno pomembnih ozirih.

Izražamo spoštovanje do članov pionirjev širom sveta, ne zato ker so bili popolni, ampak zato ker so prebrodili težave, se žrtvovali, stremeli, da bi postali podobni Kristusu, in so si prizadevali utrditi vero in biti eno z Odrešenikom. Zaradi enosti z Odrešenikom so postali enotni med seboj. To načelo velja za vas in zame še danes.

Odločen poziv članom Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je, da si prizadevajmo biti sionsko ljudstvo, enega srca in enih misli, in bivajmo v pravičnosti.³⁶

Molim, da bomo pravični in enotni in povsem osredotočeni na to, da bomo služili našemu Odrešeniku, Jezusu Kristusu, o katerem pričujem, in ga častili. V imenu Jezusa Kristusa, amen.