Prijatelj prijatelju
Mamin vpliv
»Ne zametuj nauka svoje matere.« (Prg 1:8)
Moja mama je zelo posebna ženska. Sem najstarejši od osmih sinov in imam tudi sedem sester. S tako veliko družino je mama imela veliko odgovornost. Najboljše, kar je naredila za nas, je bilo, da se je krstila v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Dala nam je priložnost, da smo spoznali evangelij. Ta priložnost nam je spremenila življenje.
Spominjam se dne, ko sta k nam prišla misijonarja. Star sem bil približno deset ali enajst let. Misijonarja sta govorila o prvem videnju. Mama se je spreobrnila takoj, ko je to slišala. Verjela je, da je Joseph Smith videl Očeta in Sina.
Začeli smo hoditi v cerkev. Sprva nisem hotel sprejeti evangelija, vendar so me misijonarji prepričali, naj se poučim, za kaj gre. Evangelij sem takoj vzljubil. Hvaležen sem za svojo mamo. Prejela je pričevanje pri prvem obisku misijonarjev. Od svojega krsta pa vse do danes ni nikoli zamudila cerkvenih sestankov.
Mama nam je bila v neizmerno podporo. V soboto nam je vedno oprala bele srajce, da so bile v nedeljo pripravljene, da smo jih lahko oblekli. Zloščili smo si čevlje in čevlje naših najmlajših bratov in sestra. Živeli smo v revni soseski v Gvatemali; sosedje so se nam posmehovali, ko smo ob nedeljah šli v cerkev, oblečeni v bele srajce in kravate.
Mama nas je vedno opogumljala, naj delamo to, kar je prav. Zaradi njenega vpliva smo bili v Cerkvi zelo dejavni. Spominjam se, da je nekoč oče služil kot predsednik Nedeljske šole, starejša sestra je služila kot predsednica Osnovne, mama kot predsednica Društva za pomoč, štirje od bratov pa so pripravljali, blagoslavljali in razdeljevali zakrament.
Zaradi finančnih potreb je oče od mene pričakoval, da bom pomagal služiti denar za družino. Hotel sem služiti misijon, ko pa sem dopolnil devetnajst let, me je prosil, naj počakam še eno leto, da bom še naprej lahko z delom pomagal družini. Ko sem dopolnil dvajset let, me je prosil, naj počakam še eno leto.
Tik pred mojim enaindvajsetim letom me je hotel prositi, naj počakam še eno leto. Toda mama mu je rekla: »Pusti ga, naj služi in prejeli bomo blagoslove.« To se je res zgodilo. Pred misijonom sva družino finančno podpirala z delom samo midva z mlajšim bratom. Brž ko sem odšel na misijon, sta dva brata in dve starejši sestri začeli delati, nakar si je družina finančno opomogla.
Vsak blagoslov in poklic, ki sem ga v Cerkvi prejel, me je vodil, da sem mamo še bolj občudoval. Iz vsakega delca svojega življenja se spominjam njenega odličnega vpliva in zgleda. Moja mama je imela le osnovno izobrazbo, toda njeno znanje evangelijskih resnic in njeno praktično znanje ter razumevanje življenja je bilo izredno.
Imel sem srečno otroštvo, ker sem doma vedno imel mamo, ki je skrbela zame. Imela je velik smisel za humor in vselej je našla priložnost za zabavo. Ure in ure nam je pripovedovala zgodbe o svojem otroštvu in o babici, tetah in stricih ter o svojem odnosu z njimi.
Verjamem v zapoved, naj spoštujemo starše. Vse, kar delam celo danes, je zaradi maminega vpliva.