Zgled enega
Nedavno sem po e–pošti prejel žalostno novico: »Pogreb Wendy Knaupp.« Ko sem si obrisal solze, sem se spomnil dneva pred več kot štiridesetimi leti, ko sva z družabnikom spoznala Wendy in Paula Knauppa zraven cvetličarne na železniški postaji v Frankfurtu. Bila sta mlad ameriški par, v Nemčiji na vojaški obveznosti, daleč stran od doma in v pričakovanju prvega otroka. Ker nas je predsednik misijona spodbujal, naj bomo »ves čas misijonarji«, sva z njima načela pogovor.
Ko sva ju učila misijonarske lekcije, je luč v Wendyjini duši name naredila vtis. Bila je vedra in bistra in duhovno zelo živa. Takoj je začutila pravi pomen obnove. Izjemno je bilo gledati, kako raste njeno pričevanje in kako njen obraz vedno bolj sije.
Več kot trideset let kasneje se je Wendy spomnila svojega prvega srečanja z nama: »Nikoli ne bom pozabila občutka, ki sem ga dobila, ko sem prvič slišala zgodbo o Josephu Smithu! Spominjam se najinega majhnega nemškega stanovanja, ki je bilo verjetno velikosti najine današnje spalnice, in kako sva sedela na robu kavča [obrnjena k misijonarjema]. Spominjam se svojega čudenja in občutka olajšanja. Vedno sem vedela, da nekje obstaja nekaj takega. To, da bi naju Bog pustil, da slepo tavava naokoli, kot sva takrat počela, ni imelo smisla. […] Zdelo se je resnično in verjela sem.«
Kmalu po odločitvi, da se bosta krstila pa sta Wendy in Paul slišala sorodnika, ki je kritiziral cerkveno stališče glede tega, kdo lahko prejme duhovništvo. Bila sta zmedena in potrta. Rekla sta nama, da ju ne smeva več obiskati — samo še enkrat, da bi se poslovila. Nisva vedela, kako odgovoriti na njuna vprašanja, toda vedela sva, da imava še eno zadnjo priložnost. Ko smo se pogovarjali, sem bil navdahnjen, naj jima preberem odlomek, ki sem ga nedavno opazil pri svojem osebnem preučevanju, in sicer zgodbo o Petru in Korneliju v desetem in enajstem poglavju Apostolskih del. Tisti večer sem se zavedel izpolnitve Gospodove obljube misijonarjem, da nam bo dano v tisti uri, v tistem trenutku, ko bomo to potrebovali, kaj naj rečemo. Obljubil je, da nam bo, če bomo to delali, Sveti Duh pričeval o vseh stvareh, ki jih bomo rekli. (gl. NaZ 100:6, 8) Ko smo skupaj molili, smo vsi čutili duha miru.
Leta kasneje je Wendy o svoji takratni izkušnji povedala naslednje: »Ne spomnim se, kaj sta nama povedala ali o čem smo govorili tisti večer, toda tista luč… Duh… se je vrnil in vedela sem, da je res, in četudi nisem vsega popolnoma razumela, je bilo sporočilo še vedno resnično in morala sva ga sprejeti in vedela sva, da bova nekega dne tudi to razumela.«
Paul in Wendy sta se krstila. Kmalu sta se pečatila v templju. Sredi običajnih izzivov družinskega življenja sta vzgojila pet otrok, ki so slednjič vsi postali dejavni v Cerkvi. Nekateri so služili misijon. Paul je bil učitelj. Paul in Wendy sta v cerkvi skupaj čudovito pela kot duet. Wendy je leta vodila oddelčni zbor. Rada sta imela tempelj in sama spoznala »radosti svetih«. (En 1:3)
Ko sva nekoč z ženo Marie obiskala cerkev v Londonu, sva spoznala žensko po imenu Libby Casas iz Maina. Ker sta bila Knauppsova edina človeka iz Maina, ki sva ju poznala, sva vprašala, če ju pozna. Njen obraz se je razsvetlil. »Če ju poznam? Wendy je moja draga prijateljica. Predstavila mi je evangelij!« Wendy je spoznala Libby v samopostrežni pralnici perila — dve materi, ki pereta družinsko perilo — in ji povedala o evangeliju prav tako, kot sva to storila midva na železniški postaji. Kar je na Libby naredilo o Cerkvi največji vtis, je bil Wendyjin zgled — matere, žene in človeka. Za Libby, vsaj na začetku, je bila Wendy sporočilo o obnovi.
Knauppsova sta kasneje živela v Oregonu. Lani, po potem ko sva slišala, da ima Wendy raka, smo se srečali med generalno konferenco v Utahu. Wendyjin mož, njun sin, ki se je vrnil z misijona, in jaz smo ji dali blagoslov. Pogovarjali smo se o izkušnjah, ki smo jih doživeli v teh štirih desetletjih. Zelo jasno je bilo, da jima evangelij pomeni popolnoma vse. Bil je središče in namen njunega življenja in življenja njunih otrok. Paul in Wendy sta si goreče želela biti zdrava, da bi lahko izpolnila svoje sanje in skupaj služila misijon.
Ne dolgo pred smrtjo mi je Wendy napisala pismo: »Resnično čutim, da sem v Gospodovih rokah. Lahko naredi, kar želi, in jaz sem v njegovem varstvu.« Izrazila je hvaležnost za evangelij in družino, potem pa je napisala: »Ali ni življenje čudovito?«
Sedaj Wendy ni več in njena družina jo neznansko pogreša. Ko nama je njen sin pisal o njeni smrti, je dejal: »Hvala, ker sta mamo pripeljala k luči evangelija. Živela je v spolnjevanju zapovedi.« Dejal je, da mu je mati enkrat napisala: »Rada imam Gospoda in sem mu za večno hvaležna, da je v moje življenje prinesel neprecenljiv evangelij. Bolj kot kar koli drugega se želim dokazati kot zvesta in zares se trudim, da bi taka bila.«
Ker je evangelij Wendy in njeni družini pomenil vse, tisti, ki smo bili njeni misijonarji, razumemo, kako velika bo naša radost (gl. NaZ 18:15) skupaj z njo v Očetovem kraljestvu. Evangelij ji je pomenil vse, zato moja misijonarska izkušnja z njo meni pomeni vse. Ni čudno, da je Gospod dejal, da bo misijonarsko delo vredno največ. (gl. NaZ 15:6; poševni tisk dodan)
Predsednik Gordon B. Hinckley je dejal: »Rotim svete, da naredijo vse, kar lahko, da priskrbijo priporočila [za ljudi], katere bi [misijonarji] lahko učili. […] Vsak, ki bo prišel v Cerkev zaradi vašega truda, vam bo v življenje prinesel veselje. To vam obljubim.« (Inspirational Thoughts, Liahona, okt. 2003, str. 3)
Na lastni koži sem okusil, kaj pomeni ta obljuba. Tudi jaz vas naprošam, da letos Cerkev predstavite vsaj enemu človeku — in ne obupajte, ko se soočijo z odporom. Če se boste potrudili, da take priložnosti ne zamudite, boste skupaj z Wendy Knaupp dejali: »Ali ni življenje čudovito?«