Pesem
Ko sem bila otrok, sem na pločniku med listi raztrgane in odvržene brošure našla stran, na kateri je bila zapisana pesem. Odraščala sem v cenenih družbenih stanovanjih. Bila sem samotarka, zanimale pa so me tri stvari: knjige, filmi Elvisa Presleyja in poezija. Poezijo sem ljubila. Izražala je delček mene, ki ga nisem mogla prepoznati. Zdelo se je, da ni besed, s katerimi bi to opisala. Ker mi je pesem vzbudila pozornost, sem list pobrala in ga odnesla domov.
V letih, ki so sledila, sem to pesem prebirala vsak dan, včasih tudi večkrat. Ko sem sedela v razredu, hodila po hodnikih iz razreda v razred, sedela sama med odmori, so mi v misli prihajali posamezni odlomki pesmi. Nikoli prej se nobene pesmi nisem naučila na pamet, a ta je bila drugačna. V njej je bilo nekaj, kar mi je govorilo in se me dotaknilo.
A da tujec sem na Zemlji,
še tih glas mi šepeta.
Slutim, da pripotoval sem
iz nebeškega sveta.
Vedno sem čutila, da sem drugačna od ostalih otrok. Včasih sem čutila, da je tam nekje še en dom, in če sem si resnično prizadevala, sem se ga deloma spomnila. Pesem je te občutke spodbudila. Občasno sem jo potegnila iz predala in jo prebrala. Spraševala sem se, koliko je na svetu ljudi, kot sem jaz, in ali bom kdaj srečala koga od njih.
Tvoj namen je veličasten:
davno sem poslal si me
in prekril si mi spomine
na nekdanje bivanje.
Predstavljajte si moje začudenje, ko sem se veliko let kasneje kot raziskovalka prvič udeležila zakramentnega sestanka in odprla pesmarico na izbrani strani ter zagledala pesem, ki sem jo našla pred toliko leti. Priredba pesmi je bila drugačna od tiste, ki sem si jo glasno prepevala, ko nisem mogla zaspati ali ko sem se sredi noči jokajoč prebudila, vendar sem prepoznala tudi melodijo, ki se je razlegala od klavirja.
O, moj Oče, k tebi kličem,
vem, v nebesih je tvoj dom.
Kdaj lahko se k tebi vrnem,
da obraz tvoj videl bom?
Medtem ko so vsi peli hvalnico »O, moj Oče« (Hvalnice in otroške pesmi, št. 42), sem lahko samo sedela in jokala, vedoč, da mi je Bog to pesem postavil na pot, ko sem bila še otrok.
Ali v tvojem svetem domu
je moj duh nekoč živel?
Ali v prvem si otroštvu
nad menoj v nebesih bdel?
Ko sem takrat sedela na zakramentnem sestanku in poslušala svojo pesem, ki jo je pelo občestvo, sem vedela, da sem na pravi poti. Vedela sem, da je to, kar učijo misijonarji, res. Vedela sem, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni edina prava Božja Cerkev na Zemlji. Ko sem torej pokleknila in Boga vprašala, ali mu je prav, da se krstim in postanem članica Cerkve, nisem bila presenečena nad pritrdilnim odgovorom.
Po treh tednih, ko sta me poučevala starešina Walker in starešina Whittaker, me je v vodah krsta krstil starešina Walker. Bila sem očiščena, čistejša kot sem se kdaj počutila in kot sem si kdaj predstavljala. Starešinam se je v krogu nosilcev duhovništva, ki so sodelovali pri moji potrditvi za članico, pridružil tudi moj prvi škof, tisti, s katerim sem govorila po telefonu, ko sem poklicala, da bi prosila, naj me obiščejo.
Slišala sem lahko besede svoje priljubljene pesmi, ki so kot nežen pripev lebdele v zraku in se prepletale z vsakim človekom, ki sem ga srečala, in z vsakim dejanjem, ki me je pripeljalo v Cerkev — besede, ki so se dotaknile bolečega srca, hrepenečega po tem, da bi še enkrat spoznalo večnega Očeta.
Da si moj nebeški Oče,
me tvoj duh je tu učil.
Zdaj to vem, ker evangelij
si na Zemlji obnovil.