Znane evangelijske zgodbe
Zakrament — in žrtvovanje
David B. Haight se je rodil 2. septembra 1906 v Oakleyju v Idahu Hectorju C. in Clari Tuttle Haight. 4. septembra 1930 se je poročil z Ruby Olson v templju v Salt Laku. Preden je bil poklican za generalno osebnost, je imel uspešno kariero v prodaji na drobno, služil je kot župan v Palu Altu v Kaliforniji in predsedoval v misijonu Škotska. Za apostola so ga oddelili 8. januarja 1976. Umrl je 31. julija 2004 v starosti 97 let.
Pred šestimi meseci sem na aprilski generalni konferenci odpovedal svoj govor, ker sem okreval po resni operaciji. Življenje mi je bilo prihranjeno in sedaj imam prijetno priložnost, da se lahko zahvalim za blagoslove, udobje in takojšno pomoč bratov Prvega predsedstva in zbora dvanajstih ter drugih čudovitih članov in prijateljev, katerim toliko dolgujem in ki so moji dragi ženi Ruby ter družini darovali svoj čas, pozornost in molitve…
Na večer mojega kritičnega zdravstvenega trenutka sem vedel, da se mi je zgodilo nekaj zelo resnega. Dogodki so se odvijali tako naglo — bolečina me je zadela s takšno silovitostjo, moja draga Ruby je poklicala zdravnika in najino družino in sam sem se na kolenih nagibal čez kopalno kad za oporo in nekaj utehe ter upal, da bo bolečina ponehala. Molil sem k nebeškemu Očetu, naj me še malo pusti pri življenju, da bi mi dal še malo časa, da opravim njegovo delo, če je njegova volja.
Že med molitvijo sem začel izgubljati zavest. Sirena rešilca je bila zadnja stvar, ki se je spomnim, preden sem se dokončno padel v nezavest, ki je trajala naslednjih nekaj dni.
Strašna bolečina in razburjenost ljudi sta ponehala. Znašel sem se v tihem, mirnem prostoru; vse je bilo mirno in tiho. V daljavi na hribu sem zaznal dve osebi; ena je stala višje kot druga. Podrobnosti potez nisem razločil. Oseba, ki je bila višje, je pokazala na nekaj, česar nisem mogel videti.
Slišal nisem nobenega glasu, vendar sem se zavedal, da sem v sveti navzočnosti in vzdušju. V naslednjih urah in dneh sem v mislih vedno znova začutil pomembnost večnega poslanstva in povzdignjenega mesta Sina človekovega. Pričujem vam, da je on Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik vseh, Odkupitelj vsega človeštva, darovalec neskončne ljubezni, milosti in odpuščanja, Luč življenja sveta. To resnico sem poznal že prej — nikoli nisem dvomil niti se o njej spraševal. Sedaj pa sem te božanske resnice spoznal na najbolj nenavaden način zaradi vtisa, ki mi ga je Duh dajal v srcu in duši.
Z višav sem zrl na njegovo zemeljsko delovanje: krst, poučevanje, ozdravljanje bolnih in hromih, sramotenje drhali, križanje, vstajenje in vnebohod. Pred očmi so se mi v prepričljivih podrobnostih zvrstili prizori njegovega zemeljskega delovanja, potrjujoč svetopisemska poročila prič. Prejemal sem poduk in oči mojega razumevanja mi je odprl Božji Sveti Duh, tako da sem videl veliko stvari.
Prvi prizor je prikazoval Odrešenika in njegove apostole v zgornji sobici na večer, ko je bil izdan. Po zadnji večerji je dal navodila in pripravil zakrament za Gospodovo večerjo za svoje drage prijatelje v spomin na svoje bližajoče se žrtvovanje. Tako prepričljivo mi je bilo pokazano — silna Odrešenikova ljubezen do vsakogar. Bil sem priča njegovi pozorni zaskrbljenosti za pomembne podrobnosti — umil je prašne noge vsakemu apostolu, razlomil in blagoslovil je štruco črnega kruha in blagoslovil vino, nato je sledilo njegovo strašno razkritje, da ga bo nekdo izdal.
Pojasnil je Judov odhod in ostalim povedal za dogodke, ki se bodo kmalu odvili.
Nato so sledile Odrešenikove resne besede, s katerimi je enajsterim rekel: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16:33)
Odrešenik je molil k Očetu in Očeta priznal kot vir svojega polnomočja in moči — in sicer da bodo večno življenje prejeli vsi, ki so vredni.
Molil je: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Jn 17:3)
Jezus je nato spoštljivo dodal: »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.« (Jn 17:4–5)
Prosil pa ni samo za apostole, ki so bili poklicani iz sveta, ki so bili zvesti v svojem pričevanju o njem, »ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame« (Jn 17:20).
Ko so Jezus in enajsteri odpeli hvalnico, so šli na Oljsko goro. Tam na vrtu je Odrešenik na nek, nam nedoumljiv, način prevzel nase breme grehov človeštva od Adama do konca sveta. Luka nam pripoveduje, da je bil njegov smrtni boj na vrtu tako hud, da je »njegov pot […] kakor kaplje krvi [padal] na zemljo« (Lk 22:44). Trpel je smrtni boj in breme, ki ga noben človek ne bi mogel nositi. V tisti uri notranjega boja je Odrešenik premagal vso Satanovo moč.
Poveličani Gospod je Josephu Smithu razodel naslednji opomin vsemu človeštvu.
Rekel je, da nam zapoveduje, naj se pokesamo. […] Kajti on, Bog, je pretrpel vse, da nam ne bo treba, če se bomo pokesali. […] Zaradi tega trpljenja je celo Bog, največji med vsemi, drgetal zaradi bolečine in krvavel iz vsake pore. […] Zatorej nam ponovno zapoveduje, naj se pokesamo, sicer nas bo pokoril s svojo vsemogočno močjo; in naj priznamo svoje grehe, sicer bomo trpeli te kazni (gl. NaZ 19:15–16, 18, 20).
Med tistimi dnevi nezavesti mi je bilo z darom in močjo Svetega Duha dano popolnejše védenje o Jezusovem poslanstvu. Dano mi je bilo tudi celovitejše razumevanje tega, kaj pomeni v njegovem imenu izvajati polnomočje za odklepanje skrivnosti nebeškega kraljestva za odrešitev vseh, ki so zvesti. Mojo dušo se je vedno znova poučevalo o dogodkih izdajstva, sojenja drhali, bičanja mesa celo enega od Božje trojice. Bil sem priča njegovi težki poti na hrib, ko je v svojem oslabelem stanju nosil križ in so ga položili nanj, ko je ležal na tleh, da so mu s kladivom lahko zabili tope žeblje v dlani in zapestja, da je njegovo telo zanesljiveje viselo na križu očem na ogled.
Križanje — strahotna in boleča smrt, ki jo je utrpel — je bila izbrana od začetka. S to mukotrpno smrtjo se je spustil pod vse, kakor je zapisano, da bi se s svojim vstajenjem dvignil nad vse (gl. NaZ 88:6).
Jezus Kristus je umrl v dobesednem smislu, kakor bomo umrli vsi mi. Njegovo telo je ležalo v grobnici. Nesmrtni duh Jezusa, ki je bil izbran za Odrešenika človeštva, je odšel k tistim neštetim dušam, ki so zapustile življenje smrtnika z različnimi stopnjami pravičnosti glede na Božje zakone. Učil jih je »veličastne stvari o odrešenju iz spon smrti in o možni odrešitvi… [ki je bila] del Odrešenikove vnaprej določene naloge in edinstvenega služenja človeški družini«1.
Ne morem vam povedati, kako globoko so se mi ti prizori vtisnili v dušo. V tem čutim večni pomen in razumem, da »se nič v celotnem načrtu odrešitve po pomembnosti nikakor ne more primerjati s tem najbolj nedoumljivim od vseh dogodkov, z odkupno žrtvijo našega Gospoda. To je najpomembnejša edinstvena stvar, ki se je kdaj zgodila v celotni zgodovini ustvarjenega; to je kamniti temeljni kamen, na katerem stoji evangelij in vse ostalo«2, kakor je bilo oznanjeno.
Oče Lehi je učil sina Jakoba in nas danes:
»Zatorej pride odkupitev po in preko Svetega Mesija; kajti poln je milostljivosti in resnice. Glej, daruje se kot žrtev za greh, da bo zadostil postavi, za vse tiste, ki so strtega srca in skesanega duha; in nihče drug postavi ne more zadostiti. Kako zelo pomembno je zatorej, da se to oznani prebivalcem Zemlje, da bodo vedeli, da ni telesa, ki lahko biva v Božji navzočnosti, kako le po zaslugah in milosti in milostljivosti Svetega Mesija, ki preda svoje življenje, kar zadeva telo, in ga spet vzame z močjo Duha, da bo prišlo do vstajenja mrtvih in on sam bo prvi, ki bo vstal. Zatorej je prvenec za Boga, saj bo posredoval za vse človeške otroke; in ti, ki vanj verujejo, bodo odrešeni.« (2 Ne 2:6–9)
Naša najdragocenejša izkušnja pri čaščenju med zakramentnim sestankom je sveta uredba zakramenta, kajti nudi nam priložnost, da se v mislih in srcu osredotočimo na Odrešenika in njegovo žrtvovanje.
Apostol Pavel je prve svete posvaril pred tem, da bi nevredni jedli od tega Gospodovega kruha in pili iz te čaše (gl. 1 Kor 11:27–30).
Odrešenik sam je Nefijce podučil: »Kajti kdor nevreden jé in pije moje telo in kri, jé in pije prekletstvo svoji duši.« (3 Ne 18:29)
Tisti, ki vredni vzamejo od zakramenta, so ubrani z Gospodom in se z njim zavežejo, da se bodo vselej spominjali njegove žrtve za grehe sveta, da bodo nase prevzeli Kristusovo ime in da se ga bodo vselej spominjali ter spolnjevali njegove zapovedi. Odrešenik se zaveže, da bo nas, ki tako storimo, spremljal njegov Duh, in da bomo, če bomo zvesti do konca, lahko podedovali večno življenje.
Gospod je Josephu Smithu razodel, da ni večjega daru, kakor je dar odrešitve (gl. NaZ 6:13), načrt česar vsebuje uredbo zakramenta kot nenehni opomin na Odrešenikovo odkupno žrtev. Naročil je, da je koristno, da se cerkev pogosto sestaja, da vzame od kruha in vina v opomin na Gospoda Jezusa (gl. NaZ 20:75).
Nesmrtnosti bomo brez pravičnih del deležni vsi kot brezplačni dar zgolj zaradi Božje milosti. Večno življenje pa je nagrada za poslušnost postavam in uredbam njegovega evangelija.
Vsem pričujem, da nebeški Oče odgovarja na naše pravične priprošnje. Dodatno znanje, ki sem ga bil deležen, je močno vplivalo na moje življenje. Dar Svetega Duha je neprecenljivo imetje in odpira vrata do nadaljnjega spoznanja Boga in večne radosti.
Iz nagovora na oktobrski generalni konferenci 1989; velike začetnice in pravopisna znamenja posodobljena.