Učenje Božje postave
»Prinesite vso desetino v zakladnico, da bo zaloga v moji hiši.« (Mal 3:10)
Po resnični zgodbi
To je že deseti tovor,« je vzkliknil Davidov oče. »Pelji vprego tja gor.« Mladi David O. McKay je pogledal na polje, kamor je kazal njegov oče. Prvih devet tovorov, ki so jih zbrali, je bilo polno manj kakovostnega sena. David je vedel, da je njegov oče ta deseti tovor najboljšega sena mislil odpeljati v škofovo skladišče za desetino. A ni razumel, zakaj niso mogli dati Gospodu istega sena, kot so ga zbirali zase.
David je očetu zaklical: »Ne, seno pobirajmo po vrsti.«
Davidov oče ni odgovoril. David je ravno hotel ponoviti svoje besede, ko je videl očeta, kako se je obrnil in odpravil naravnost proti njemu. Nenadoma je vetrič na polju prenehal pihati in sonce je postalo izredno vroče. David si je obrisal pot s čela in z vratu. Vedel je, da oče ni prihajal čez polje zato, da bi ga potrepljal po hrbtu za njegov nevljudni odgovor, ampak je to pot prehodil zato, da bi se prepričal, da bo David razumel.
»Ne, David.« Oče je govoril trdo, pa vendar je David zaradi miru v njegovem glasu postal posebej pozoren. »To je deseti tovor in samo najboljše je dovolj dobro za Gospoda.« Davidov oče je pozorno pogledal svojega sina, da bi se prepričal, da ga posluša. Potem se je obrnil in šel stran.
David je pogoltnil kepo v grlu in nato konjsko vprego peljal višje. Ob nalaganju pokošenega sena na voz je pričel razmišljati o tem, kar ga je oče poskušal naučiti. Čeprav je vedel, da je desetina zakon prav kakor poslušnost in žrtvovanje, je David hotel dati prednost njihovim osebnim potrebam. Vendar je Bog rekel, naj vzamemo prvence živali — najboljše — in mu jih damo (gl. 5 Mz 12:6).
»Oče daje Bogu najboljše in mi dobimo, kar ostane,« je pomislil David. »Morda je to način, kako postavimo Gospoda v središče svojih misli in življenja.«
Večkrat je David opazoval mamo pri plačevanju desetine. Namesto da bi porabila denar za stvari, ki jih je potrebovala, in potem upala, da bo nekaj ostalo za desetino, je denar za desetino takoj izročila škofu in potem razpolagala s tistim, kar je ostalo. Bogu smo vedno dali takoj in najboljše.
David je obrnil voz, naložen s senom, in se po prašni poti odpravil proti škofovemu skladišču. Zapeljal je na dvorišče in raztovoril seno. Za očeta je bila žrtev, da je najboljše seno dal Gospodu, vendar je David vedel, da oče nikakor ne bi hotel drugače. Najboljše, kar je imel, je hotel dati Gospodu, prav kakor je nebeški Oče dal svojega popolnega Sina svetu.
Ko je David obrnil vprego proti domu, ga je navdal dober občutek. Vesel je bil, da ga je oče poučil o zakonu desetine. To je bila lekcija, ki se jo je spominjal vse življenje.
Prirejeno iz Teachings of Presidents of the Church: David O. McKay, 2003, xv. Predsednik McKay (1873–1970) je od leta 1951 do 1970 služil kot deveti predsednik Cerkve.
»S plačevanjem desetine izkažemo, da smo sprejeli zakon žrtvovanja. To nas tudi pripravlja na zakon posvetitve in druge višje zakone celestialnega kraljestva.«
Starešina Dallin H. Oaks iz zbora dvanajstih apostolov, »Desetina«, Ensign, maj 1994, str. 34.