Kako naj razumem?
Če si prizadevno, srčno, neomajno in iskreno prizadevamo spoznati evangelij Jezusa Kristusa in o njem poučevati drug drugega, lahko ti nauki spremenijo srca.
Moji dragi bratje in sestre, v veliko veselje mi je, da smo se pod vodstvom ljubega preroka, predsednika Russella M. Nelsona, ponovno zbrali na generalni konferenci Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Pričujem, da bomo v naukih tistih, ki bodo na konferenci molili, peli in govorili o današnjih potrebah, imeli privilegij slišati glas Odrešenika Jezusa Kristusa.
V Apostolskih delih je zapisano, da je evangelist Filip poučeval evangelij nekega Etiopijca, ki je bil evnuh, odgovoren za vse zaklade, ki so pripadali etiopski kraljici.1 Ko se je vračal s čaščenja v Jeruzalemu, je bral Izaijevo knjigo. Pod vplivom Duha se mu je Filip približal in rekel: »‘Ali razumeš, kaj bereš?’
[Evnuh] je odgovoril: ‘Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?’ /…/
Filip je spregovoril; izhajal je iz tega mesta v Pismu, nato pa je besedo navezal na evangelij o Jezusu.«2
Vprašanje, ki ga je ta Etiopijec zastavil, opominja na božansko nalogo, ki jo imamo vsi, da stremimo k znanju in drug drugega poučujemo evangelij Jezusa Kristusa.3 Pravzaprav smo v smislu učenja in poučevanja evangelija včasih kakor Etiopijec – potrebujemo pomoč zvestega in navdihnjenega učitelja, včasih pa smo kakor Filip – moramo učiti in krepiti druge v njihovi spreobrnitvi.
Naš namen v iskanju znanja in v poučevanju evangelija Jezusa Kristusa mora biti ta, da poglobimo vero v Boga in njegov božanski načrt sreče in v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno žrtev, ter da dosežemo trajno spreobrnitev. Takšna poglobljena vera in spreobrnitev nam bosta pomagali, da bomo sklenili in spolnjevali zaveze z Bogom, in tako okrepili željo, da bi sledili Jezusu, in v nas povzročili pristno duhovno preobrazbo – drugače rečeno, nas spremenili v novo stvaritev, kot je učil apostolov Pavel v pismu Korinčanom.4 Ta preobrazba nam bo prinesla srečnejše, ustvarjalnejše in bolj zdravo življenje ter pripomogla, da bomo ohranili vidik večnosti. Mar se ni prav to zgodilo etiopskemu evnuhu, potem ko je slišal za Odrešenika in se spreobrnil v njegov evangelij? Sveti spisi pravijo, da »[je šel] veselo naprej«5.
Zapoved, naj se učimo evangelij in o njem poučujemo drug drugega, ni nova; od začetka človeške zgodovine se nenehno ponavlja.6 Ko je bil ob neki priložnosti Mojzes s svojim ljudstvom na Moabskih planjavah, preden so prišli v obljubljeno deželo, ga je Gospod navdihnil, naj svoje ljudi posvari glede njihovih odgovornosti, naj se poučijo o zakonih in zavezah, ki so jih prejeli od Gospoda, in naj o njih poučijo svoje potomstvo,7 izmed katerih številni niso osebno doživeli prečkanja Rdečega morja ali razodetja, prejetega na Sinajski gori.
Mojzes je posvaril svoje ljudstvo:
»Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov! /…/
Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!«8
Potem je Mojzes zaključil, rekoč: »Izpolnjuj njegove zakone in zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom in da si podaljšaš dneve na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, za vse dni!«9
Božji preroki nenehno učijo, da moramo svoje družine vzgajati v Gospodovi vzgoji in opominjanju10 ter v luči in resnici.11 Predsednik Nelson je nedavno rekel: »V današnjih dneh objestne nemoralnosti in zasvojenosti s pornografijo imajo starši sveto odgovornost, da svoje otroke učijo o pomembnosti Boga [in Jezusa Kristusa] v njihovem življenju.«12
Bratje in sestre, nasvet našega preroka nas nadalje opomni, da smo osebno odgovorni, da si prizadevamo učiti evangelij Jezusa Kristusa in poučevati svoje družine, da obstaja Oče v nebesih, ki nas ima rad in ki je za svoje otroke razvil božanski načrt sreče; da je Jezus Kristus, njegov Sin, Odkupitelj sveta; in da smo odrešeni zaradi vere v njegovo ime.13 Naše življenje mora biti ukoreninjeno v skalo našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki nam kot posameznikom in kot družinam lahko pomaga, da se bodo naši lastni duhovni vtisi zapisali v naša srca, kar nam bo pomagalo vztrajati v veri.14
Morda se spomnite, da sta dva učenca Janeza Krstnika sledila Jezusu Kristusu, potem ko sta slišala Janeza pričevati, da je Jezus Božje Jagnje, Mesija. Ta dobra moža sta sprejela Jezusovo povabilo, naj prideta in vidita,15 ter tisti dan ostala z njim. Spoznala sta, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in mu vse življenje sledila.
Podobno moramo tudi mi, ko sprejmemo Odrešenikovo povabilo »Pridi in poglej!«, ostati v njem, se poglobiti v svete spise, se radostiti v njih, spoznati njegov nauk in se truditi živeti tako, kot je živel on. Šele takrat bomo spoznali njega, Jezusa Kristusa, in prepoznali njegov glas ter vedeli, da če bomo prišli k njemu in verjeli vanj, ne bomo nikoli lačni ali žejni.16 Vselej bomo lahko prepoznali resnico, kakor se je to zgodilo učencema, ki sta tisti dan ostala z Jezusom.
Bratje in sestre, to se ne zgodi po naključju. Prilagoditi se največjim vplivom pobožnosti ni lahko; potrebno je, da kličemo k Bogu in spoznavamo, kako naj evangelij Jezusa Kristusa postavimo v središče svojega življenja. Če bomo to delali, obljubljam, da bo vpliv Svetega Duha prinesel resnico v srce in um in o tem pričeval,17 učil vsega.18
Vprašanje Etiopijca: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« ima tudi poseben pomen v smislu naše osebne odgovornosti, da evangelijska načela, o katerih smo se poučili, udejanjamo v svojem življenju. Etiopijec se je, na primer, odzival na resnico, ki jo je izvedel od Filipa. Prosil je, da bi se krstil. Spoznal je, da je Jezus Kristus Božji Sin.19
Bratje in sestre, naša dejanja morajo odražati to, kar se učimo in poučujemo. Svoje prepričanje moramo kazati s svojim življenjskim slogom. Najboljši učitelj je dober vzornik. To, da učimo nekaj, kar zares živimo, lahko v srcih tistih, ki jih učimo, povzroči spremembo. Če želimo, da bi ljudje, najsi je to družina ali ne, radostno hranili svete spise in nauke živih apostolov in prerokov danes, morajo videti, da se naša duša v njih radosti. Če želimo, da vedo, da je predsednik Russell M. Nelson prerok, videc in razodevalec v današnjih dneh, nas morajo prav tako videti, ko dvignemo roko v podporo, in spoznati, da sledimo njegovim navdihnjenim naukom. Znani ameriški rek pravi: »Dejanja govorijo glasneje od besed.«
Mogoče se kdo od vas prav v tem trenutku sprašuje: »Starešina Soares, vse to počnem in sledim temu vzorcu, kot posameznik in kot družina, a žal so se nekateri moji prijatelji ali najdražji oddaljili od Gospoda. Kaj naj storim?« Tisti od vas, ki v tem trenutku občutite žalost, hudo trpljenje in morda obžalovanje, prosim vedite, da niso povsem izgubljeni, ker Gospod ve, kje so in bdi nad njimi. Pomnite, tudi oni so njegovi otroci!
Težko je razumeti vse razloge, zakaj nekateri ljudje uberejo drugo pot. Največ, kar lahko v teh okoliščinah naredimo, je, da jih imamo samo radi in jih objamemo, molimo za njihovo blagostanje in prosimo za Gospodovo pomoč, da bomo vedeli, kaj storiti in reči. Iskreno se veselite z njimi njihovih uspehov; bodite jim prijatelji in iščite dobro v njih. Nikoli ne obupajmo nad njimi, temveč ohranjajmo odnos. Nikoli jih ne zavračajmo ali napačno sodimo! Samo radi jih imejmo! Prilika o izgubljenem sinu nas uči, da se otroci, ko pridejo k sebi, pogosto želijo vrniti domov. Če se to zgodi z vašimi najdražjimi, imejte sočutno srce, stecite k njim, jih objemite in jih poljubite, kot je to storil oče izgubljenega sina.20
Nenazadnje, živite dostojno življenje, bodite jim dober zgled tega, kar verjamete, in se približajte Odrešeniku Jezusu Kristusu. Pozna in razume našo globoko žalost in bolečino in bo blagoslovil vaša prizadevanja in predanost vašim najdražjim, če ne v tem življenju, pa v naslednjem. Vselej pomnite, bratje in sestre, da je upanje pomemben del evangelijskega načrta.
V številnih letih služenja v Cerkvi sem videl zveste člane, ki vztrajno udejanjajo ta načela v svojem življenju. To velja za samsko mater, ki jo bom imenoval »Marija«. Na žalost se je Marija soočila s tragično ločitvijo. Takrat se je zavedla, da bodo najpomembnejše odločitve, ki se nanašajo na njeno družino, duhovne. Ali bodo molitev, preučevanje svetih spisov, post in odhod v cerkev in tempelj zanjo še vedno pomembni?
Marija je bila vselej zvesta in v tistem kritičnem trenutku se je odločila, da se bo oprla na to, kar je vedela, da je res. Moč je našla v razglasu »Družina: Razglas svetu«, ki poleg številnih drugih naukov uči, da imajo »starši /…/ sveto dolžnost, da otroke vzgajajo ljubeče in pravično« in da jih učijo, naj vselej spolnjujejo Božje zapovedi.21 Nenehno je iskala odgovore pri Bogu in jih zaupala svojim štirim otrokom, vselej ko so se zbrali v družinskem krogu. Pogosto so razpravljali o evangeliju in drug drugemu zaupali svoje izkušnje in pričevanja.
Navkljub bridkostim, ki so jih prestali, so otroci vzljubili Kristusov evangelij in razvili željo, da služijo in o njem pripovedujejo drugim. Trije od njih so zvesto služili redni misijon, najmlajši pa sedaj služi v Južni Ameriki. Njena najstarejša hči, ki jo zelo dobro poznam, ki je zdaj poročena in trdna v veri, je dejala: »Nikoli nisem čutila tega, da bi nas mama vzgajala sama, saj je bil Gospod vselej v našem domu. Ko nam je pričevala o njem, smo se vsi pričeli obračati nanj s svojimi vprašanji. Tako hvaležna sem, da je evangelij prenesla v življenje.«
Bratje in sestre, ta dobra mati je iz svojega doma napravila središče duhovnega učenja. Marija se je podobno kot Etiopijec večkrat vprašala: »Kako naj se moji otroci naučijo, če jih mama ne bo vodila?«
Moji dragi družabniki v evangeliju, pričujem, da ko si srčno, neomajno in iskreno prizadevamo spoznavati evangelij Jezusa Kristusa in o njem poučevati drug drugega z resničnim namenom in z vplivom Duha, ti nauki lahko spremenijo srca in nas navdihnejo z željo, da bi živeli po Božjih resnicah.
Pričujem, da je Jezus Kristus Odrešenik sveta. On je naš Odkupitelj in živi. Vem, da vodi svojo Cerkev po prerokih, vidcih in razodevalcih. Pričujem vam tudi, da Bog živi, da nas ljubi. Hoče, da se vrnemo v njegovo navzočnost – vsi mi. Sliši naše molitve. O teh resnicah pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.