Kot je to počel Odrešenik
Ko si bomo prizadevali, da bi skrbno služili, kot je to počel Odrešenik, bomo prejeli priložnosti, da bomo pozabili nase in spodbujali druge.
Pred približno osemnajstimi meseci, jeseni leta 2017, me je moj štiriinšestdesetletni brat Mike obvestil, da so ugotovili, da ima raka trebušne slinavke. Povedal mi je tudi, da mu je hišni učitelj dal duhovniški blagoslov in da se je dobil s škofom. Kasneje mi je poslal sporočilo s fotografijo kalifornijskega templja v Oaklandu, ki jo je posnel iz bolnišnice, kjer so ga zdravili, s pripisom: »Poglej, kaj vidim iz bolnišnične sobe.«1
Presenečen sem bil tako nad njegovimi pripombami o hišnih učiteljih, duhovniških blagoslovih, škofih in templjih kot tudi nad rakom. Veste, Mike, duhovnik v Aronovem duhovništvu, že kakih petdeset let v cerkev ni hodil redno.
Kot družina smo bili nad njegovim duhovnim napredkom skoraj tako prevzeti, kot smo bili nad njegovim napredkom v boju z rakom, predvsem zaradi njegovih sedaj pogostih vprašanj o Mormonovi knjigi, moči pečatenja in življenju po smrti. V naslednjih mesecih, ko se je rak razširil, so Mika zaradi potrebe po dodatnem in bolj specializiranem zdravljenju nazadnje pripeljali v Utah in na Inštitut za rakava obolenja Huntsman.
Kmalu po prihodu ga je obiskal John Holbrook, oddelčni misijonarski voditelj oddelka, ki je služil tej zdravstveni ustanovi, v kateri je zdaj živel. John je pripomnil: »Jasno mi je bilo, da je Mike Božji sin.« Hitro sta vzpostavila vez in prijateljstvo, ki je pripeljalo do tega, da je John postal de facto Mikov skrbni brat. Takoj mu je predlagal, naj ga obiščejo misijonarji, kar je moj brat vljudno zavrnil, toda po mesecu njunega prijateljstva ga je John znova vprašal in mu pojasnil: »Mislim, da boš užival ob poslušanju evangelijskega sporočila.«2 Tokrat je povabilo sprejel, kar je pripeljalo do srečanj z misijonarji, pa tudi obiskov škofa Jona Sharpa, čigar pogovori so nenazadnje pripeljali do tega, da je Mike sedeminpetdeset let po krstu prejel patriarhalni blagoslov.
Na začetku decembra lani se je Mike po mesecih terapij odločil, da prekine zdravljenje raka, ki je povzročalo resne stranske učinke, in pusti naravi svojo pot. Njegov zdravnik nam je povedal, da so mu ostali približno trije meseci življenja. V tem času so se evangelijska vprašanja vrstila – pa tudi obiski in podpora njegovih lokalnih duhovniških voditeljev. Na obiskih pri Miku smo na omarici ob postelji pogosto videli odprto Mormonovo knjigo, ko smo se pogovarjali o obnovi evangelija, duhovniških ključih, tempeljskih uredbah in večni naravi človeka.
Do srede decembra se je dejansko zdelo, da Mike, s patriarhalnim blagoslovom v roki, postaja močnejši in napoved, da bo živel še vsaj tri mesece, se je zdela verjetna. Načrtovali smo celo, da se nam bo pridružil za božič, novo leto in kasneje. 16. decembra me je nepričakovano poklical škof Sharp, ki mi je povedal, da sta s kolskim predsednikom opravila razgovor z Mikom, ocenila, da je vreden, da prejme Melkizedekovo duhovništvo, in vprašal, kdaj bom lahko sodeloval pri uredbi. Uredba je bila načrtovana za tisti petek, 21. decembra.
Ko je napočil ta dan, sva z ženo Carol prispela v zdravstveno ustanovo, kjer so naju že na hodniku poleg njegove sobe pričakali in naju obvestili, da pri Miku ne čutijo utripa. Vstopila sva v sobo, kjer so že čakali patriarh, njegov škof in kolski predsednik – in takrat je Mike odprl oči. Prepoznal me je in potrdil, da me sliši in da je pripravljen prejeti duhovništvo. Petdeset let po tem, ko je bil Mike posvečen za duhovnika v Aronovem duhovništvu, sem imel privilegij, da sem bratu skupaj z njegovimi krajevnimi voditelji podelil Melkizedekovo duhovništvo in ga oddelil v službo starešine. Pet ur kasneje je umrl in prestopil tančico in se kot brat z Melkizedekovim duhovništvom srečal z najinimi starši.
Predsednik Russell M. Nelson nas je pred samo enim letom pozval, naj za svoje brate in sestre skrbimo na »višji in svetejši način.«3 Ko je govoril o Odrešeniku, je učil: »Ker je to njegova Cerkev, bomo mi kot njegovi služabniki skrbno služili posamezniku, kakor je to počel on. Služili bomo v njegovem imenu, z njegovo močjo in polnomočjem in z njegovo ljubečo prijaznostjo.«4
V odgovor na to povabilo Božjega preroka povsod po svetu potekajo neverjetna prizadevanja za skrbno služenje posameznikom, tako usklajena prizadevanja, ko člani zvesto izpolnjujejo svoje zadolžitve skrbnega služenja, kakor tudi to, čemur sam pravim »spontano« skrbno služenje, ko tako številni izkazujejo krščansko ljubezen v odziv na nepričakovane priložnosti. V naši družini smo bili neposredne priče tovrstnemu skrbnemu služenju.
John, ki je bil Mikov prijatelj, skrbni brat in bivši predsednik misijona, je svojim misijonarjem navadno govoril: »Če je kdo na seznamu, ki pravi, ‘ga ne zanima’, ne obupajte. Ljudje se spreminjajo.« Nato nam je povedal: »Mike se je zelo spremenil.«5 John je bil sprva prijatelj, ki je pogosto spodbujal in nudil podporo – vendar se njegovo skrbno služenje ni končalo s prijateljskimi obiski. John je vedel, da je skrbni brat več kot prijatelj in da se prijateljstvo poglobi, če skrbno služimo.
Ni nujno, da skrbno služenje potrebuje nekdo, ki trpi zaradi smrtno nevarne bolezni, kot je moj brat. Te potrebe se kažejo v različnih oblikah, obsegih in razmerah. Roditelj samohranilec, manj dejaven par, najstnik v stiski, preobremenjena mati, preizkušnja vere, finančne in zdravstvene težave ali težave v zakonski zvezi – seznam je skoraj neskončen. Vendar ni nihče izgubljen, tako kot tudi Mike ni bil, in nikoli ni prepozno za Odrešenikovo ljubečo pomoč.
Cerkev na spletni strani o skrbnem služenju uči: »Čeprav je namenov skrbnega služenja veliko, bi morala naša prizadevanja usmerjati želja, da bi drugim pomagali doseči poglobljeno spreobrnitev in postati bolj podobni Odrešeniku.«6 Starešina Neil L. Andersen je takole rekel:
»Dobrosrčen človek lahko nekomu pomaga zamenjati gumo, odpelje sostanovalca k zdravniku, obeduje z nekom, ki je žalosten, oziroma se nasmehne in pozdravi, da polepša dan.
Toda tisti, ki spoštujejo prvo zapoved, bodo ta pomembna dejanja služenja seveda nadgradili.«7
Ko skrbno služenje oblikujemo po vzoru Jezusa Kristusa, je pomembno, da se spomnimo, da si je s tem, ko je ljubil, povzdigoval, služil in blagoslavljal, prizadeval za višji cilj kot le zadovoljiti takojšnje potrebe. Zagotovo je vedel za njihove vsakodnevne potrebe in bil sočuten do njihovega trenutnega trpljenja, ko je zdravil, hranil, odpuščal in učil. Vendar je želel storiti več kot zgolj poskrbeti za današnje potrebe. Želel je, da bi mu tisti okrog njega sledili, ga poznali in dosegli svoj božanski potencial.8
Ko si bomo prizadevali, da bi skrbno služili, »kot je to počel Odrešenik,«9 bomo prejeli priložnosti, da bomo pozabili nase in spodbujali druge. Te priložnosti so pogosto lahko neprikladne in preizkušajo našo željo, da bi postali kakor Učenik, katerega največje služenje, njegova neskončna odkupna daritev, je bilo daleč od prikladnega. 25. poglavje Evangelija po Mateju nas spomni na to, kaj Gospod čuti do nas, ko smo, tako kot on, dovzetni za težave, preizkušnje in izzive, s katerimi se tako številni soočajo, a jih pogosto lahko spregledamo.
»’Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!
Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli.’ /…/
Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ʻGospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?
Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli?’ /…/
Kralj jim bo odgovoril: ʻResnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.ʼ«10
Najsi služimo kot skrbni brat ali sestra ali preprosto tedaj, ko slišimo za nekoga v stiski, se nas spodbuja, naj si prizadevamo za vodstvo in navodila Duha – in potem delujemo. Nemara se sprašujemo, kako bi služili najbolje, a Gospod ve, in ko si prizadevamo, nas bo vodil po svojem Duhu. Prav kakor je Nefija »Duh /…/ vodil, ne da bi /…/ vnaprej vedel, kaj naj [stori],«11 bo Duh vodil tudi nas, ko se trudimo, da bi postali orodje v Gospodovih rokah, da bi blagoslovili njegove otroke. Če si bomo prizadevali za vodstvo Duha in zaupali v Gospoda, se bomo znašli v situacijah in okoliščinah, kjer bomo lahko delovali in blagoslavljali – drugače rečeno, skrbno služili.
Pridejo trenutki, ko morda vidimo potrebe, vendar se ne čutimo zadostne, da bi se odzvali, ker predpostavljamo, da to, kar lahko ponudimo, ne zadostuje. Vendar delati, »kot je to počel Odrešenik,«12 pomeni skrbno služiti tako, da damo, kar smo sposobni dati, in da zaupamo, da bo Gospod poveličal naša prizadevanja in blagoslovil »sopotnike na tem zemeljskem potovanju.«13 Nekateri bodo morda darovali svoj čas in talente; drugi pa prijazno besedo ali močan hrbet. Čeprav morda mislimo, da so naša prizadevanja nezadostna, je predsednik Dallin H. Oaks govoril o pomembnem načelu glede »majhnih in preprostih« reči. Učil je, da so majhna in preprosta dejanja močna, ker privabijo »vodstvo Svetega Duha«,14 vodstvo, ki blagoslovi oba, darovalca in obdarovanca.
Brat Mike, ki je vedel, da bo kmalu umrl, je rekel: »Neverjetno je, kako te rak trebušne slinavke pripravi, da se osredotočiš na to, kar je najpomembnejše.«15 Zahvaljujoč čudovitim moškim in ženskam, ki so prepoznali potrebo, niso obsojali in so kot Odrešenik skrbno služili, za Mika ni bilo prepozno. Nekateri se lahko spremenijo prej, drugi pa morda šele na drugi strani tančice. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da ni nikoli prepozno in da ni nihče nikoli zataval tako daleč s poti, da ga neskončna odkupna daritev Jezusa Kristusa, ki ima neomejeno trajanje in razsežnost, ne bi dosegla.
Na zadnji oktobrski konferenci je starešina Dale G. Renlund učil, da nam »ne glede na to, kako dolgo smo bili s poti, /…/ Bog v trenutku, ko se odločimo, da se bomo spreobrnili, pomaga pri vrnitvi.«16 Vendar je ta odločitev za spremembo pogosto rezultat povabila, kot je »Mislim, da boš užival v poslušanju evangelijskega sporočila«. Prav kakor ni nikoli prepozno za Odrešenika, ni za nas nikoli prezgodaj, da povabimo.
Ta velikonočni čas nam znova ponuja čudovito priložnost, da razmislimo o veliki odkupni žrtvi Odrešenika Jezusa Kristusa in o tem, kar je storil za vsakogar od nas za tako visoko ceno, ceno, zaradi katere je po svojih besedah »on /…/, največji od vseh, trepetal zaradi bolečin«. »Vendar,« pravi, »izpil sem in končal svoje priprave za človeške otroke.«17
Pričujem, da zato, ker je »končal«, upanje vedno obstaja. V imenu Jezusa Kristusa, amen.