Zgradimo utrdbo duhovnosti in zaščite
Ko živimo po evangeliju Jezusa Kristusa, ko se zanašamo na Odrešenikovo odkupno daritev in gremo dalje z vero, se utrdimo pred nasprotnikom.
Moji dragi bratje in sestre, ob zaključku te konference se zahvaljujem Očetu v nebesih za nasvete, resnice in razodetja, izrečena za tem govorniškim pultom v preteklih dveh dneh. Učili so nas Božji služabniki, poklicani, da govorijo njegove svete besede. Gospod nas je v razodetju poslednjih dni opomnil: »Najsi po mojem glasu ali /…/ glasu mojih služabnikov, je vseeno.«1
Ko gledam na to ogromno množico svetih in si predstavljam člane, ki generalno konferenco gledajo po vsem svetu, pomislim na srečanje v Mormonovi knjigi, ko se je Jezus Kristus po svojem križanju prikazal Nefijcem. Učil jih je evangelij, potem pa spodbudil: »Zato pojdite domov in premišljujte o tem, kar sem rekel, in prosite Očeta v mojem imenu, da boste lahko razumeli.«2
»Pojdite domov in premišljujte,« je naslednji korak, da si k srcu vzamemo besede prerokov in cerkvenih voditeljev, ki so govorili na tem svetem zasedanju. Domovi, kjer se osredotočamo na Kristusa, so utrdbe za Božje kraljestvo na zemlji na dan, ko bo, kot je bilo prerokovano, hudič »besnel v srcih človeških otrok in jih podžigal k jezi zoper to, kar je dobro«3.
Ljudje so skozi vso zgodovino gradili utrdbe, da bi sovražnika zadržali zunaj. Te utrdbe so pogosto imele stražni stolp, kjer so stražarji – kakor preroki – svarili pred grozečimi silami in bližajočimi napadi.
V zgodnjih utaških pionirskih časih so bili moj praded Thomas Rasband in njegova družina med nekaterimi prvimi priseljenci, ki so prišli v dolino Heber v čudovitem gorovju Wasatch v Utahu.
Leta 1859 je Thomas pomagal postaviti utrdbo Heber, zgrajeno za njihovo zaščito. To je bila preprosta gradnja iz topolovih brun, nameščenih eno poleg drugega, ki so tvorile zunanjo ogrado trdnjave. Brunarice so bile zgrajene ob steni znotraj utrdbe. Gradnja je pionirskim družinam, ko so se ustalile in častile Gospoda, nudila tako varnost kot zaščito.
Tudi z nami je tako. Naši domovi so utrdbe pred posvetnim zlom. V njih pridemo h Kristusu, ko se učimo spolnjevati njegove zapovedi, preučujemo svete spise in skupaj molimo in ko drug drugemu pomagamo ostati na poti zavez. Učni načrt Come, Follow Me (Pridi in hôdi za menoj), ki poudarja osebno in družinsko preučevanje, je namenjen temu, »da bi se še bolj spreobrnili in prejeli pomoč pri tem, da bi postali bolj podobni Jezusu Kristusu«4. Če bomo to delali, bomo postali, kar je Pavel imenoval »nova stvaritev«5, s srcem in dušo usklajeni z Bogom. To moč potrebujemo, da se spopademo z nasprotnikom in ustavimo njegove napade.
Če bomo živeli s predanostjo, ki izvira iz vere v Jezusa Kristusa, bomo čutili mirno navzočnost Svetega Duha, ki nas vodi k resnici, nas navdihuje, da živimo vredni Gospodovih blagoslovov in pričuje, da Bog živi in da nas ljubi. Vse to v utrdbi naših domov. Toda pomnite, naši domovi so močni samo toliko, kolikršna je duhovna moč vsakogar od nas znotraj zidov.
Predsednik Russell M. Nelson je učil: »V prihodnjih dneh duhovno ne bo mogoče preživeti brez stalnega vpliva Svetega Duha, ki nas vodi, usmerja in tolaži.«6 Kot Gospodov živi prerok, videc in razodevalec v današnjih dneh, stražar na stolpu naše utrdbe, Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, vidi sovražnikovo prodiranje.
Bratje in sestre, s Satanom se vojskujemo za človeške duše. Bojne črte so bile zarisane v predsmrtnem življenju. Satan in tretjina otrok nebeškega Očeta se je odvrnila od njegovih obljub povzdignjenja. Vse od takrat se nasprotnikovi klečeplazci bojujejo z zvestimi, ki izberejo Očetov načrt.
Satan ve, da so mu dnevi šteti in da se čas izteka. Čeprav je zvit in pretkan, ne bo zmagal. Vendar se njegova bitka za vsako od naših duš nadaljuje.
Zavoljo varnosti moramo za svojo dušo zgraditi utrdbo duhovnosti in zaščite, utrdbo, v katero zlodej ne bo mogel prodreti.
Satan je premetena kača, ki se nam prikrade v misli in srce, ko smo neoprezni, se soočamo z razočaranjem ali obupamo. Mami nas z laskanjem, obljublja lahkotnost, ugodje oziroma začasno zadovoljstvo, ko smo na tleh. Upravičuje ponos, neprijaznost, nepoštenje, nezadovoljstvo in nemoralnost in sčasoma lahko postanemo »brezčutni«7. Duh nas lahko zapusti. »In tako hudič goljufa njihove duše in jih oprezno vodi dol v pekel.«8
Po drugi strani pa pogosto čutimo Duha tako močno, ko pojemo hvale Bogu z besedami, kot so naslednje:
Mogočna utrdba je naš Bog,
stolp moči, ki nikoli ne zataji.
Pomočnik mogočni je naš Bog,
ki v preizkušnjah nas krepi.9
Ko gradimo utrdbo duhovne moči, se lahko ognemo nasprotnikovim skušnjavam, mu obrnemo hrbet in občutimo mir Duha. Lahko sledimo zgledu Gospoda in Odrešenika, ki je, ko je bil skušan v puščavi, rekel: »Za menoj, satan!«10 Vsi se moramo iz življenjskih izkušenj naučiti, kako to storiti.
Dober opis takšnega pravičnega namena se nahaja v Mormonovi knjigi, ko je poveljnik Moroni pripravil Nefijce na soočenje z napadi sleparskega, krvoločnega, oblastiželjnega Amalikija. Moroni je postavil utrdbe, da bi zaščitil Nefijce, »da bodo lahko živeli za Gospoda, svojega Boga, in da bodo branili tisto, kar so njihovi sovražniki imenovali stvar kristjanov«11. Bil je »trden v veri v Kristusa«12 in bil zvest »v izpolnjevanju Božjih zapovedi /…/ in v upiranju krivičnosti«13.
Ko so Lamanci prišli v bitko, so se čudili nefijskim pripravam in bili so poraženi. Nefijci so se zahvaljevali »Gospodu, svojemu Bogu, zaradi njegove neprimerljive moči, da jih je rešil iz rok njihovih sovražnikov«14. Zgradili so utrdbe za zaščito od zunaj, znotraj – globoko v svojih dušah – pa so utrdili vero v Gospoda Jezusa Kristusa.
Kako se lahko med drugim okrepimo v težkih časih, da smo nemara »orodje v Božjih rokah, da uresničujemo to veliko delo«15? Poglejmo svete spise.
Smo poslušni. Gospod je očetu Lehiju zapovedal, naj svoje sinove pošlje nazaj v Jeruzalem, naj »si [izprosijo] zapise in jih [prinesejo] semkaj v divjino«16. Lehi ni podvomil, ni se spraševal, zakaj ali kako. Niti se ni Nefi, ki je odgovoril: »Šel bom in storil to, kar je Gospod zapovedal.«17
Ali smo voljno poslušni kot Nefi? Ali pa smo bolj nagnjeni k temu, da podvomimo v Božje zapovedi, kot sta to storila Nefijeva brata, ki ju je pomanjkanje vere na koncu odvrnilo od Gospoda? Poslušnost, ko jo udejanjamo v »svetosti srca«,18 je to, kar nas prosi Gospod.
Zaupamo Gospodu, ki je Józuetu, ko se je pripravil, da Izraelce odvede v obljubljeno deželo, rekel: »Krepak in odločen bodi. Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog.«19 Józue je tem besedam zaupal in ljudem svetoval: »Posvetite se, kajti jutri bo Gospod delal velika znamenja sredi med vami.«20 Gospod je razdelil vode Jordana in štiridesetletno tavanje Izraelcev po puščavi se je končalo.
Zagovarjamo resnico, kot je to počel prerok Abinadi v Mormonovi knjigi. Priprt, priveden pred kralja Noeta in njegove hudobne duhovnike, je učil deset zapovedi in prepričljivo pridigal, da bo Kristus »prišel med človeške otroke in /…/ odkupil svoje ljudstvo«21. Potem je z globoko notranjo vero razglasil: »O Bog, sprejmi mojo dušo«22 in »utrpel smrt v ognju«23.
Svoje zaveze sklenemo in se jih držimo tako, da vzamemo zakrament in častimo v templju. Zakrament je osrednji del našega nedeljskega čaščenja, kjer prejmemo obljubo, da »bo njegov Duh lahko vselej z [nami]«24. S to sveto uredbo se obvežemo, da bomo prevzeli ime Jezusa Kristusa, da mu bomo sledili in prevzeli svoje odgovornosti pri tem božanskem delu, kot je to storil on. V templju odmislimo »stvari tega sveta«25 in čutimo Gospodovo navzočnost in njegov nadsvetni mir. Osredotočimo se na svoje prednike, svoje družine in večno življenje v Očetovi navzočnosti. Ne čudi, da je predsednik Nelson v Rimu nedavno izjavil: »Dobro, ki ga bo ta tempelj izžareval, je neprecenljivo veliko.«26
Vse bi morali početi z integriteto. Razviti bi morali presojo in disciplino, da ne bomo vedno znova ugotavljali, kaj je prav in kaj narobe. K srcu bi si morali vzeti besede Petra, apostola v prvotni Cerkvi, ki je posvaril: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.«27
Ko marljivo utrjujemo svoje utrdbe, postanemo kakor Jezus Kristus, kot njegovi zvesti privrženci, z dušo pod njegovo zaščito.
Vaše pričevanje o Jezusu Kristusu je vaša osebna utrdba, zaščita za vašo dušo. Ko so moj praded in drugi pionirji zgradili utrdbo Heber, so dvignili po eno bruno naenkrat, dokler ni bila trdnjava »trdno zgrajena« 28 in bili so zaščiteni. Tudi s pričevanjem je tako. Posamično pridobimo pričevanje Svetega Duha, ko govori našemu duhu in uči resnico »v notranjosti«29. Ko živimo po evangeliju Jezusa Kristusa, ko se zanašamo na Odrešenikovo odkupno daritev in se ženemo naprej z vero, ne strahom, se utrdimo pred nasprotnikovimi zvijačami. Naša pričevanja nas povežejo z nebesi in blagoslovljeni smo z »resnico o vsem«30. In kakor je utrdba zaščitila pionirje, nas varno objemajo roke Odrešenikove ljubezni.
Prerok Eter je učil: »Zatorej lahko, kdor verjame v Boga, zagotovo upa na boljši svet, da, in sicer na mesto na Božji desnici, z upanjem, ki pride z vero, ki je sidro za človeške duše, ki jih bo napravila gotove in stanovitne, da bodo vselej delali obilo dobrih del, da bodo slavili Boga.«31
Moji dragi bratje in sestre, blagoslavljam vas, da boste šli naprej z zaupanjem v Gospoda in v njegov evangelij. Položite roke okrog tistih, ki se opotekajo, in jih z močjo Duha, ki je v vas, ljubeče pripeljite nazaj v utrdbo duhovnosti in zaščite. Prizadevajte si, da boste 32 v vsem, kar počnete, podobni Jezusu, izogibajte se zlu in skušnjavam, pokesajte se, kot nas je včeraj opomnil dragi prerok, bodite pošteni v srcu, bodite pokončne drže in čisti, izkazujte sočutje in bodite dobrotljivi in ljubite Gospoda svojega Boga s privrženostjo pravega učenca.
Naša pričevanja o evangeliju Jezusa Kristusa, naši domovi, naše družine in naše članstvo v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni bodo naše trdnjave zaščite, ki nas obdajajo in nas ščitijo pred zlodejevo močjo. O tem svečano pričujem v imenu našega Gospoda in Odrešenika, in sicer Jezusa Kristusa, amen.