Moč vere kot izraz podpore

predsednik Henry B. Eyring

drugi svetovalec v Prvem predsedstvu

Ko dvignete roke, da bi jih podprli, obljubite Bogu, čigar služabniki so, da jih boste podprli.

Duhovniške voditelje sem velikokrat slišal, kako so se zahvaljevali za krepilno vero tistih, ki jim služijo. Po njihovem čustvenem glasu veste, da so globoko in resnično hvaležni. Moj današnji namen je sporočiti Gospodovo hvaležnost, ker podpirate njegove služabnike v njegovi Cerkvi. In tudi, da bi vas spodbudil, da udejanjajte in krepite to moč, da s svojo vero podpirate druge.

Preden ste se rodili, ste pokazali takšno moč. Spomnite se, kaj vemo o svetu duš pred zemeljskim življenjem. Nebeški Oče je predstavil načrt za svoje otroke. Bili smo tam. Lucifer, naš duhovni brat, je načrtu, ki bi nam omogočil svobodo odločanja, nasprotoval. Jehova, ljubljeni Sin nebeškega Očeta, je načrt podprl. Lucifer je vodil upor. Jehova je zmagal s svojim glasom podpore in se je javil za Odrešenika.

Dejstvo, da ste na zemlji, vam sedaj potrjuje, da ste Očeta in Odrešenika podprli. Ko ste tako malo vedeli o izzivih, s katerimi se boste soočili na zemlji, je bila za podporo načrta sreče in vloge Jezusa Kristusa v njem potrebna vera v Jezusa Kristusa.

Vaša vera, s katero ste podprli Božje služabnike, je tudi bistvena za vašo srečo v tem življenju. Ko ste sprejeli izziv misijonarjev, da molite, zato da bi vedeli, da je Mormonova knjiga Božja beseda, ste imeli vero, da ste podprli Gospodovega služabnika. Ko ste sprejeli povabilo, da se krstite, ste podprli ponižnega Božjega služabnika.

Ko ste dovolili, da vam nekdo na glavo položi roke in reče »Prejmi Svetega Duha«, ste ga podprli kot brata z Melkizedekovim duhovništvom.

Od tistega dne ste z zvestim služenjem podprli vsakogar, ki vam je podelil duhovništvo, in vsakogar, ki vas je posvetil v službo tega duhovništva.

Zgodaj v vaši duhovniški izkušnji je bila vsaka podpora preprost dogodek zaupanja Božjemu služabniku. Sedaj vas je veliko napredovalo tja, kjer je za izkazovanje podpore potrebno več.

Odločite se, ali boste podprli vse, ki jih Gospod pokliče – v čemer koli jih je Gospod poklical. Do te odločitve pride na konferencah povsod po svetu. Prišlo je na tej. Na takšnih sestankih se prebere imena moških in žensk – Božjih služabnikov – in se vas prosi, da v znak podpore dvignete roko. Glasovanja se lahko vzdržite ali pa svojo podporo izkažete z vero. Ko v podporo dvignete roko, se zaobljubite. Obljubite Bogu, čigar služabniki so, da jih boste podprli.

To so nepopolna človeška bitja, kakršna ste sami. Da boste svoje obljube držali, boste potrebovali neomajno vero, da jih je poklical Gospod. Spolnjevanje teh obljub vam bo prineslo tudi večno srečo. Če jih ne boste spolnjevali, bo to prineslo žalost vam in tistim, ki jih imate radi – in celo izgube, ki si jih ne morete niti predstavljati.

Nemara so vas vprašali, ali pa vas bodo, ali podpirate škofa, kolskega predsednika, generalne voditelje in generalne uradnike Cerkve. To se lahko zgodi, ko vas bodo na konferenci prosili za podporo uradnikom in voditeljem. Včasih bo to na razgovoru s škofom ali kolskim predsednikom.

Svetujem vam, da si ta vprašanja v mislih pozorno in v duhu zastavite vnaprej. Pri tem se lahko ozrete na svoje nedavne misli, besede in dejanja. Poskusite si zapomniti in oblikovati odgovore, ki jih boste dali, ko vas Gospod izpraša, vedoč, da vas nekega dne bo. Lahko bi se pripravili tako, da bi si zastavili vprašanja, kot so:

Ali sem mislil oziroma govoril o človeških šibkostih pri ljudeh, glede katerih sem se zaobljubil, da jih bom podpiral?
Ali sem iskal dokaz, da jih Gospod vodi?
Ali sem zavestno in zvesto sledil njihovemu vodstvu?
Ali sem govoril o dokazu, ki ga lahko vidim, da so Božji služabniki?
Ali zanje redno molim poimensko in z občutkom ljubezni?

Ta vprašanja bodo večino nas vodila do nekolikšnega nelagodja in potrebe po kesanju. Bog nam je zapovedal, naj drugih ne sodimo nepravično, v praksi pa se temu stežka izognemo. Skoraj vse, kar delamo, ko sodelujemo z ljudmi, nas vodi do tega, da jih ocenjujemo. In skoraj v vsakem vidiku svojega življenja se primerjamo z drugimi. To lahko delamo iz veliko razlogov, nekateri od teh so sprejemljivi, toda to nas pogosto vodi do tega, da smo kritični.

Predsednik George Q. Canon nas je posvaril, kar vam posredujem kot svoje svarilo. Verjamem, da je govoril resnico: »Bog je izvolil svoje služabnike. Lasti si pravico, da jih obsodi, če bodo potrebni obsodbe. Kot posameznikom nam ni namenil, da bi jih grajali in obsodili. Nihče, ne glede kako močan je nemara v veri, kako visoko v Duhovništvu, ne more slabo govoriti o Gospodovih maziljencih in iskati napak v Božjem polnomočju na zemlji, ne da bi si nakopal Božje nezadovoljstvo. Sveti Duh se bo od takšnega človeka oddaljil in šel bo v temo. Ker je temu tako, mar ne vidite, kako pomembno je, da smo pazljivi?«¹

Moje opažanje je, da so člani Cerkve po vsem svetu na splošno zvesti drug drugemu in tistim, ki jim predsedujejo. Vendar se lahko in se moramo izboljšati. Lahko bi se dvignili v svoji moči, da druge podpiramo. Za to bosta potrebna vera in prizadevanje. Sledijo štiri predlogi, ki nam jih dajem na tej konferenci, na katere se odzovimo.

Lahko bi prepoznali konkretna dejanja, ki jih predlagajo govorniki, in jih danes začeli izvajati. Če jih bomo, jih bomo podprli v večji meri.
Zanje bi lahko molili, ko govorijo, zato da bo Sveti Duh njihove besede prinesel v srca določenih ljudi, ki jih imamo radi. Ko bomo kasneje izvedeli, da je bila naša molitev uslišana, bomo te voditelje lahko podprli v večji meri.
Lahko bi molili, da bodo določeni govorniki blagoslovljeni in bodo prodornejši, ko bodo podajali svoja sporočila. Ko bomo videli, da so bili prodornejši, jih bomo lahko podprli z večjo vero in ta bo trajala.
Lahko bi poslušali sporočila govornikov, ki prihajajo kot odgovor na naše lastne molitve za pomoč. Ko bodo odgovori prišli, in bodo, bomo imeli še več vere, da bomo podprli vse Gospodove služabnike.

Poleg tega, da bomo lahko vse bolj podprli tiste, ki služijo v Cerkvi, bomo spoznali, da je še eno okolje, kjer lahko pridobimo še več takšne moči. To nam torej lahko prinese še večje blagoslove. To je dom in družina.

Govorim mlajšemu bratu z duhovništvom, ki doma živi z očetom. Naj vam iz lastne izkušnje povem, kaj pomeni očetu, če občuti vašo vero kot izraz podpore. Lahko se vam zdi samozavesten. Toda sooča se z več izzivi, kot veste. Včasih ne vidi poti iz težav, ki so pred njim.

Če mu boste pomagali, jih bo nekaj videl. Vaša ljubezen mu bo v še večjo pomoč. Kar pa mu bo pomagalo najbolj, so iskrene besede, kot tele: »Oči, zate sem molil in sem čutil, da ti bo Gospod pomagal. Vse se bo dobro izšlo. Vem, da se bo.«

Besede, kot so te, imajo moč tudi v drugi smeri, od očeta do sina. Ko sin nekaj naredi hudo narobe, morda celo v duhovni zadevi, morda čuti, da mu ni uspelo. Kot njegov oče ste v tistem trenutku morda presenečeni, da vam potem, ko molite, da bi vedeli, kaj narediti, Sveti Duh v usta položi naslednje besede: »Sin, vseskozi sem s teboj. Gospod te ljubi. Z njegovo pomočjo se lahko vrneš. Vem, da se lahko in da se boš. Rad te imam.«

Sion, glede katerega Gospod želi, da ga ustvarimo, v duhovniškem zboru in družini gradimo tako, da z večjo vero podpiramo drug drugega. Z njegovo pomočjo ga lahko in ga bomo. Potrebno bo učenje, da bomo Gospoda ljubili z vsem srcem, sposobnostjo, mišljenjem in močjo in da bomo druge ljubili kakor sebe.

Ko rastemo v tej čisti Kristusovi ljubezni, v srcu postajamo vse bolj blagi. Zaradi te ljubezni bomo ponižni in se bomo pokesali. Bolj bomo zaupali v Gospoda in drug v drugega. In potem bomo šli naprej in postali eno, kakor Gospod obljublja, da lahko.²

Pričujem, da vas nebeški Oče pozna in vas ima rad. Jezus je živi Kristus. To je njegova Cerkev. Imamo njegovo duhovništvo. Spoštoval bo naša prizadevanja, da bi razvijali moč, da bi jo udejanjali in podprli drug drugega. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.