Glejte, Božje Jagnje!
S spremenjenim nedeljskim bogoslužjem naj bi zakrament Gospodove večerje poudarjali kot sveto, osrednje žarišče našega tedenskega čaščenja.
Dobro mi je šlo, dokler nisem v očeh teh mladih v zboru zagledal solz. Te solze so zgovornejša pridiga, kot bi jo lahko kdaj izrekel.
Janez, imenovan Krstnik, ki je z obrežja pogledal navzgor preko neučakane množice, ki je hotela, da jih krsti, je v daljavi zagledal bratranca, Jezusa iz Nazareta, ki je odločno odmerjal korake proti njemu, da bi zaprosil za to isto uredbo. Spoštljivo, a dovolj glasno, da so slišali tisti, ki so bili v bližini, je Janez izrazil občudovanje, ki nas dve tisočletji kasneje še vedno gane: »Glejte, Božje Jagnje!«1
Dobro je vedeti, da ta dolgo prerokovani Jezusov predhodnik Gospoda ni imenoval »Jehova« ali »Odrešenik« ali »Odkupitelj« ali celo »Božji Sin« – ki so bili vsi primerni nazivi. Ne, Janez se je odločil za prvo in v verskem izročilu svojega ljudstva morda najbolj splošno prepoznavno podobo. Uporabil je simbol žrtvenega jagnjeta, darovanega v odkupni daritvi za grehe in bridkosti padlega sveta in vseh padlih ljudi v njem.
Dovolite mi, prosim, da prikličem samo nekaj malega te zgodovine.
Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz edenskega vrta, sta se soočila z negotovo prihodnostjo. Ker sta nam odprla vrata v umrljivost in posvetno življenje, sta sebi zaprla vrata v nesmrtnost in večno življenje. Zaradi prestopka, za katerega sta se zavestno odločila storiti za nas, sta se sedaj soočila s telesno smrtjo in duhovnim izgonom, večno ločitvijo od Božje navzočnosti.2 Kaj naj bi storila? Ali obstaja izhod iz tega nezavidljivega položaja. Ne vemo zagotovo, koliko jima je bilo dopuščeno pomniti navodila, ki sta jih prejela, ko sta bila še v vrtu, toda pomnila sta, da morata Bogu za žrtev redno darovati čisto, neomadeževano jagnje, prvenca črede.3
Kasneje se je prikazal angel in pojasnil, da je to žrtvovanje vzorec, napoved žrtvovanja, ki ga bo zanju opravil Odrešenik sveta, ki bo prišel. »Ta stvar je prispodoba žrtve Očetovega Edinorojenega,« je rekel angel. »Zatorej /…/ [se boš kesal] in klical k Bogu v Sinovem imenu na veke vekomaj.«4 Na srečo je obstajal način, kako priti ven iz tega in se nad to povzdigniti.
Na nebeškem predzemeljskem svètu je Bog obljubil Adamu in Evi (in vsem nam), da nam bo pomagal njegov čisti, neomadeževani prvorojeni Sin, Božje Jagnje, ki je bilo umorjeno pred osnovanjem sveta,5 kot ga je kasneje opisal apostol Janez. Adam in njegovo potomstvo so z darovanjem svojih majhnih simboličnih jagnjet v tem življenju izražali, da razumejo in da so odvisni od odkupne žrtve Jezusa Maziljenca.6 Kasneje je tabernakelj v divjini postal prizorišče za to uredbo, po tem pa tempelj, ki ga je zgradil Salomon.
Stara zaveza razodeva, da to obredno darovanje neomadeževanih jagenjčkov kot simbola pristnega kesanja in zvestega življenja, na žalost ni ravno pomagalo. Moralni sklep, ki bi moral spremljati tista žrtvovanja, včasih ni veljal niti tako dolgo, da bi se kri na kamnih posušila. Vsekakor ni veljal dovolj dolgo, da bi preprečil bratomor v prvem rodu, ko je Kajn ubil Abela.7
V luči takšnih preizkušenj in težav, ki se dogajajo stoletja, ne čudi, da so nebeški angeli radostno zapeli, ko se je končno rodil Jezus – dolgo pričakovani Mesija. Po svojem kratkem zemeljskem delovanju je ta najbolj neomadeževani od vseh pashalnih ovac pripravil učence na svojo smrt tako, da je uvedel zakrament Gospodove večerje, bolj osebne oblike uredbe, ki je bila uvedena zunaj Edena. Še vedno bo obstajalo darovanje, še vedno bo vključevalo žrtvovanje, vendar bo to simbolično, veliko globlje, veliko bolj samoocenjevalno in osebno kot prelivanje krvi prvorojenega jagnjeta. O tem je Odrešenik po svojem vstajenju Nefijcem rekel:
»In ne boste mi več darovali prelivanja krvi. /…/
In za žrtev mi boste darovali strto srce in skesanega duha. In kdor pride k meni strtega srca in skesanega duha, ga bom krstil z ognjem in s Svetim Duhom. /…/
Pokesajte se torej /…/ in bodite odrešeni.«8
Moji ljubi bratje in sestre, pomembno je, da ob novem, čudovitem poudarku, naj se evangelij poglobljeno učimo doma, ne pozabimo, da nam je še vedno zapovedano, naj »[gremo] v hišo molitve in [darujemo] svoje zakramente na [njegov] sveti dan«9. Poleg tega, da si vzamemo čas za poglobljeno preučevanje evangelija doma, naj bi s spremenjenim nedeljskim bogoslužjem tudi zmanjšali zahtevnost programa sestankov na način, ki zakrament Gospodove večerje ustrezno poudarja kot sveto, priznano žarišče našega tedenskega čaščenja. S čimbolj osebnim pristopom se moramo spominjati, da je Kristus umrl zaradi strtega srca, ker je povsem sam nosil grehe in žalost celotne človeške družine.
Če smo prispevali k temu usodnemu bremenu, potem takšen trenutek zahteva naše spoštovanje. Zato se nas spodbuja, naj pridemo na bogoslužje zgodaj in spoštljivi, primerno oblečeni za sodelovanje v sveti uredbi. Izraz »pražnje oblečen« je v našem času izgubil nekaj pomena in iz spoštovanja do Gospoda, v čigar navzočnost prihajamo, moramo oživiti ta običaj nedeljske obleke in urejenosti, ko in kjer lahko.
Kar zadeva točnost bomo zamudo vselej ljubeče opravičili tistim blaženim mamicam, ki z otroki, prigrizki in torbami za plenice zaostajajo v čudovitem neredu in so srečne, da jim je sploh uspelo priti v cerkev. Poleg tega bodo drugi, ki na sobotni dan neizbežno ugotovijo, da se jim je vol pogreznil v močvaro. Kakor koli že, tej slednji skupini pravimo, da je občasno zamujanje razumljivo, toda če se vam vol pogrezne v močvaro vsako nedeljo, potem vam močno priporočamo, da prodate vola oziroma zasujete močvaro.
V tem istem duhu vas kot apostoli pozivamo, da zmanjšamo trušč v svetiščih naših zgradb. Radi kramljamo med seboj in tako je prav – to je ena od radosti, da prihajamo v cerkev – vendar tega ne bi smeli početi tako na glas v prostoru, posebej posvečenem za čaščenje. Bojim se, da so obiskovalci, ki niso naše veroizpovedi, pretreseni nad včasih glasno nespoštljivostjo v prostoru, ki naj bi ga zaznamovali molitev, pričevanje, razodetje in mir. Morda so malce pretresena tudi nebesa.
Naši sestanki bodo bolj spoštljivi, če bodo predsedujoči uradniki veliko pred začetkom bogoslužja sedeli na svojih mestih, poslušali uvodno glasbo in spoštljivo dajali zgled, ki naj bi mu vsi sledili. Če se klepeta za govorniškim odrom, naj nas ne preseneča klepet med občestvom. Čestitamo tistim škofovstvom, ki ukinjate objave, ki odvračajo od duha našega čaščenja. Na primer, ne morem si predstavljati duhovnika, kot je Zaharija – ki bo v starodavnem Gospodovem templju vsak hip prisostvoval na enem in edinem duhovniškem privilegiju za časa svojega življenja – ne morem si predstavljati, kako se ustavi pred oltarjem, da nas spomni, da je do dirke z lesenimi avtomobilčki samo še šest tednov in da se bo rok za prijavo kmalu iztekel.
Bratje in sestre, ta ura, ki jo je posvetil Gospod, je najsvetejša ura v tednu. Po zapovedi se zberemo na cerkveni uredbi, ki jo prejme največ članov. To delamo v spomin nanj, ki je vprašal, ali gre lahko čaša, ki naj bi jo spil, mimo njega, zgolj, da je nadaljeval, ker je vedel, da zavoljo nas ne more mimo. Pomagalo nam bo, če bomo pomnili, da se znamenje te čaše prav v tistem trenutku počasi pomika proti nam v rokah enajst oziroma dvanajst letnega diakona.
Ko napoči sveta ura, da Gospodu izročimo svoj žrtveni dar, moramo razrešiti svoje grehe in pomanjkljivosti; zato smo tam. Nemara bomo pri kesanju uspešnejši, če bomo obzirni do drugih strtih src in užaloščenih duš okrog nas. Nedaleč stran sedijo nekateri, ki morda med zakramentno hvalnico in med tem ko duhovniki molijo, nenehno jočejo – vidno ali nevidno. Bi to lahko molče opazili in jim ponudili drobtinico tolažbe ali čašico sočutja – bi jim to lahko namenili? Ali jokajočemu, trpečemu članu, ki ga ni na bogoslužju, in ki ga, razen če ne bomo poskrbeli za kakšno odkupitveno dejanje, tudi naslednji teden ne bo tam? Ali bratom in sestram, ki sploh niso člani Cerkve, ampak so naši bratje in sestre? V tem svetu ne primanjkuje trpljenja, znotraj Cerkve in zunaj, zato se ozirajte v vse smeri in našli boste nekoga, čigar bolečina se zdi pretežka, da bi jo nosil, in čigar srčna bolečina se zdi, da nikoli ne pojenja. Eden od načinov, da se ga »vselej spominjamo«10, je, da se pridružimo Velikemu Zdravitelju v njegovi brezkončni nalogi in dvigamo bremena tistim, ki so obremenjeni, in ublažimo bolečino tistim, ki so potrti.
Ljubi prijatelji, da bi na zakramentni oltar položili »več solz za njegove muke [in] več bolečine v njegovi žalosti«, ko se vsak teden zberemo po vsej zemeljski obli pri tem, kar upamo, da nadvse sveto priznava Kristusov veličasten – odkupitveni dar vsemu človeštvu. In da bi potem od tega svetega trenutka odnesli »več potrpljenja v trpljenju, /…/ več hvaležnosti za pomoč«11, ko razmišljamo, molimo in obnovimo zavezo. Za takšno potrpljenje in olajšanje, za takšno svetost in upanje molim za vse vas, v imenu njega, ki je razlomil dragoceni kruh odpuščanja in nalil sveto vino odkupitve, in sicer Jezusa Kristusa, velikega in usmiljenega in svetega Božjega Jagnjeta, amen.