Priprave na Gospodovo vrnitev
Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni ime edinstveno polnomočje in pooblastilo, da opravi potrebne priprave za Gospodov drugi prihod.
Čez dva tedna bomo praznovali veliko noč. Vstajenje potrjuje božanskost Jezusa Kristusa in dejanskost Boga Očeta. V mislih se obračamo k Odrešeniku in premišljujemo o »njegovem neprimerljivem življenju in neskončni vrlini njegove odkupne žrtve«1. Upam, da razmišljamo tudi o njegovi bližajoči se vrnitvi, ko bo »vladal kot Kralj kraljev in Gospod gospodov«2.
Pred časom sem v Buenos Airesu v Argentini sodeloval na konferenci z voditelji številnih različnih veroizpovedi. Njihova ljubezen do sočloveka je bila očitna. Bili so trdno odločeni, da olajšajo trpljenje in pomagajo ljudem premagati zatiranje in revščino. Premišljeval sem o številnih človekoljubnih podvigih te Cerkve, vključno s projekti v sodelovanju s številnimi verskimi skupinami, zastopanimi na konferenci. Občutil sem globoko hvaležnost za radodarnost članov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ki omogoča takšno krščansko služenje.
V tistem trenutku mi je Sveti Duh potrdil dvoje: Prvo, skrb za posvetne potrebe je nujna in se mora nadaljevati. Drugo je bilo nepričakovano, vendar silno in jasno. Bilo je tole: Poleg nesebičnega služenja je nadvse pomembno, da svet pripravimo na drugi prihod Jezusa Kristusa.
Ko bo prišel, se zatiranje in krivičnost ne bosta le zmanjšala, prenehala bosta:
»Volk bo prav tako prebival z jagnjetom in leopard bo ležal s kozličem in tele in mlad lev in pitanček skupaj; in majhen otrok jih bo vodil. /…/
Na vsej moji sveti gori ne bodo ne škodovali ne uničevali, kajti zemlja bo polna spoznanja o Gospodu, kakor vode prekrivajo morje.«3
Revščina in trpljenje ne bosta le upadla, izginila bosta:
»Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka.
Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.«4
Celo bolečina in žalost zaradi smrti bosta odpravljeni:
»Tisti dan otrok ne bo umrl, dokler ne bo star; in njegovo življenje bo kot starost drevesa;
in ko bo umrl, ne bo zaspal, se pravi v zemlji, temveč bo spremenjen v trenu očesa in bo vzet in njegov počitek bo veličasten.«5
Zato res storimo vse, kar lahko, da olajšamo sedanje trpljenje in žalost, in se marljivejše posvečajmo potrebnim pripravam na dan, ko bosta bolečina in zlo povsem prenehala, ko »bo Kristus osebno kraljeval na zemlji; in /…/ bo zemlja obnovljena in bo prejela rajsko slavo«6. To bo dan odkupitve in sodbe. Dr. N. T. Wright, nekdanji durhamski škof Anglikanske cerkve, je ustrezno opisal pomembnost Kristusove odkupne daritve, vstajenja in sodbe v premagovanju nepravičnosti in odpravljanju krivic.
Rekel je: »Bog je določil dan, ko bo svetu upravičeno sodil mož, ki ga je določil – in to nam je vsem zagotovil tako, da je tega moža obudil od mrtvih. Dejstva o Jezusu iz Nazareta, še zlasti o njegovem vstajenju od mrtvih, so temelj zagotovila, da svet ni naključen. To nenazadnje ni zmešnjava; da ko sedaj ravnamo pravično, ne zapravljamo časa, ko se trudimo podpreti zgradbo, ki se bo na koncu zrušila, ali popraviti avto, ki bo dejansko končal na odpadu. Ko je Bog obudil Jezusa od mrtvih, je bil to mikrokozmični dogodek, pri čemer je končno makrokozmično dejanje sodbe v celoti vsebovalo seme /… / končnega upanja. Bog je na najmogočnejši možni način razglasil, da je bil Jezus iz Nazareta zares Mesija. /…/ V vsej zgodovini je najbolj ironično to, da je sam [Jezus] doživel kruto in nepravično sodbo in prišel na kraj, ki je simboliziral in združil vse mogoče krutosti in krivice v zgodovini, da je sam prenašal to zmedo, to temo, to krutost, to krivico in da je izčrpal njeno moč.«7
Ko sem bil na konferenci v Buenos Airesu, ki sem jo omenil prej, mi je bilo po Duhu jasno, da ima Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni edinstveno polnomočje in pooblastilo, da opravi potrebne priprave za Gospodov drugi prihod; da je bila dejansko obnovljena za ta namen. Ali kje drugje lahko najdete ljudi, ki sprejemajo sedanji čas kot prerokovano »razdobje polnosti časov«, v katerem se je Bog namenil, da »[osredini] v Kristusu vse«?8 Če tu ne najdete skupnosti, osredotočene na uresničevanje tega, kar je treba uresničiti, da bi se tako živi kot mrtvi pripravili na tisti dan, če tu ne najdete organizacije, pripravljene nameniti ogromno časa in sredstev, da zbere in pripravi ljudstvo zaveze, ki bo voljno sprejeti Gospoda, je ne boste našli nikjer drugje.
Ko je Gospod leta 1831 govoril Cerkvi, je dejal:
»Ključi Božjega kraljestva so poverjeni človeku na zemlji in od tamkaj se bo evangelij odkotalil na konce zemlje. /…/
Kličite h Gospodu, da se bo njegovo kraljestvo na zemlji lahko nadaljevalo, da ga bodo prebivalci le-te lahko prejeli in bodo pripravljeni na prihodnje dneve, v katerih se bo Sin človekov spustil v nebesih, oblečen v sijaj svoje slave, da bo srečal Božje kraljestvo, ki je ustanovljeno na zemlji.«9
Kaj lahko storimo, da se sedaj pripravimo na ta dan? Lahko se pripravimo kot ljudstvo; lahko zberemo Gospodovo ljudstvo zaveze in lahko pomagamo obnoviti obljubo odrešitve, »dano očetom«, našim prednikom.10 Vse to se mora v veliki meri zgoditi pred Gospodovim prihodom.
Za Gospodovo vrnitev je navzočnost ljudi na zemlji, pripravljenih, da ga ob njegovem prihodu sprejmejo, bistvenega pomena. Izjavil je, da bo tiste, ki bodo tega dne ostali na zemlji »od najmanjšega do največjega, /…/ navdalo /…/ spoznanje o Gospodu in na lastne oči bodo videli in bodo povzdignili svoj glas in bodo v en glas peli to novo pesem, rekoč: Gospod je spet privedel Sion. /…/ Gospod je vse stvari zbral v enem. Gospod je Sion spustil od zgoraj. Gospod je Sion povzdignil od spodaj«11.
V starodavnih časih je Bog k sebi vzel pravično mesto Sion.12 Nasprotno pa bo v poslednjih dneh novi Sion sprejel Gospoda ob njegovem prihodu.13 Sion so čisti v srcu, ljudje enega srca in enih misli, ki bivajo v pravičnosti in med njimi ni revnih.14 Prerok Joseph Smith je izjavil: »Gradnja Siona bi morala biti naš največji cilj.«15 Sion gradimo v svojih domovih, oddelkih, vejah in kolih na osnovi enotnosti, pobožnosti in dobrotljivosti.16
Priznati moramo, da gradnja Siona poteka v težkih časih – na »dan srda, dan ognja, dan opustošenja, joka, žalovanja in objokovanja; in kot vihar bo prišel na vse obličje zemlje, govori Gospod«17. Zbiranje v kole tako postaja »za obrambo in za zatočišče pred nevihto in pred srdom, ko se bo nemešan izlil po vsej zemlji«18.
Prav kakor v starih časih se pogosto sestajamo, da se postimo in molimo in da drug z drugim govorimo glede blaginje svojih duš. In da vzamemo »kruh in [vodo] v spomin na Gospoda Jezusa«19. Predsednik Russell M. Nelson je na generalni konferenci oktobra lani pojasnil: »Dolgoletni cilj Cerkve je, da bi vsem članom pomagala do večje vere v Gospoda Jezusa Kristusa in v njegovo odkupno daritev, da bi jim pomagala pri tem, da bi z Bogom sklenili zaveze in jih spolnjevali ter okrepili in pečatili svoje družine.«20 Zato poudarja pomembnost tempeljskih zavez, posvečevanja sobotnega dne in tega, da se vsak dan gostimo z evangelijem, ki ga izvajamo doma, in ga podpremo s celostnim učnim načrtom v cerkvi. Želimo vedeti za Gospoda in želimo ga poznati.21
Temeljno prizadevanje pri gradnji Siona je zbiranje že dlje časa razkropljenega Gospodovega ljudstva zaveze.22 »Verjamemo v dobesedno zbiranje Izraela in v obnovo desetih rodov.«23 Vsi, ki se bodo pokesali, verjeli v Kristusa in se krstili, bodo njegovo ljudstvo zaveze.24 Sam Gospod je prerokoval, da se bo pred njegovo vrnitvijo pridigalo evangelij po vsem svetu25, da bo »obnovil svoje ljudstvo, ki je iz Izraelove hiše«26, in potem bo prišel konec27. Jeremijeva prerokba se uresničuje.
»Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko ne bodo več govorili: ‘Kakor živi Gospod, ki je Izraelove sinove pripeljal iz egiptovske dežele,’
ampak: ‘Kakor živi Gospod, ki je Izraelove sinove pripeljal iz severne dežele in iz vseh dežel, kamor jih je zavrgel.’ Pripeljal jih bom nazaj v njihovo deželo, ki sem jo dal njihovim očetom.«28
Predsednik Nelson je večkrat poudaril, da je »zbiranje Izraela najpomembnejša stvar, ki poteka na zemlji danes. Nič drugega se s tem ne more primerjati po obsegu, nič drugega se ne more primerjati po pomembnosti, nič drugega se ne more primerjati po veličastju. In če se odločite, /…/ ste lahko pomemben del tega.«29 Sveti iz poslednjih dni so bili vselej misijonarsko naravnani ljudje. Od začetka obnove se jih je na poziv na misijon odzvalo več sto tisoč; trenutno jih služi na deset tisoče. Kot je ravno učil starešina Quentin L. Cook, vsi mi lahko sodelujemo preprosto, neprisiljeno in ljubeče ter povabimo druge, naj se nam pridružijo v cerkvi, nas obiščejo doma, postanejo del našega kroga. Objava Mormonove knjige je bilo znamenje, da se je zbiranje začelo.30 Mormonova knjiga je sama po sebi orodje za zbiranje in spreobrnitev.
Prav tako pomembna za pripravo na drugi prihod so velika odkupitvena prizadevanja v korist naših prednikov. Gospod je obljubil, da bo poslal preroka Elija pred drugim prihodom, velikim in strašnim Gospodovim dnem,31 da bo obnovil duhovništvo in v srca otrok vsadil obljube, dane očetom.32 Elija je prišel, kot je bilo obljubljeno. Bilo je 3. aprila 1836 v kirtlandskem templju. Na tistem kraju in v tistem trenutku je resnično podelil obljubljeno duhovništvo, ključe za odkupitev mrtvih in združitev mož, žena in družin v vseh rodovih časa in skozi vso večnost.33 Brez tega bi bil namen stvarjenja onemogočen in v tem smislu bi bila zemlja »prekleta« oziroma »povsem razdejana«34.
Na duhovnih minutah za mlade, ki so potekale pred posvetitvijo templja v Rimu v Italiji, je na stotine prisotnih mladenk in mladeničev predsedniku Nelsonu pokazalo pripravljene kartice z imeni svojih prednikov. Bili so pripravljeni, da takoj po otvoritvi pridejo v tempelj in za te prednike opravijo namestniške krste. To je bil izredno radosten trenutek, a le en primer pospešenega truda, da se ustanovi Sion za predhodne rodove.
Ko se trudimo marljivo graditi Sion, vključno s svojim delom pri zbiranju Gospodovih izvoljenih in odkupitvi mrtvih, se moramo spomniti, da je to Gospodov delo in ga opravlja on. On je Gospod vinograda in mi smo njegovi služabniki. Prosi nas, naj »poslednjič« z vso močjo delamo v vinogradu in on dela z nami.35 Verjetno bi bilo natančneje reči, da nam dovoljuje, da delamo z njim. Pavel je rekel: »Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast.«36 On je tisti, ki svoje delo pospeši ob svojem času.37 S svojimi sicer nepopolnimi prizadevanji – majhnimi sredstvi – Gospod povzroči velike stvari.38
To pomembno in poslednje razdobje počasi dosega svoj vrhunec – Sion na zemlji, ki se mu bo ob Odrešenikovi veličastni vrnitvi pridružil Sion z višav. Cerkev Jezusa Kristusa je pooblaščena, da pripravi – in pripravlja – svet na ta dan. In naj zato to veliko noč resnično slavimo vstajenje Jezusa Kristusa in vse, kar naznanja: njegovo vrnitev, da bo vladal tisoč let v miru, pravično sodbo in popolno pravico za vse, nesmrtnost za vse, ki so kdaj živeli na zemlji in obljubo večnega življenja. Kristusovo vstajenje je končno zagotovilo, da se bo vse uredilo. Delajmo za gradnjo Siona, da pospešimo ta dan. V imenu Jezusa Kristusa, amen.