Znanje iščimo z Duhom

starešina Mathias Held

od sedemdeseterih

Resnico bi se morali naučiti prepoznavati z logičnim mišljenjem, vendar tudi z zelo tihim, mirnim glasom Duha.

Dragi bratje in sestre, Gospod nam znova in znova pravi, naj »[iščemo] znanje, in sicer s preučevanjem in tudi z vero«.¹ Luč in razumevanje lahko prejmemo z logičnim razmišljanjem, vendar tudi z vodstvom in navdihom Svetega Duha.

Tega dodatnega vira znanja ni bilo vedno v mojem življenju.

Z mojo drago ženo Irene sva se Cerkvi pridružila pred enaintridesetimi leti, ko sva bila mladoporočenca. Oba sva odraščala v Kolumbiji, toda nekaj mesecev po poroki naju je moja poklicna pot pripeljala živet v Nemčijo. Bila sva zelo mlada in sva imela velike upe in pričakovanja; ta čas je bil za naju posebej razburljiv in srečen.

Medtem ko sem se osredotočal na kariero, je Irene čutila, da bi morala prejeti nekakšno sporočilo iz nebes, ne da bi vedela kako ali kdaj. Zato je začela v najin dom spuščati vsakršne akviziterje z enciklopedijami, sesalci, kuharskimi knjigami, kuhinjskimi aparati in tako naprej in je vselej čakala na tisto edinstveno sporočilo.

Nekega večera mi je rekla, da sta na vrata potrkala mladeniča v temnih moških oblekah in da je čutila zelo jasen in izrazit navdih, naj ju spusti naprej. Rekla sta, da bi se z njo rada pogovarjala o Bogu, vendar da se bosta vrnila, ko bom doma tudi jaz. Ali bi to lahko bilo pričakovano sporočilo?

Začela sta naju obiskovati in z njunim vodstvom sva brala svete spise in spoznala, kako bistveno je, da je Jezus Kristus naš Odrešenik in Odkupitelj. Kmalu sva obžalovala, da so naju krstili kot dojenčka, kar ni bila zavestna zaveza. Vendar bi ponovni krst pomenil tudi, da bova postala člana te nove Cerkve, zato sva morala o njej najprej resnično razumeti vse.

Toda kako naj veva, ali je vse, kar misijonarja govorita o Mormonovi knjigi, o Josephu Smithu in o načrtu odrešitve, dejansko res? No, iz Gospodovih besed sva razumela, da jih bova »[spoznala] po njihovih sadovih«.² Zato sva zelo sistematično začela preiskovati Cerkev, tako da sva te sadove iskala z očmi razuma. Kaj sva videla? No, videla sva:

Prijazne in srečne ljudi in čudovite družine, ki so razumeli, da naj bi v tem življenju občutili radost in ne le trpljenja in bridkosti.
Cerkev, ki nima plačane duhovščine, temveč takšno, v kateri člani sami sprejmejo zadolžitve in odgovornosti.
Cerkev, v kateri so Jezus Kristus in družine v središču vsega, kjer se člani enkrat mesečno postijo in darujejo, da bi pomagali revnim in ljudem v stiski, kjer se spodbuja zdrave navade in nas poučujejo, naj se vzdržimo škodljivih snovi.

Poleg tega:

Všeč nama je bil poudarek na osebni rasti, izobraževanju, trdem delu in samostojnosti.
Izvedela sva za izredni človekoljubni program.
In na naju je vtis naredila generalna konferenca s čudovito glasbo in globokimi duhovnimi načeli, o katerih so govorili na njej.

Ko sva vse to videla, v Cerkvi nisva mogla najti napake. Nasprotno, vse, kar sva videla, nama je bilo zelo všeč. Vendar se še vedno nisva mogla odločiti za krst, ker sva hotela vedeti vse, preden bi to naredila.

Toda Gospod naju je celo v najini neodločenosti potrpežljivo pripravljal, naju oblikoval in nama pomagal odkriti, naj se resnico naučiva spoznati ne le z razumskim razmišljanjem, temveč tudi s pomočjo mirnega in tihega glasu Duha, ki nama govori zlasti v srcih.

Ta glas in posledični občutek je prišel nekega večera po desetih mesecih preučevanja evangelija, ko sva brala osemnajsto poglavje Mozijeve knjige: »Ker torej želite /…/ nositi drug drugega bremena, /…/ in tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo, /…/ kaj imate proti temu, da bi se krstili v Gospodovem imenu?«³

Ta odlomek iz Mormonove knjige je vstopil v najini srci in duši in nenadoma sva občutila in vedela, da resnično ni razloga, da se ne bi krstila. Spoznala sva, da so želje, ki jih omenjata ta verza, tudi najine srčne želje in da je to tisto, kar je resnično pomembno. Bilo je pomembneje od tega, da bi razumela vse, ker sva že vedela dovolj. Vedno sva se zanašala na roko ljubečega nebeškega Očeta, ki naju je vodila, in sva zaupala, da naju bo vodil še naprej.

Zato sva isti dan določila datum najinega krsta in se kmalu krstila, končno!

Kaj sva se naučila iz te izkušnje?

Prvič, naučila sva se, da lahko docela zaupava v ljubečega nebeškega Očeta, ki nama stalno poskuša pomagati, da bi postala takšna, kakršna ve, da lahko postaneva. Potrdila sva globoko resnico njegovih besed, ko je rekel: »Človeškim otrokom bom dal vrstico za vrstico, nauk za naukom, malo tukaj in malo tam; in blagor tistim, ki prisluhnejo mojim naukom /…/, kajti učili se bodo modrosti, kajti temu, ki prejme, bom še dal.«⁴

In drugič, spoznala sva, da naju poleg razumskega razmišljanja pri pridobivanju znanja lahko vodi in nama daje razumevanje druga razsežnost. V srcu in tudi v mislih nama govori mirni in blagi glas Svetega Duha.

To načelo rad primerjam s tem, da vidimo. Oče v nebesih nam ni dal le enega, temveč dve fizični očesi. Zadostno lahko vidimo z enim samim očesom, toda drugo oko nam daje še en zorni kot. Ko se v možganih oba zorna kota združita, ustvarita tridimenzionalno sliko okolice.

Podobno sta nam dana dva vira informacij, in sicer preko telesnih in duhovnih zmožnosti. Um s telesnimi čutili in razmišljanjem ustvari eno zaznavanje. Toda Oče nam je z darom Svetega Duha omogočil drugi vidik, ki je v resnici najpomembnejši in pravi, ker prihaja neposredno od njega. Toda ker je navdih Duha pogosto tako pritajen, se veliko ljudi tega dodatnega vira ne zaveda.

Ko se ta dva vidika v naši duševnosti potem združita, dejanskost stvari, kakršne so, prikazuje ena celostna slika. Pravzaprav se določene »dejanskosti«, ki so prikazane izključno skozi naše umsko razumevanje, z dodatnim zornim kotom Svetega Duha razkrijejo kot zavajajoče oziroma enostavno napačne. Spomnite se Moronijevih besed: »Z močjo Svetega Duha lahko poznate resnico o vsem.«⁵

V enaintridesetih letih, odkar sem član Cerkve, sem velikokrat doživel, da če se zanašamo samo na razum in zanikamo ali zapostavljamo duhovno razumevanje, ki ga lahko prejmemo s šepetanjem in občutki Svetega Duha, je tako, kakor če bi šli skozi življenje samo z enim očesom. Toda dejansko sta nam bili, v prenesenem pomenu, dani »dve očesi«. Le kombinacija obeh zornih kotov nam lahko da pravo in celostno sliko vseh resnic in vsega, kar izkusimo v življenju, kakor tudi celostno in globoko razumevanje naše istovetnosti in namena kot otrok živega nebeškega Očeta.

Spomnim se, kaj nas je učil predsednik Nelson pred enim letom, ko je rekel, da »v prihodnjih dneh duhovno ne bo mogoče preživeti brez vodstva, usmeritve, tolažbe in stalnega vpliva Svetega Duha«.⁶

S popolno gotovostjo sem spoznal, da:

imamo v nebesih ljubečega Očeta in da smo vsi privolili, da bomo v sklopu božanskega načrta prišli na to zemljo.
Ta Jezus je Kristus; on živi in je moj Odrešenik in Odkupitelj.
Vem, da je bil Joseph, ponižen kmečki fant, poklican in je postal mogočen prerok, ki je začel to obdobje polnosti časov z vsemi ključi, močjo in polnomočjem svetega Božjega duhovništva.
Vem, da je Mormonova knjiga druga priča o Jezusu Kristusu in da naj bi družine ostale skupaj za večno.
In vem, da naš Gospod Jezus Kristus to svojo obnovljeno Cerkev danes vodi po našem živem preroku, predsedniku Russellu M. Nelsonu.

Te in veliko drugih dragocenih resnic so postali gradniki tega, kar mi Bog pomaga postati. In veselim se veliko novih naukov, za katere želi, da jih bomo – jaz in vi – še prejeli, ko bomo šli skozi to čudovito življenje in »se učimo /…/, in sicer s preučevanjem in tudi z vero«.

Vem, da je to res, in o tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.