Zbor, ki mu pripadamo
Gospod želi, da oblikujete močan zbor. Ko zbira svoje otroke, ti potrebujejo kraj, ki mu pripadajo in kjer rastejo.
Leta 2010 je bil Andre Sebako mladenič, ki je iskal resnico. Čeprav pred tem še nikoli ni iskreno molil, se je odločil, da bo poskusil. Kmalu zatem je srečal misijonarje. Dali so mu kartico s sliko Mormonove knjige. Nekaj je začutil in misijonarje je vprašal, ali mu knjigo prodajo. Rekli so, da jo lahko dobi brezplačno, če bo prišel v cerkev.1
Andre je sam prišel v takrat pred kratkim ustanovljeno vejo Mochudi v Bocvani v Afriki. Veja pa je bila ljubeča, tesno povezana skupina štiridesetih članov.2 Andrea so sprejeli z odprtimi rokami. Imel je misijonarske lekcije in se krstil. Bilo je čudovito!
Kaj pa potem? Kako naj Andre ostane dejaven? Kdo mu bo pomagal napredovati na poti zavez? En odgovor na to vprašanje je njegov duhovniški zbor!3
Vsakemu bratu z duhovništvom ne glede na njegove okoliščine koristi močan zbor. Moji mladi bratje z Aronovim duhovništvom, Gospod želi, da oblikujete močan zbor, ki mu pripada vsak in vsi mladeniči, zbor, kjer je prisoten Gospodov Duh, zbor, kjer so vsi člani zbora dobrodošli in cenjeni. Ko Gospod zbira svoje otroke, ti potrebujejo kraj, ki mu pripadajo in kjer rastejo.
Vsak od vas članov predsedstva zbora vodi pot, ko išče navdih4 in razvija ljubezen in bratstvo med vsemi člani zbora. Posebno pozornost namenjate novim članom, manj dejavnim ali tistim s posebnimi potrebami.5 Z duhovniško močjo oblikujete močan zbor.6 In močan, enoten zbor v življenju mladeniča spremeni vse.
Ko je Cerkev oznanila, da bo dom postal središče učenja evangelija,7 so nekateri pomislili na člane, kot je Andre, in vprašali: »Kaj pa mladi, ki prihajajo iz družinskih razmer, kjer evangelija ne preučujejo in kjer doma ni okoliščin za učenje in življenje po evangeliju? Bodo pozabljeni?«
Ne! Nihče ne sme biti pozabljen! Gospod ima rad vsakega mladeniča in vsako mladenko. Mi, bratje z duhovništvom, smo Gospodove roke. Mi smo cerkvena podpora prizadevanjem, ki se izvajajo doma. Duhovniški zbori in drugi voditelji ter prijatelji po potrebi skrbijo in podpirajo vsako družino in posameznika, ki ima doma le malo podpore.
Videl sem, da to deluje. To sem izkusil. Ko sem bil star šest let, sta se moja starša ločila in oče je zapustil mamo s petimi majhnimi otroki. Mama je začela delati, da bi nas preživljala. Nekaj časa je potrebovala še eno službo, pa tudi dodatno izobrazbo. Za vzgojo je imela malo časa. Vendar so stari starši, strici, tete, škofje in hišni učitelji moji angelski materi priskočili na pomoč.
In imel sem zbor. Tako hvaležen sem za svoje prijatelje – svoje brate – ki so me imeli radi in me podpirali. Moj zbor je bil kraj, kamor sem pripadal. Nekateri so name zaradi družinskih razmer morda gledali kot na nekoga, ki nima veliko možnosti, oziroma kot poraženca. Morda sem to bil. Vendar so duhovniški zbori to spremenili. Zbor mi je priskočil na pomoč in me v življenju neizmerno blagoslovil.
Vse okrog nas so takšni, ki nimajo veliko možnosti in so poraženci. Morda smo tako ali drugače takšni vsi. Vendar ima vsak od tu prisotnih zbor, kjer lahko moč tako dobimo kot dajemo. V zboru smo »vsi za enega, eden za vse«8. Je kraj, kjer drug drugega poučujemo, služimo drugim in razvijamo enotnost ter bratstvo, ko služimo Bogu.9 To je kraj, kjer se dogajajo čudeži.
Rad bi vam povedal o nekaj čudežih, ki so se zgodili v Andrejevem zboru v Mochudi. Ko bom govoril o tem primeru, bodite pozorni na načela, ki okrepijo vsak duhovniški zbor, na katerega se nanašajo.
Andre se je po krstu pridružil misijonarjem, ko so učili štiri druge mladeniče, ki so se tudi krstili. Zdaj je bilo pet mladeničev. Začeli so krepiti drug drugega in vejo.
Krstil se je šesti mladenič Thuso. Thuso je za evangelij povedal trem prijateljem in kmalu jih je bilo devet.
Učenci Jezusa Kristusa se pogosto zbirajo tako – postopoma, kot jih povabijo prijatelji. Nekega davnega dne, ko je Andrej našel Odrešenika, je šel hitro k svojemu bratu Simonu in ga »privedel /…/ k Jezusu«10. Podobno je Filip kmalu po tem, ko je postal Kristusov učenec, povabil prijatelja Natanaela, naj pride in vidi.11
V Mochudi se je Cerkvi kmalu pridružil še deseti mladenič. Misijonarji so našli enajstega. In dvanajsti se je krstil, ko je videl, kako evangelij vpliva na njegove prijatelje.
Člani veje Mochudi so bili navdušeni. Ti mladeniči so se »spreobrnili /…/ h Gospodu in se pridružili /…/ cerkvi«12.
Pri njihovi spreobrnitvi je pomembno vlogo igrala Mormonova knjiga.13 Thuso se spominja: »Mormonovo knjigo /…/ sem začel brati vedno, ko sem imel čas, doma, v šoli, vsepovsod.«14
Oratila je evangelij pritegnil zaradi zgleda prijateljev. Pojasnil je: »Zdelo se je, da so se v trenutku spremenili. /…/ Zdelo se mi je, da ima /…/ to opraviti z majhno /…/ knjigo, ki so jo začeli nositi po /…/ šoli. Videl sem, kako dobri ljudje so postali. /…/ Tudi jaz sem se hotel spremeniti.«15
Vseh dvanajst mladeničev se je zbralo in krstilo v dveh letih. Vsak je bil edini član Cerkve v svoji družini. Podpirala pa jih je njihova cerkvena družina, vključno s predsednikom Rakwelo16, predsednikom veje, starešino in sestro Taylor17, starejšim misijonarskim parom, in drugimi člani veje.
Brat Junior,18 voditelj zbora, je ob nedeljskih popoldnevih mladeniče povabil k sebi domov in jih učil. Mladeniči so skupaj preučevali svete spise in imeli redne družinske večere.
Z bratom Juniorjem so obiskovali člane, ljudi, ki so jih učili misijonarji, in vse druge, ki so potrebovali obisk. Vseh dvanajst mladeničev se je nagnetlo v zadnjem delu tovornjaka brata Juniorja. V skupinah po dva ali tri jih je odložil pred domovi in jih kasneje pobral.
Čeprav so se mladeniči šele učili o evangeliju in se jim ni zdelo, da kaj dosti vedo, jim je brat Junior rekel, naj ljudem, ki jih obiščejo, povedo dve ali tri stvari, ki jih vedo. Ti mladi duhovniški bratje so učili, molili in bdeli nad Cerkvijo.19 Izpolnili so svoje duhovniške dolžnosti in izkusili radost služenja.
Andre je rekel: »Skupaj smo se igrali, se skupaj smejali, skupaj jokali in povezali smo se kot bratje.«20 Pravzaprav sebi pravijo »bratovščina«.
Skupaj so si postavili cilj, da bodo vsi služili misijon. Ker so bili edini člani Cerkve v svojih družinah, so morali premagati veliko ovir, toda pri tem so pomagali drug drugemu.
Drug za drugim so bili poklicani na misijon. Tisti, ki so odšli prvi, so domov pošiljali pisma tistim, ki so se še pripravljali, izmenjavali izkušnje in jih spodbujali k služenju. Misijon je služilo enajst od teh mladeničev.
Ti mladeniči so evangelij oznanjali svojim družinam. Matere, sestre, bratje, prijatelji, kot tudi tisti, ki so jih učili na misijonih, so se spreobrnili in krstili. Čudeži so se dogajali in nešteto življenj je bilo blagoslovljenih.
Kar slišim vas, ko razmišljate, da se takšni čudeži morda lahko dogajajo samo v krajih, kot je Afrika, ki je rodovitno polje, kjer se pospešuje zbiranje Izraela. Vendar pričujem, da načela, ki jih udejanjajo v veji Machudi, veljajo povsod. Kjerkoli ste, vaš zbor lahko raste zaradi obnovljene dejavnosti in oznanjanja evangelija. Celo če en sam učenec naveže stik s prijateljem, sta potem lahko dva. Če sta dva, so lahko štirje. Če so štirje, jih je lahko osem. In če jih je osem, jih je lahko dvanajst. Veje lahko postanejo oddelki.
Odrešenik je učil: »Kjer sta dva ali so trije [ali več] zbrani v mojem imenu /…/, glejta, tam bom jaz sredi med njimi.«21 Nebeški Oče pripravlja misli in srca ljudi vse okrog nas. Lahko sledimo navdihu, ponudimo prijateljsko roko, povemo resnico, drugim predlagamo, naj preberejo Mormonovo knjigo, ter jih imamo radi in jih podpiramo, ko spoznavajo Odrešenika.
Skoraj deset let je že od tega, odkar je mochudijska bratovščina stopila na skupno pot in še vedno so bratovščina.
Katlego je rekel: »Res je, da nas ločujejo razdalje, vendar drug drugemu še vedno stojimo ob strani.«22
Molim, da bomo sprejeli Gospodov klic, naj bomo z njim povezani v duhovniških zborih, tako da bo lahko vsak zbor kraj, kamor pripadamo, kraj zbiranja, kraj, ki se razvija.
Jezus Kristus je naš Odrešenik in to je njegovo delo. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.