Krepitev duhovnih mišic
Prav kakor za krepitev mišic ni dovolj branje in učenje o mišicah, tudi branje in učenje o veri brez dejanj ne zadošča, da okrepimo vero.
Hvaležen sem za blagoslov fizičnega telesa, ki je osupljiv dar nebeškega Očeta. Naše telo ima več kot šeststo mišic.1 Številne mišice potrebujejo vadbo, da lahko opravljajo svoje dnevne dejavnosti. Za branje o mišicah in za njihovo preučevanje bi lahko porabili veliko umskega napora, vendar bomo zelo razočarani, če mislimo, da bodo zaradi tega postale močnejše. Mišice se razvijajo, ko jih uporabljamo.
Spoznal sem, da je z duhovnimi darovi enako. Prav tako jih moramo uriti, da bi se razvijali. Duhovni dar vere, na primer, ni le občutek ali razpoloženje, je načelo dejanja, ki se v svetih spisih pogosto pojavlja v zvezi z glagolom udejanjati2. Prav kakor za krepitev mišic ni dovolj branje in učenje o mišicah, tudi branje in učenje o veri brez dejanj ne zadošča, da okrepimo vero.
Ko sem bil star šestnajst let, je nekega dne moj starejši brat Ivan, ki je bil tedaj star dvaindvajset let, prišel domov in družini prinesel nekaj novic. Odločil se je, da se bo krstil v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Starša sta se nekoliko skeptično zazrla vanj in spomnim se, da nisem povsem razumel, kaj se dogaja. Kako leto kasneje nas je seznanil s še bolj presenetljivo novico: odločil se je, da bo služil misijon za Cerkev, kar je pomenilo, da ga dve leti ne bomo videli. Starša nad novico nista bila navdušena, vendar sem zaznal, da je trdno odločen, zaradi česar sem močno občudoval njega in odločitev, ki jo je sprejel.
Nekaj mesecev kasneje, ko je bil Ivan na misijonu, sem ob neki priložnosti s sošolci načrtoval počitnice. Hoteli smo proslaviti zaključek srednje šole in nekaj dni preživeti na plaži.
Svojemu bratu misijonarju sem napisal pismo in mu omenil načrte za poletne počitnice. Odpisal mi je, da je mesto, v katerem služi, na poti do mojega cilja. Odločil sem se, da bi bilo dobro, če bi se tam ustavil in ga obiskal. Šele kasneje sem izvedel, da družina ne bi smela obiskovati misijonarjev.
Uredil sem vse potrebno. Spomnim se, da sem sedel na avtobusu in razmišljal, kako se bova z Ivanom zabavala na ta čudoviti sončni dan. Zajtrkovala bova, klepetala, se igrala v mivki, se sončila – kako lepo se bova imela!
Ko je avtobus prispel na postajo, sem zagledal Ivana stati poleg drugega fanta, oba v beli srajci in s kravato. Izstopil sem z avtobusa, objela sva se in predstavil me je svojemu družabniku. Ne da bi zapravil še kakšno minuto sem bratu povedal za svoje načrte za tisti dan, vendar sem zelo malo vedel o Ivanovih načrtih. Pogledal me je, se nasmehnil in rekel: »Seveda! Vendar morava najprej nekaj opraviti. Bi šel z nama?« Privolil sem, misleč, da bomo po tem imeli dovolj časa za uživanje na plaži.
Tistega dne sem z bratom in njegovim družabnikom več kot deset ur hodil po ulicah tistega mesta. Ves dan sem se nasmihal ljudem. Pozdravljal sem ljudi, ki jih v življenju nisem nikdar videl. Govorili smo z vsemi, trkali na vrata neznancev in obiskovali ljudi, ki sta jih brat in družabnik učila.
Na enem od obiskov sta brat in družabnik učila o Jezusu Kristusu in načrtu odrešitve. Ivan je nenadoma umolknil in me pogledal. Na moje presenečenje me je vljudno prosil, naj izrazim svoje mnenje o tem, kar sta učila. V sobi je nastala tišina in vse oči so bile uprte vame. Z nekaj težav sem končno našel besede in izrazil svoje občutke o Odrešeniku. Nisem vedel, ali je bilo tisto, kar sem povedal, prav ali narobe. Brat me ni niti enkrat popravil, prav nasprotno, zahvalil se mi je za izražene misli in občutke.
Med temi skupnimi urami nista namenila z družabnikom niti ene samcate minute, da bi poučevala izključno samo mene, vendar sem prejel več znanja kot v vseh predhodnih pogovorih z njim. Bil sem priča spremembam na obličju ljudi, ko so v svojem življenju prejeli duhovno luč. Videl sem nekatere, ki so v sporočilih našli upanje, in spoznal sem, kako naj služim drugim in pozabim nase in svoje želje. Počel sem, kar je učil Odrešenik: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi.«3
Ko se ozrem nazaj, vidim, da se je moja vera poglobila tisti dan, ker mi je brat omogočil, da sem jo udejanjil. Krepil sem jo, ko smo brali svete spise, iskali ljudi, ki bi jih lahko učili, pričevali, služili drugim in tako naprej. Tistega dne se nismo šli sončit, toda moje srce je bilo odeto v svetlobo z nebes. Nisem videl niti enega zrnca peska na plaži, čutil pa sem, kako moja vera raste kot majhno gorčično seme.4 Sončnega dne nisem prebil kot turist, vendar sem pridobil čudovite izkušnje in bil, ne da bi se tega zavedal, misijonar – čeprav še nisem bil član Cerkve.
Priložnosti za krepitev duhovnih mišic
Zahvaljujoč evangelijski obnovi lahko dojamemo, kako nam nebeški Oče pomaga razviti duhovne darove. Večja verjetnost je, da nam bo dal priložnosti za razvijanje teh darov, kot pa da bi nam jih enostavno naklonil brez duhovnega in fizičnega napora. Če bomo usklajeni z njegovim Duhom, se bomo naučili priložnosti prepoznati in jih potem udejanjiti.
Če si prizadevamo, da bi bili bolj potrpežljivi, moramo morda potrpežljivo čakati na odgovor. Če želimo čutiti več ljubezni do svojega bližnjega, lahko to spodbudimo tako, da se usedemo poleg novega obraza v cerkvi. Z vero je podobno: Ko se nam v misli prikradejo dvomi, moramo zaupati v Gospodove obljube, da dosežemo napredek. Tako krepimo duhovne mišice in jih razvijamo v vir moči v našem življenju.
Na začetku morda ne bo lahko in morda nam bo to celo predstavljalo velik izziv. Gospodove besede, izrečene po preroku Moroniju, se nanašajo na nas danes: »In če bodo ljudje prišli k meni, jim bom pokazal njihovo šibkost. Ljudem dajem šibkost, da bi bili ponižni; in moja milostljivost je zadosti za vse ljudi, ki postanejo ponižni pred menoj; kajti če bodo pred menoj postali ponižni in bodo vame verovali, potem bom njihove šibkosti spremenil v njihovo moč.«5
Hvaležen sem za brata Ivana, ki me ni le seznanil z evangelijem, ampak me je tudi neposredno povabil, naj po njem živim in prepoznam svoje šibkosti. Pomagal mi je, da sem sprejel Učenikovo povabilo: »Pridi in hôdi za menoj«6, naj hodim, kakor je hodil Odrešenik, iščem, kakor je iskal Odrešenik, in ljubim, kakor nas ljubi Odrešenik. Nekaj mesecev po tej misijonarski izkušnji sem se odločil, da se krstim in grem na misijon.
Sprejmimo povabilo predsednika Russella M. Nelsona in odločno pridimo k Odrešeniku7 in prepoznajmo mišice, ki potrebujejo več telesne vadbe, in jih začnimo izvajati. To je tek na dolge in ne na kratke proge, maraton, zato ne pozabite na preproste, a stalne duhovne dejavnosti, ki bodo okrepile te pomembne duhovne mišice. Če želimo poglobiti svojo vero, potem delajmo to, kar zahteva vero.
Pričujem, da smo otroci ljubečega nebeškega Očeta. Njegov Sin, Jezus Kristus, nas ljubi. Na svet je prišel, da bi nam pokazal pot, potem pa je prostovoljno dal svoje življenje, da bi nam dal upanje. Odrešenik nas vabi, naj sledimo njegovemu popolnemu vzoru, udejanjamo vero vanj in v njegovo odkupno daritev ter razvijemo vse duhovne darove, s katerimi smo blagoslovljeni. On je pot. To je moje pričevanje, v imenu Jezusa Kristusa, amen.