Dom, kjer prebiva Gospodov Duh
Nekaj svojih največjih radosti boste našli v svojih prizadevanjih, da bi svoj dom naredili za kraj vere v Gospoda Jezusa Kristusa in za kraj, ki ga navdaja ljubezen.
Moji dragi bratje in sestre, hvaležen sem, ker sem bil povabljen, da vam spregovorim na tej 189. spomladanski generalni konferenci Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Joseph Smith je na ta dan leta 1830 organiziral Cerkev po Gospodovih navodilih. Do tega je prišlo doma pri Whitmerjevi družini blizu Fayetta v New Yorku. Tisti dan je bilo prisotnih šest članov in okrog petdeset drugih zainteresiranih ljudi.
Čeprav ne vem, kaj je prerok Joseph rekel ali kako je bil videti, ko je stal pred tisto skupinico, vem, kaj so občutili tisti ljudje z vero v Jezusa Kristusa. Čutili so Svetega Duha in čutili so, da so na svetem kraju. Zagotovo so čutili, da so enotni kot eden.
Ta čudoviti občutek je tisto, kar vsi želimo imeti doma. Občutek izhaja iz tega, kar je Pavel opisal: »Duhovno življenje.«1
Danes bi vas rad učil, kar vem o tem, kako lahko pogosteje izpolnimo pogoje za ta občutek in ga povabimo, da ostane v naših družinah dlje. Kot veste iz izkušenj, tega ni lahko narediti. Brzdati se moramo prepirov, ponosa in grehov. Čista Kristusova ljubezen mora priti v srca naših družinskih članov.
Za Adama in Evo, Lehija in Sarijo in druge starše, ki jih poznamo iz svetih spisov, je bil to hud izziv. Vendar v družinah in domovih obstajajo spodbudni primeri trajne sreče, ki nas pomirjajo. In s pomočjo teh primerov lahko vidimo, kaj se lahko zgodi z nami in našimi družinami. Spomnite se poročila iz Četrtega Nefija:
»In zgodilo se je, da v deželi ni bilo prepirov zavoljo Božje ljubezni, ki je prebivala v srcih ljudi.
In ni bilo zavidanja, ne zdrah, ne notranjih nemirov, ne vlačugarstva, ne laganja, ne umorov, niti nikakršne poltenosti; in zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je bila ustvarila Božja roka.
Ni bilo roparjev, ne morilcev, niti ni bilo Lamancev, niti nikakršnih drugih -cev, pač pa so bili zedinjeni, Kristusovi otroci in dediči Božjega kraljestva.
In kako blagoslovljeni so bili! Kajti Gospod jih je blagoslavljal v vseh njihovih dejanjih; da, bili so blagoslovljeni in so uspevali, prav dokler ni bilo minilo sto in deseto leto; in prešel je bil prvi rod po Kristusu in v deželi ni bilo sporov.«2
In kakor veste, ta srečni čas ni trajal večno. Poročilo v Četrtem Nefiju opiše končne znake duhovnega padca v skupini dobrih ljudi. To je vzorec, ki se vedno znova pojavlja pri vseh narodih, v občestvih in, najbolj žalostno, v družinah. S preučevanjem vzorca lahko vidimo, kako bi občutke ljubezni v svoji družini lahko obvarovali ali celo poglobili.
Tukaj je vzorec propada, ki se je pojavil po dvesto letih življenja v popolnem evangelijskem miru:
Priplazil se je ponos.
Ljudje tega, kar so imeli, niso več imeli v skupni lasti.
Nase so začeli gledati v višjih ali nižjih družbenih razredih od drugih.
Začela jim je slabeti vera v Jezusa Kristusa.
Začeli so sovražiti.
Začeli so na vse načine grešiti.
Modri starši bodo dovolj čuječi, da bodo te znake opazili, ko se bodo pojavili pri njihovih družinskih članih. Seveda bodo zaskrbljeni. Toda vedeli bodo, da je prvenstveni razlog v vplivu Satana, ki dobre ljudi poskuša voditi navzdol po poti v greh in da bi bili tako ob vpliv Svetega Duha. Modri starš bo torej v tem, da vsakega otroka, in sebe, usmerja tako, da v večji meri sprejme Gospodov klic, naj pride k njemu, videl priložnost.
Lahko bi bili delno uspešni, tako da bi otroka poklicali h kesanju, na primer, zaradi ponosa. Otroke bi lahko poskusili prepričati, naj to, kar imajo, delijo bolj radodarno. Lahko bi jih prosili, naj opustijo občutek, da so boljši kot nekdo drug v družini. Potem pa pridete do simptoma, ki sem ga opisal prej kot »Njihova vera v Jezusa Kristusa je začela slabeti.«
Obstaja ključ za vodenje družine, da se povzpne na tisti duhovni kraj, ki ga zanjo želite – in zase, da ste tam z njimi. Ko jim boste pomagali, da se jim bo okrepila vera, da je Jezus Kristus njihov ljubeči Odkupitelj, bodo občutili željo, da bi se pokesali. Potem bo ponižnost začela nadomeščati ponos. Ko bodo začutili, kaj jim je Gospod dal, bodo še bolj radodarno želeli dajati. Kosanje za pomembnost oziroma priznanje bo pojemalo. Sovraštvo bo pregnala ljubezen. In naposled jih bo, kakor pri ljudstvu, ki ga je spreobrnil kralj Benjamin, želja po dobrih delih utrdila pred skušnjavo, da bi grešili. Ljudstvo kralja Benjamina je pričevalo, da niso »več nagnjeni k temu, da bi delali húdo«.3
Zato se z razvijanjem vere v Jezusa Kristusa začne preobrat duhovnega propadanja v vaši družini in v vašem domu. Ta vera bo bolj verjetno prinesla kesanje kakor vaše pridiganje zoper vsak simptom duhovnega propada.
Najbolje boste vodili z vzorom. Družinski člani in drugi vas morajo videti, kako rastete v veri v Jezusa Kristusa in v njegov evangelij. Nedavno ste prejeli veliko pomoč. Navdihnjeni učni program za posameznike in družine je blagoslov za starše v cerkvi. Ko ga boste uporabljali, boste utrjevali svojo vero in vero svojih otrok v Gospoda Jezusa Kristusa.
Rast vere
Vera v Odrešenika se vam je krepila, ko ste upoštevali predlog predsednika Russella M. Nelsona, da ponovno preberite Mormonovo knjigo. Označili ste odlomke in besede, ki se nanašajo na Odrešenika. Vaša vera v Jezusa Kristusa se je krepila. Toda takšna vera v Jezusa Kristusa bo kakor mlada rastlina ovenela, če se ne boste odločili, da boste še naprej premišljevali in molili, zato da bi jo okrepili.
Vašega vzora glede krepitve vere morda sedaj ne bodo posnemali vsi družinski člani. Vendar naj vas opogumi izkušnja Alma mlajšega. V boleči potrebi po kesanju in odpuščanju se je spomnil očetove vere v Jezusa Kristusa. Vaši otroci se bodo morda spomnili vaše vere v Odrešenika v trenutku, ko bodo brezupno potrebovali kesanje. Alma je o takšnem trenutku dejal:
»In zgodilo se je, ko me je tako pretresala muka, ko me je mučil spomin na moje grehe, glej, sem se tudi spomnil, da sem očeta slišal, da je ljudem prerokoval o prihodu nekega Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki bo odkupil grehe sveta.
Ko se je sedaj moj duh oklenil te misli, sem v srcu zaklical: O Jezus, ti Božji Sin, bodi milosten z menoj, ki sem v breznu grenkobe in me obdajajo večne verige smrti.
In sedaj, glej, ko sem to premišljeval, se nisem več mogel spomniti svojih bolečin; da, nič več me ni mučil spomin na moje grehe.«4
Molite z ljubeznijo
Poleg vašega vzora tega, da krepite svojo vero, molitev v družinskem krogu lahko igra pomembno vlogo pri tem, da dom napravimo za svet kraj. Eden je navadno izbran, da na glas moli za družino. Ko jasno molimo k Bogu za dobro ljudi, ki klečijo in poslušajo, se vera krepi v vseh njih. Občutijo lahko izraze ljubezni do nebeškega Očeta in do Odrešenika. In ko tisti, ki moli, omeni te, ki klečijo v krogu, ki so v stiski, vsi lahko občutijo ljubezen do njih in do vsakega družinskega člana.
Celo ko družinski člani ne živijo doma, lahko molitev ustvarja ljubečo povezanost. Molitev v družini lahko seže na drugi konec sveta. Več kot enkrat sem izvedel, kako je neki družinski član daleč stran molil isti trenutek za isto stvar kot jaz. Po mojem bi se izrek »Družina, ki skupaj moli, skupaj ostane« lahko razširil na: »Družina, ki skupaj moli, je skupaj, celo ko so daleč narazen.«
Učenje zgodnjega kesanja
Ker nihče od nas ni popoln in so čustva zlahka ranjena, družine lahko postanejo sveta zatočišča le, če se pokesamo zgodaj in iskreno. Starši lahko dajo zgled. Trdih besed ali neprijaznih misli se lahko hitro in iskreno pokesamo. Preprost »žal mi je« lahko zaceli rane in prikliče tako odpuščanje kot ljubezen.
Prerok Joseph Smith je naš vzornik, ko se je soočal s hudobnimi napadi, z izdajalci in celo z nesoglasji v svoji družini. Hitro je odpustil, čeprav je vedel, da napadalci lahko ponovno napadejo. Prosil je za odpuščanje in sam nemudoma odpustil.5
Razvijanje misijonarskega duha
Mozijevi sinovi so bili odločeni, da bodo evangelij ponudili vsakomur. Ta želja je izhajala iz njihovih osebnih izkušenj s kesanjem. Niso prenesli misli, da bi kdo trpel posledice greha, kakor so jih sami. Zato so se leta soočali z zavrnitvami, stiskami in nevarnostmi, da bi evangelij Jezusa Kristusa ponudili svojim sovražnikom. V tem postopku so našli radost v številnih, ki so se pokesali in izkusili radost odpuščanja preko odkupne daritve Jezusa Kristusa.
V naših družinskih članih se bo krepila želja po oznanjevanju evangelija, ko bodo čutili radost odpuščanja. Do tega lahko pride tudi, ko obnovijo zaveze, ko vzamejo zakrament. Misijonarski duh se bo doma okrepil, ko bodo otroci in starši na zakramentnem bogoslužju čutili radost odpuščanja. Starši in otroci drug drugemu z vzorom lahko pomagajo občutiti to radost. Ta radost lahko zelo spremeni naše domove v središča za usposabljanje misijonarjev. Vsi morda ne bodo služili misijonov, vsi pa bodo čutili željo po oznanjevanju evangelija, zaradi katerega čutijo odpuščanje in mir. In vsi, bodisi trenutno služijo redni misijon ali ne, lahko občutijo radost, ko evangelij ponudijo drugim.
Obisk templja
Tempelj je tako za starše kot za otroke najboljša priložnost, da začutijo ljubezen do nebeških krajev. To je zlasti res, ko so otroci majhni. Otroci se rodijo s Kristusovo lučjo. Celo dojenček lahko čuti, da je tempelj svet. Ker imajo starši svoje otroke radi, tempelj zanje predstavlja upanje, da bodo svoje otroke lahko imeli radi v svojih večnih družinah – večno.
Nekateri imate doma fotografije templjev. Ker je po svetu vse več templjev, to veliko staršem omogoča, da tempeljsko območje obiščejo z družinami. Nekaj jih morda celo lahko pride na dneve odprtih vrat, potem ko so templji zgrajeni. Starši lahko otroke vprašajo, kako so se počutili, ko so bili v bližini templja ali v njem.
Vsak starš lahko pričuje, kaj tempelj pomeni njemu. Predsednik Ezra Taft Benson, ki je imel templje rad, je pogosto govoril o tem, kako je gledal mater, kako je previdno likala svoja tempeljska oblačila.6 Govoril je, kako se spominja, kako je kot fant opazoval družino, ko so odšli od doma, da bi šli v tempelj.
Ko je bil predsednik Cerkve, je vsak teden na isti dan hodil v tempelj. Vedno je opravil tempeljsko delo za prednika. V veliki meri je bilo to zaradi vzora njegovih staršev.
Moje pričevanje
Nekaj svojih največjih radosti boste našli v svojih prizadevanjih, da bi svoj dom naredili za kraj vere v Gospoda Jezusa Kristusa in za kraj, ki ga navdaja ljubezen, čista Kristusova ljubezen. Evangelijska obnova se je začela s ponižnim vprašanjem, o katerem se je premišljevalo v skromnem domu, in se lahko nadaljuje v vsakem od naših domov, ko tam še naprej uvajamo in udejanjamo evangelijska načela. To je moje upanje in moja nadvse globoka želja, odkar sem bil deček. Vsi ste že kdaj pokukali v takšne domove. Veliko med vami vas jih je z Gospodovo pomočjo ustvarilo.
Nekateri so z vsem srcem poskusili priti do tega blagoslova, vendar jim ni bil dan. Obljubljam vam, kar mi je nekoč obljubil član zbora dvanajstih apostolov. Rekel sem mu, da zaradi odločitev, ki so jih sprejeli nekateri v naši družini, dvomim, da bomo v prihodnjem svetu lahko skupaj. Kolikor se lahko spomnim, je rekel: »Skrbi vas napačna težava. Preprosto živite vredni celestialnega kraljestva in družinske ureditve bodo bolj čudovite, kot si lahko predstavljate.«
Verjamem, da bi dal takšno srečno upanje vsakemu od nas na zemlji, ki smo naredili vse, kar smo lahko, da bi mi in naši družinski člani izpolnjevali pogoje za večno življenje. Vem, da je načrt nebeškega Očeta načrt sreče. Pričujem, da njegov načrt to omogoči vsakemu od nas, ki je naredil najbolje, kar je lahko, da bi se pečatil v družini za večno.
Vem, da so bili duhovniški ključi, ki so bili obnovljeni Josephu Smithu, predani v neprekinjeni liniji predsedniku Russellu M. Nelsonu. Ti ključi danes omogočajo pečatenje družin. Vem, da nas, svoje duhovne otroke, nebeški Oče ljubi s popolno ljubeznijo. Vem, da se zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa lahko pokesamo, se očistimo in postanemo vredni življenja v ljubečih družinah za večno z nebeškim Očetom in z njegovim ljubim Sinom, Jezusom Kristusom. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.