Kristus: Luč, ki sveti v temi
Če čutite, da svetilnik vašega pričevanja pojema in vas zajema tema, bodite pogumni. Spolnjujte svoje obljube Bogu.
Moja pisarna v zgradbi Društva za pomoč ima krasen pogled na tempelj v Salt Lake Cityju. Vsak večer ob mraku se točno kot ura prižgejo zunanje tempeljske luči. Tempelj je zanesljivi, pomirjujoči svetilnik pred mojim oknom.
Nekega večera tega zadnjega februarja je, ko je sonce zašlo, v moji pisarni ostalo nenavadno mračno. Ko sem pogledala skozi okno, je bil tempelj v temi. Luči se niso prižgale. Nenadoma sem začutila tesnobo. Nisem mogla videti tempeljskih stolpov, ki sem jih že leta videla vsak večer.
Ko sem videla temo, kjer sem pričakovala svetlobo, sem se spomnila, da je ena od temeljnih potreb, ki jih imamo za svojo rast, da ostajamo povezani s svojim virom svetlobe – Jezusom Kristusom. Je vir naše moči, luč in življenje sveta. Brez močne povezanosti z njim začnemo duhovno umirati. Ker Satan to ve, poskuša izkoristiti posvetne pritiske, s katerimi se vsi soočamo. Prizadeva si zatemniti našo luč, narediti kratek stik v povezavi, prekiniti napajanje in nas pustiti same v temi. Ti pritiski so splošno razširjeni v tem življenju, vendar nas Satan poskuša osamiti in nam govori, da smo edini, ki jih doživljamo.
Nekateri smo ohromljeni zaradi bridkosti
Ko nas doletijo tragedije, ko življenje tako boli, da ne moremo dihati, ko nas pretepejo kot človeka na poti v Jeriho in smo prepuščeni smrti, pride mimo Jezus in zlije olje na naše rane, nas nežno dvigne, pelje v gostišče in za nas skrbi.1 Žalostnim med nami pravi: »In olajšal bom /…/ bremena, ki so vam naložena na ramena, da jih sploh ne boste čutili na svojem hrbtu, /…/ da boste zagotovo vedeli, da jaz, Gospod Bog, obiščem svoje ljudstvo v njihovih stiskah.«2 Kristus celi rane.
Nekateri smo samo tako utrujeni
Starešina Jeffrey R. Holland je rekel: »Ni mišljeno, da bi tekli hitreje, kot imamo moč. /…/ Vendar vem, da vas veliko [navzlic] temu /…/ teče [zelo], zelo hitro in da ste včasih skoraj brez energijske in čustvene zaloge.«3 Ko nas pričakovanja preobremenjujejo, lahko stopimo korak nazaj in nebeškega Očeta vprašamo, kaj naj izpustimo. Del naših življenjskih izkušenj je, da se naučimo, česa naj ne naredimo. Pa tudi tako je včasih življenje izčrpavajoče. Jezus nam je zatrdil: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«4
Kristus se nam je pripravljen pridružiti pod jarmom in pomagati, da bi nam olajšal bremena. Kristus je počitek.
Nekateri čutimo, da ne ustrezamo običajnemu kalupu
Zaradi različnih razlogov se ne čutimo sprejeti ali sprejemljivi. V Novi zavezi vidimo, kako močno si je Jezus prizadeval, da bi pomagal vsem vrstam ljudi: gobavcem, cestninarjem, otrokom, Galilejcem, vlačugam, ženskam, farizejem, grešnikom, Samarijanom, vdovam, rimskim vojakom, prešuštnikom in obredno nečistim. V skoraj vsaki zgodbi pomaga nekomu, ki v tradicionalni družbi ni bil sprejet.
V devetnajstem poglavju Evangelija po Luku je zgodba o Zaheju, višjem cestninarju v Jerihi. Splezal je na drevo, da bi videl Jezusa, ko bo šel mimo. Zahej je bil zaposlen pri rimski vladi in nanj so gledali kot na pokvarjenca in grešnika. Jezus ga je videl na drevesu in mu zaklical, rekoč: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« 5 In ko je Jezus videl Zahejevo dobrosrčnost in to, kar je delal za druge, je sprejel njegovo žrtev, rekoč: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin.«6
Kristus je ljubeče povedal Nefijcem: »Zapovedal [sem], naj nihče od vas ne pojde proč.«7 Peter je v desetem poglavju Apostolskih del doživel močno razsvetljenje, ko je izjavil: »Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega.«8 Za Kristusove učence in svete iz poslednjih dni velja nespremenljiva zahteva, da drug drugemu izkazujemo pravo ljubezen.9 Jezus tudi nas, tako kot je Zaheja, vabi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če [slišite] moj glas in [odprete] vrata, bom stopil k [vam] in večerjal z [vami], [vi] pa z menoj.«10 Kristus nas vidi na našem drevesu.
Nekateri smo v precepu zaradi vprašanj
Ne veliko let nazaj so me težila in razburjala vprašanja, na katera nisem mogla najti odgovorov. Zgodaj nekega sobotnega jutra sem imela kratke sanje. V sanjah sem videla paviljon in vedela sem, da bi morala vanj. Obdajalo ga je pet obokov, okna pa so bila kamnita. V sanjah sem se pritoževala, da nočem vstopiti, ker je bilo preveč klavstrofobično. Potem mi je prišlo na misel, da je Jaredov brat potrpežljivo stopil kamne v prozorno steklo. Steklo je kamen, ki je bil podvržen spremembi stanja. Ko se je Gospod dotaknil kamnov Jeredovega brata, so razsvetlili temne barke.11 Nenadoma sem začutila željo, da bi bila v tistem paviljonu, bolj kot kjerkoli drugje. Bil je prav tisti kraj – edini kraj – kjer sem zares »videla«. Vprašanja, ki so me mučila, niso izginila, a ko sem se zbudila, se je v mislih pojavilo jasnejše vprašanje: »Kako boš okrepila svojo vero kot Jeredov brat, da se bodo tvoji kamni spremenili v luč?«12
Naši človeški možgani razumevanje in pomen iščejo v urejenih delcih. Ne poznam vseh razlogov, zakaj je življenjska tančica tako gosta. To ni obdobje v našem večnem razvoju, kjer bi imeli vse odgovore. Je obdobje, ko razvijemo gotovost (ali včasih upanje) o dokazu stvari, ki jih ne vidimo. Ni vedno lahko analizirati, kako pridemo do gotovosti, vendar je luč v naši temi. Jezus je rekel: »Jaz sem luč in življenje in resnica sveta.«13 Tistim, ki iščejo resnico, se ta najprej morda zdi kot nespametna klavstrofobija zaradi oken, narejenih iz kamna. A če smo potrpežljivi in zastavljamo podrobna vprašanja, lahko Jezus kamnita okna spremeni v steklo in luč. Kristus razsvetli naše razumevanje.
Nekateri čutimo, da ne bomo nikdar dovolj dobri
Škrlatna barva iz Stare zaveze ni bila samo barvita, temveč tudi obstojna, kar pomeni, da se je njena živa barva oprijela volne in ni zbledela, ne glede na to, kolikokrat so jo oprali.14 Satan vihti to razmišljanje kot palico: Bela volna, popackana s škrlatom, ne bo nikoli več bela. Vendar je Jezus razglasil: »Moje poti [so visoko] nad vašimi potmi«15 in po čudežu njegove milosti nam njegova škrlatna kri vrne čistost, ko se pokesamo svojih grehov. To ni logično, vendar je vseeno res.
Foto: iStock.com/iinwibisono
»Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna.«16 Gospod sočutno pravi: Njemu, »ki se je pokesal svojih grehov, je odpuščeno, in jaz, Gospod, se jih nič več ne spomnim«17. V bistvu: Pridite, pogovarjajmo se.18 Vsi ste grešili; vsi padate.19 Pridite k meni in se pokesajte.20 Grehov se ne bom več spomnil.21 Ponovno ste lahko zdravi.22 Za vas imam delo.23 Kristus pobeli volno.
Toda kaj so praktični koraki? Kaj je ključno, da ponovno vzpostavimo povezavo z močjo Jezusa Kristusa, kadar omahujemo? Predsednik Russell M. Nelson je to povedal zelo preprosto: »Ključno je, da sklenemo in spolnjujemo svete zaveze. /…/ Pot ni zapletena.«24 Kristusa postavite v središče svojega življenja.25
Če čutite, da svetilnik vašega pričevanja pojema in vas zajema tema, bodite pogumni. Spolnjujte svoje obljube Bogu. Zastavljajte svoja vprašanja. Potrpežljivo stopite kamen v steklo. Obrnite se k Jezusu Kristusu, ki vas še vedno ljubi.
Jezus je rekel: »Jaz sem luč, ki sveti v temí in je tema ne doume.«26 To pomeni, da tema ne more ugasiti te luči ne glede na to, kako močno to poskuša. Nikoli. Lahko zaupate, da bo njegova luč tam za vas.
Nas ali tiste, ki jih imamo radi, lahko začasno zajame tema. V primeru templja v Salt Laku so praktično nemudoma poklicali upravnika, brata Vala Whita. Ljudje so opazili. Kaj je bilo narobe s tempeljskimi lučmi? Najprej je šlo osebje do vsake stikalne plošče v templju in ročno ponovno prižgalo luči. Potem so zamenjali baterije v napajalniku in jih preizkusili, da bi ugotovili, kaj se je pokvarilo.
Težko je ponovno sam prižgati luči. Potrebujemo prijatelje. Potrebujemo drug drugega. Prav kot osebje za upravljanje templja lahko drug drugemu pomagamo tako, da osebno pridemo, ponovno napolnimo duhovne baterije in popravimo, kar je šlo narobe.
Naša osebna luč je morda le kot ena lučka na drevesu. Vendar kot lučka še vedno svetimo in skupaj kot Tempeljski trg ob božiču lahko pritegnemo milijone ljudi h Gospodovi hiši. Kot nas je spodbudil predsednik Nelson, je najbolje od vsega, da lahko prinesemo Odrešenikovo luč sebi in tistim, ki so nam pomembni, s preprostim spolnjevanjem svojih zavez. Gospod na različne načine nagradi to zvesto dejanje z močjo in z radostjo.27
Pričujem, da ste ljubljeni. Gospod ve, kako močno se trudite. Napredujete. Vztrajate. Vidi vse skrite žrtve in jih šteje za vaše dobro in za dobro tistih, ki jih imate radi. Vaše delo ni zaman. Niste sami. Njegovo ime Emanuel pomeni »Bog z nami«28. Zagotovo je z vami.
Naredite še nekaj korakov po poti zavez, čeprav je pretemno, da bi videli zelo daleč. Luči se bodo spet prižgale. Pričujem o resničnosti Jezusovih besed, ki so navdane s svetlobo: »Približajte se mi in jaz se bom približeval vam; marljivo me iščite in me boste našli; prosite in boste prejeli; trkajte in se vam bo odprlo.«29 V imenu Jezusa Kristusa, amen.