»Pridi in hodi za menoj«
Moji dragi bratje in sestre, Jezus Kristus nam kliče, naj stopimo na pot zavez nazaj domov k nebeškim staršem, da bomo s tistimi, ki jih imamo radi.
Moji ljubi bratje in sestre, z ženo Wendy se radostiva, ker sva to nedeljsko dopoldne z vami. Od naše zadnje generalne konference se je zgodilo veliko. Novi templji so bili posvečeni v Concepciónu v Čilu, Barranquilli v Kolumbiji in Rimu v Italiji. Na teh svetih dogodkih smo doživeli močan izliv Duha.
Čestitam številnim ženskam (in moškim), ki so nedavno prebrali Mormonovo knjigo ter odkrili radost in skrite zaklade. Navdihujejo me poročila o čudežih, ki so se zgodili.
Osupel sem nad enajstletnimi mladeniči, ki sedaj kot diakoni vsako nedeljo vredni razdeljujejo zakrament. V tempelj gredo z enajstletnimi mladenkami, ki se sedaj navdušeno učijo in služijo kot čebelice. Tako mladeniči kot mladenke jasno in prepričljivo pridigajo evangelijske resnice.
Radostim se z otroki in mladimi, ki evangelij pomagajo poučevati doma, ko si s starši prizadevajo, da bi sledili učnemu načrtu, ki ga ob cerkveni podpori izvajajo doma.
Prejeli smo tole fotografijo štiriletnega Blakea, ki je zgodaj v soboto zjutraj zgrabil cerkveno knjigo in zaklical: »Nahraniti moram svojo dušo!«
Blake, navdušeni smo nad tabo in drugimi, ki se odločijo nahraniti svoje duše, tako da se gostijo z resnico obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa. In radostimo se, ker vemo, da jih v življenju veliko prejme Božjo moč, ko častijo in služijo v templju.
Kot jih veliko med vami ve, je najina družina pred tremi meseci izkusila bolečo ločitev, ko je iz tega življenja odšla najina hči Wendy. V zadnjih dneh njene bitke z rakom sem bil blagoslovljen s priložnostjo, da sva imela poslovilni pogovor med očetom in hčerko.
Držal sem jo za roke in ji rekel, kako zelo jo imam rad in kako hvaležen sem, ker sem njen oče. Rekel sem: »Poročila si se v templju in zvesto spoštovala svoje zaveze. Z možem sta v svoj dom sprejela sedem otrok in jih vzgojila v goreče učence Jezusa Kristusa, hrabre člane Cerkve in prispevajoče državljane. In izbrali so si zakonce enakega profila. Tvoj oči je zelo, zelo ponosen nate. Prinesla si mi veliko radosti!«
Tiho je odgovorila: »Hvala, oči.«
To je bil za naju ganljiv, žalosten trenutek. V njenih sedeminšestdesetih letih sva skupaj delala, pela in pogosto skupaj smučala. Toda tisti večer sva govorila o tem, kar je najpomembnejše, kot so zaveze, uredbe, poslušnost, vera, družina, zvestoba, ljubezen in večno življenje.
Hči močno pogrešava. Toda zaradi obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa naju zanjo ne skrbi. Ker še naprej spoštujeva zaveze z Bogom, živiva v pričakovanju, da bova spet z njo. Medtem tukaj služiva Gospodu, ona pa mu služi tam – v raju.1
Pravzaprav sva Paradise (v ang. raj) obiskala na začetku tega leta – Paradise v Kaliforniji namreč. Zgodilo se je, da se je najin načrtovani tamkajšnji obisk zgodil manj kot štirideset ur potem, ko je najina hči odšla s tega sveta. Sveti iz kalifornijskega kola Chico so naju z ženo ter starešino Kevinom W. Pearsonom in njegovo ženo nadvse toplo sprejeli. Spoznali smo njihovo veliko vero, njihovo služenje in čudeže, ki so se zgodili celo sredi ogromnih izgub zaradi najbolj uničujočega požara v zgodovini Kalifornije.
Ko smo bili tam, smo na dolgo govorili z mladim policistom Johnom, ki je bil eden od številnih pogumnih, ki se je odzval med prvimi. Spominjal se je goste teme, ki se je 8. novembra 2018 spustila na Paradise, ko so po mestu divjali plameni in ogorki, ki so imetje in lastnino požirali kot šiba božja in niso pustili ničesar drugega kot kupe pepela in močne opečnate dimnike.
John se je petnajst ur vozil skozi nepregledno temo, skozi katero so švigali nevarni ogorki, ko je pomagal človeku za človekom, družini za družino ubežati na varno – pri čemer je vselej tvegal lastno življenje. V tej težki preizkušnji pa je bilo Johna najbolj groza lastnega stalnega vprašanja: »Kje je moja družina?« Po številnih dolgih, strašnih urah tesnobe je naposled izvedel, da so varno evakuirani.
Poročilo Johnove zaskrbljenosti za njegovo družino me je spodbudilo, naj danes spregovorim tistim med vami, ki se, ko se približujete koncu svojega življenja, morda sprašujete: »Kje je moja družina?« Tisti prihodnji dan, ko boste zaključili svojo preizkušnjo na zemlji in vstopili v svet duš, se boste soočili s tem srce parajočim vprašanjem: »Kje je moja družina?«
Jezus Kristus uči o poti nazaj v večni dom. Bolje kot kdo od nas razume načrt nebeškega Očeta za večni razvoj. Navsezadnje je on sklepnik vsega. On je naš Odkupitelj, naš Zdravnik in naš Odrešenik.
Odkar sta bila Adam in Eva izgnana iz edenskega vrta, Jezus Kristus ponuja svojo močno roko, da bi pomagal vsem, ki se mu odločijo slediti. V svetih spisih je pogosto zabeleženo, da so njegove roke navzlic vsakršnim grehom vsakršnih ljudi še iztegnjene.2
Seveda v vsakem od nas duh hrepeni po družinski ljubezni, ki traja večno. Ljubezenske pesmi ovekovečujejo lažno upanje, da je ljubezen vse, kar potrebujete, če želite biti večno skupaj. In nekateri zmotno verjamejo, da vstajenje Jezusa Kristusa obljublja, da bodo po smrti vsi ljudje s svojimi ljubimi.
V resnici je Odrešenik sam popolnoma jasno povedal, da medtem ko njegovo vstajenje zagotavlja, da bo vsak, ki je kdaj živel, resnično vstal in živel večno,3 je zato, če hočemo imeti visoki privilegij povzdignjenja, potrebno veliko več. Odrešitev je zadeva posameznika, povzdignjenje pa je zadeva družine.
Prisluhnite naslednjim besedam, ki jih je Gospod Jezus Kristus govoril svojemu preroku: »Vse zaveze, pogodbe, dolžnosti, obveznosti, prisege, zaobljube, izvajanja, zveze, združenja oziroma pričakovanja, ki se jih ne napravi in sklene in jih ne pečati Sveti Duh obljube, /…/ so brez učinkovitosti, vrline oziroma veljavnosti v in po vstajenju od mrtvih; kajti vse pogodbe, ki niso sklenjene s tem namenom, se končajo, ko ljudje umrejo.«4
Kaj torej potrebuje družina, da bo večno povzdignjena? Pogoj za ta privilegij izpolnimo tako, da z Bogom sklenemo zaveze, te zaveze spolnjujemo in da prejmemo bistvene uredbe.
Temu je tako že od začetka časa. Adam in Eva, Noe in njegova žena, Abraham in Sara, Lehi in Sarija in vsi drugi vdani učenci Jezusa Kristusa – od stvarjenja sveta – so z Bogom sklenili iste zaveze. Prejeli so iste uredbe, ki jih kot člani Gospodove obnovljene Cerkve sklenemo danes: tiste uredbe, ki jih prejmemo ob krstu in v templju.
Odrešenik kliče vsem, naj mu sledimo v krstne vode in sčasoma sklenemo dodatne zaveze z Bogom v templju ter prejmemo in smo zvesti tem nadaljnjim bistvenim uredbam. Vse to je potrebno, če želimo biti večno povzdignjeni s svojo družino in z Bogom.
V srcu se zelo bojim, da veliko ljudi, ki jih imam rad, jih občudujem in spoštujem, noče slišati njegovega klica. Ne zmenijo se za roteče prošnje Jezusa Kristusa, ko jih kliče: »Pridi in hodi za menoj.«5
Razumem, zakaj Bog joče.6 Tudi jaz jočem za takšnimi prijatelji in sorodniki. So čudoviti moški in ženske, predani svoji družini in odgovornostim do družbe. Velikodušno razdajajo svoj čas, energijo in vire. In zaradi njihovih prizadevanj je svet boljši. Toda odločili so se, da z Bogom ne bodo sklenili zavez. Niso prejeli uredb, ki bi jih povzdignile skupaj z družinami in jih za večno povezale.7
Kako si želim, da bi se lahko z njimi pogovoril in jih prosil, naj resno razmislijo o opolnomočenih Gospodovih zakonih. Spraševal sem se, kaj bi sploh lahko rekel, da bi čutili, kako zelo jih Odrešenik ljubi, da bi vedeli, kako zelo jim imam rad jaz, in spoznali, kako moški in ženske, ki spolnjujejo zaveze, lahko prejmejo »polnost radosti«.8
Razumeti morajo, da čeprav je zanje po tem življenju kraj – s čudovitimi moškimi in ženskami, ki so se prav tako odločili, da z Bogom ne bodo sklenili zavez – to ni kraj, kjer se bodo družine združile in jim bo dan privilegij, da bodo večno živeli in se razvijali. To ni kraljestvo, kjer bodo izkusili polnost radosti – neskončni razvoj in srečo.9 Teh izpolnjujočih blagoslovov smo lahko deležni le, če živimo v povzdignjenem celestialnem kraljestvu z Bogom, našim večnim Očetom, njegovim Sinom Jezusom Kristusom in svojimi čudovitimi, vrednimi in pogoje izpolnjujočimi družinskimi člani.
Čutim, da moram svojim oklevajočim prijateljem reči:
»V tem življenju nikoli v ničemer niste bili zadovoljni z drugorazrednim. A ker se upirate temu, da bi v celoti sprejeli evangelij Jezusa Kristusa, se odločate pristajati na drugorazredno.
Odrešenik je rekel: ‘V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.’10 Toda ko se odločite, da z Bogom ne boste sklenili zavez, pristajate na najslabšo streho nad glavo za vso večnost.«
Svoje oklevajoče prijatelje bi nadalje prosil:
»Bogu izlijte srce. Vprašajte ga, če je vse to res. Vzemite si čas za preučevanje njegovih besed. Resnično preučevanje! Če imate svojo družino resnično radi in si želite, da bi bili z njo povzdignjeni vso večnost, sedaj plačajte ceno, da boste – z resnim preučevanjem in gorečo molitvijo – te večne resnice spoznali in nato po njih živeli.
Če niste prepričani, ali sploh verjamete v Boga, začnite tukaj. Razumite, da človek brez izkušenj z Bogom lahko dvomi v obstoj Boga. Postavite se torej v položaj, da boste dobili izkušnje z njim. Bodite ponižni. Molite, da boste opazili Božjo roko v življenju in v svetu okrog sebe. Prosite ga, naj vam pove, ali res je – ali vas pozna. Vprašajte ga, kaj čuti glede vas. Nato pa prisluhnite.«
Neki moj takšen dragi prijatelj je imel omejene izkušnje z Bogom. Hrepenel je po tem, da bi bil s svojo pokojno ženo. Zato me je prosil, naj mu pomagam. Spodbudil sem ga, naj se sestane z misijonarji, da bo razumel Kristusov nauk in se poučil o evangelijskih zavezah, uredbah in blagoslovih.
To je naredil. Toda čutil je, da bo za pot, ki so mu jo svetovali, moral svoje življenje preveč spremeniti. Rekel je: »Te zapovedi in zaveze so zame preprosto pretežke. Prav tako nikakor ne morem plačevati desetine in nimam časa, da bi služil v Cerkvi.« Potem me je vprašal: »Ko bom umrl, ali boš, prosim, opravil potrebno tempeljsko delo za mojo ženo in zame, zato da bova spet lahko skupaj?«
Na srečo nisem sodnik tega moža. Toda dvomim o učinkovitosti namestniškega tempeljskega dela za človeka, ki se je v tem življenju imel priložnost krstiti – da bi bil posvečen v duhovništvo in prejel tempeljske blagoslove, ko je na zemlji – a je sprejel zavestno odločitev, da bo to pot zavrnil.
Moji dragi bratje in sestre, Jezus Kristus nam kliče, naj stopimo na pot zavez nazaj k nebeškim staršem, da bomo s tistimi, ki jih imamo radi. Kliče nam: »Pridi in hodi za menoj!«
Sedaj kot predsednik njegove Cerkve rotim tiste, ki ste se od Cerkve oddaljili, in tiste, ki še niste resnično poskušali izvedeti, da je bila Odrešenikova Cerkev obnovljena. Opravljajte duhovno delo, da boste to spoznali sami, in prosim, to naredite zdaj. Čas se izteka.
Pričujem, da Bog živi! Jezus je Kristus. Njegova Cerkev in polnost njegovega evangelija sta bili obnovljeni, da bi nam življenja blagoslovili z radostjo, tukaj in po tem. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.