Božja ljubezen
Naš Oče in naš Odkupitelj sta nas blagoslovila z zapovedmi in ko zapovedi spolnjujemo, občutimo njuno popolno ljubezen še močneje in globlje.
Naš nebeški Oče nas ljubi globoko in popolnoma. 1 Zaradi ljubezni je ustvaril načrt, načrt odkupitve in sreče, da bi nam ponudil vse priložnosti in radosti, ki smo jih pripravljeni sprejeti, čisto vse, kar ima in kar je. 2 Da bi to dosegel, je bil pripravljen celo darovati svojega ljubega Sina Jezusa Kristusa za našega Odkupitelja. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« 3 Njegova ljubezen je čista očetovska ljubezen – univerzalna za vse, a vendar osebna za vsakega posameznika.
Jezus Kristus čuti enako popolno ljubezen kot Oče. Ko je Oče prvič natančno razložil svoj čudoviti načrt sreče, je vprašal, kdo bi služil kot Odrešenik in nas odkupil – kar je bistveni del načrta. Jezus se je javil: »Tukaj sem, mene pošlji.« 4 Odrešenik »ne stori [ničesar], kar ne bi bilo v korist sveta; kajti svet ljubi, in sicer da preda svoje življenje, da bi k sebi pritegnil vse ljudi. Zatorej nikomur ne zapove, naj ne bo deležen njegove odrešitve.« 5
Ta božanska ljubezen bi nam morala vlivati obilo tolažbe in zaupanja, kadar molimo k Očetu v Kristusovem imenu. Nihče od nas zanju ni tujec. Brez oklevanja kličimo Boga, tudi ko se ne čutimo vredne. Zanašajmo se na milost in zasluge Jezusa Kristusa, da nas bo slišal. 6 Ko vztrajamo v Božji ljubezni, smo vse manj odvisni od tega, da nas vodi odobravanje drugih.
Božja ljubezen ne opravičuje greha, temveč ponuja odkupitev
Ker je Božja ljubezen vseobsegajoča, nekateri o njej govorijo kot o »brezpogojni«. V mislih si to morda razlagajo tako, da so Božji blagoslovi »brezpogojni« in da je odrešitev »brezpogojna«. Ni tako. Nekateri radi rečejo: »Odrešenik me ljubi takšnega, kakršen sem.« To je zagotovo res. A nikogar od nas ne more sprejeti v svoje kraljestvo povsem takšnega, kakršen je, »kajti tam ne more prebivati nič nečistega oziroma prebivati v njegovi navzočnosti«. 7 Najprej moramo odpraviti grehe.
Profesor Hugh Nibley je nekoč pripomnil, da Božje kraljestvo ne more obstati, če dopušča tudi najmanjši greh: »Že najmanjši madež pokvarjenosti bi pomenil, da drugi svet ni niti nepokvarjen niti večen. Že najmanjša napaka na zgradbi, v ustanovi, kodi ali značaju se bo na dolgi rok v večnosti neizogibno izkazala za usodno.« 8 Zapovedi Boga so »stroge«, 9 ker njegovo kraljestvo in njegovi prebivalci lahko obstanejo le, če dosledno zavračajo zlo in se odločajo za dobro, brez izjeme. 10
Starešina Jeffrey R. Holland je pripomnil: »Jezus je jasno razumel, kar številni v naši sodobni kulturi očitno pozabljajo: da obstaja bistvena razlika med zapovedjo, naj greh odpustimo (za kar je imel Gospod neskončno sposobnost), in opozorilom proti opravičevanju greha (česar Gospod ni storil niti enkrat).« 11
Vendar kljub svojim sedanjim pomanjkljivostim še vedno lahko upamo, da bomo dobili »ime in položaj«, 12 mesto v njegovi Cerkvi in v celestialnem svetu. Gospod nam potem, ko jasno pove, da ne more opravičiti greha ali zamižati na eno oko, zagotovi:
»[V]endar bo temu, ki se bo pokesal in izpolnjeval Gospodove zapovedi, odpuščeno.« 13
»In kolikokrat se bo moje ljudstvo pokesalo, tolikokrat jim bom odpustil njihove prestopke proti meni.« 14
Kesanje in božanska milost razčistita dilemo:
»In pomnita tudi besede, ki jih je Amulek govoril Zezromu v mestu Amoníha; kajti povedal mu je, da bo Gospod zagotovo prišel odkupit svoje ljudstvo, vendar da jih ne bo prišel odkupit v grehih, ampak da jih bo odkupil od grehov.
In ima moč, ki mu jo je dal Oče, da jih odkupi od grehov zaradi kesanja; zato je poslal svoje angele, da bi razglasili novice o pogojih kesanja, ki pripelje k Odkupiteljevi moči, k odrešitvi duš.« 15
Pod pogojem, da se pokesamo, Gospod lahko ponudi milost, ne da bi oropal pravico, »Bog pa ne preneha biti Bog«.
Posvetna pot je, kot veste, proti Kristusu oziroma za »vse, razen Kristusa«. V današnjih dneh se ponavlja zgodovina Mormonove knjige, v kateri karizmatične osebnosti stremijo k nepravični nadvladi nad drugimi, pozdravljajo seksualno svobodo in poveličujejo kopičenje bogastva kot smisel našega obstoja. S svojimi filozofijami »opravič[ujejo] /…/ majhne grehe« 17 ali celo, da se veliko greši, a nobena ne more ponuditi odkupitve. Ta je mogoča le preko Jagnjetove krvi. Najboljše, kar lahko ponudi množica, ki se zavzema za »vse, razen Kristusa« oziroma za »vse, razen kesanja«, je neutemeljena trditev, da greh ne obstaja, oziroma, če obstaja, navsezadnje nima posledic. Ne vidim, kako bi se ta utemeljitev lahko obnesla ob poslednji sodbi. 18
Ni nam treba poskušati nemogočega in poskušati, da bi upravičili svoje grehe. Po drugi strani nam ni treba poskušati nemogočega in poskušati, da bi izbrisali učinke greha samo s svojimi zaslugami. Naša veroizpoved ni veroizpoved upravičevanja niti perfekcionizma, temveč veroizpoved odkupitve – odkupitve preko Jezusa Kristusa. Če smo med skesanimi, so naši grehi s Kristusovo odkupno daritvijo pribiti na njegov križ in »po njegovih ranah smo ozdravljeni«. 19
Goreča ljubezen prerokov odseva Božjo ljubezen
Že dolgo občudujem in tudi čutim gorečo ljubezen Božjih prerokov, ko nas svarijo pred grehom. Ne žene jih želja po obsojanju. Njihova resnična želja odraža Božjo ljubezen, pravzaprav to je Božja ljubezen. Ljubijo tiste, h katerim so poslani, ne glede na to, kdo so in kakšni so. Tako kot Gospod tudi njegovi služabniki ne želijo, da bi kdo trpel bolečine zaradi greha in slabih odločitev. 20
Alma je bil poslan, naj sporočilo o kesanju in odkupitvi oznani ljudem, polnim sovraštva, ki so bili pripravljeni preganjati, mučiti in celo ubiti krščanske vernike, tudi Alma samega. A vendar jih je ljubil in je hrepenel, da bi bili odrešeni. »Ko je Alma ljudem v Amonihi razglasil Kristusovo odkupno daritev, jih je prosil: »In sedaj, bratje moji, iz dna srca želim, da, z veliko zaskrbljenostjo, in sicer, da me boli, da bi prisluhnili mojim besedam in izvrgli svoje grehe in ne odlašali z dnevom svojega kesanja; /…/ da boste poslednji dan povzdignjeni in stopili v [Božji] počitek.« 21
Z besedami predsednika Russella M. Nelsona: »Božjo resnico razglašamo natanko zato, ker nam je zelo mar za vse Božje otroke.« 22
Bog vas ljubi – ali vi ljubite Boga?
Ljubezen Očeta in Sina je brezplačen dar, a zajema tudi upe in pričakovanja. Ponovno navajam predsednika Nelsona: »Božje zakone spodbuja edinole njegova neskončna ljubezen do nas in njegova želja, da bi postali vse, kar lahko postanemo.« 23
Ker vas ljubita, vas ne želita pustiti »takšnih, kakršni ste«. Ker vas ljubita, vam želita, da bi bili radostni in uspešni. Ker vas ljubita, želita, da se pokesate, ker to vodi do sreče. Toda odločitev je vaša – spoštujeta vašo svobodno voljo. Sami se morate odločiti, da ju boste ljubili, jima služili in spolnjevali njune zapovedi. Nato vas lahko še obilneje blagoslovita in še močneje ljubita.
Glavno, kar od nas pričakujeta je, da tudi mi ljubimo. »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« 24 Kot je napisal Janez: »Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.« 25
Bivša generalna predsednica Osnovne Joy D. Jones se je spominjala, kako so ju kot mlad par z možem poklicali, naj obiščeta in ljubeče služita družini, ki že več let ni bila v cerkvi. Že ob prvem obisku jima je bilo nemudoma jasno, da nista zaželena. Brat in sestra Jones sta po razočaranju zaradi naslednjih neuspelih poskusov in po dolgih iskrenih molitvah in premišljevanju prejela odgovor na vprašanje, zakaj služita, v naslednjem verzu iz Nauka in zavez: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso odločnostjo, umom in močjo; in služi mu v imenu Jezusa Kristusa.« 26 Sestra Jones je rekla:
»Spoznala sva, da si iskreno prizadevava služiti tej družini in služiti najinemu škofu, vendar sva se morala vprašati, ali zares služiva iz ljubezni do Boga. /…/
/…/ Zaradi svoje ljubezni do Gospoda sva se začela veseliti najinih obiskov pri tej ljubi družini [gl. 1 Nefi 11:22]. To sva delala za Gospoda. Napravil je, da ta borba ni bila več borba. Po več mesecih pogovorov na pragu naju je družina začela spuščati v hišo. Sčasoma smo imeli redne skupne molitve in prisrčne pogovore o evangeliju. Razvilo se je dolgotrajno prijateljstvo. Boga sva častila in ljubila s tem, da sva ljubila njegove otroke.« 27
Ko spoznamo, da nas Bog ljubi popolno, se morda vprašamo: »Kako močno ljubim Boga? Ali se Bog lahko zanese na mojo ljubezen, kakor se jaz na njegovo?« Mar si ne bi bilo častivredno prizadevati, da bi živeli tako, da bi nas Bog lahko ljubil ne le kljub našim slabostim, temveč tudi zaradi tega, kdo postajamo? O, da bi lahko o vas in o meni rekel, kar je na primer rekel o Hyrumu Smithu: »[J]az, Gospod, ga imam rad zaradi integritete njegovega srca.« 28 Zapomnimo si Janezov prijazni opomin: »To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke.« 29
Njegove zapovedi res niso težke – prav nasprotno. Označujejo pot do ozdravljenja, sreče, miru in radosti. Naš Oče in naš Odkupitelj sta nas blagoslovila z zapovedmi in ko zapovedi spolnjujemo, občutimo njuno popolno ljubezen še močneje in globlje. 30
Tu je rešitev za naš čas, ki ga zaznamujejo nenehni spori – Božja ljubezen. Zapisano je, da v zlati dobi zgodovine Mormonove knjige, ki je sledila Odrešenikovemu služenju, »zaradi Božje ljubezni, ki je prebivala v srcih ljudi, v deželi ni bilo prepira«. 31 Ko si prizadevamo za Sion, se spomnimo obljube iz Razodetij: »Blagor njim, ki perejo svoja oblačila, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v [sveto] mesto.« 32
Pričujem o dejanskosti našega nebeškega Očeta in našega Odkupitelja, Jezusa Kristusa, ter o njuni nenehni, neusahljivi ljubezni. V imenu Jezusa Kristusa, amen.