Obravnavanje duševnega zdravja
Dovolite, da vam predstavim več opažanj, do katerih sem se dokopal, ko je naša družina šla skozi preizkušnje.
Čeprav smo z družino uživali v bogatih blagoslovih, smo se, medtem ko smo radostno hodili po poti zavez, soočili tudi z izredno visokimi gorami. Želel bi omeniti nekaj zelo osebnih izkušenj glede duševne bolezni. Te vključujejo klinično depresijo, hudo tesnobo, bipolarno motnjo, ADHD in včasih kombinacijo vsega tega. O teh delikatnih izkušnjah bom govoril s privolitvijo vpletenih.
Med služenjem sem spoznal na stotine posameznikov in družin s podobnimi izkušnjami. Včasih se sprašujem, če »smrtonosna bolezen«, ki prekriva deželo 1 , kot je omenjeno v svetih spisih, morda vključuje duševno bolezen. Razširjena je po vsem svetu, najdemo jo na vsaki celini in v vsaki kulturi in prizadene vse – mlade, stare, bogate in revne. Člani Cerkve niso izvzeti.
Hkrati nas nauk uči, naj si prizadevamo, da bomo postali podobni Jezusu Kristusu in bili izpopolnjeni v njem. Naši otroci prepevajo pesem »Poskušam slediti«. 2 Hrepenimo po tem, da bi bili popolni, kakor sta popolna nebeški Oče in Jezus Kristus. 3 Ker duševna bolezen lahko ovira naše dojemanje popolnosti, vse prepogosto ostaja tabu. Posledično je vse preveč nevednosti, preveč tihega trpljenja in preveč obupanosti. Številni, ki se počutijo preobremenjene, ker ne ustrezajo veljavnim standardom, zmotno mislijo, da v Cerkvi zanje ni prostora.
Da bi odpravili tovrstne zmote, je pomembno, da si zapomnimo, da »Odrešenik ljubi vsakega od Očetovih otrok. Docela razume bolečino in trpljenje, ki ga številni doživljajo, ko živijo s široko paleto izzivov glede duševnega zdravja. Trpel je ‘bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste; /…/ [in prevzel] bolečine in bolezni svojega ljudstva.’(Alma 7:11, poudarek dodan, gl. tudi Hebrejcem 4:15–16, 2 Nefi 9:21). Ker razume vse stiske, ve, kako ozdraviti strte v srcu.« (Luka 4:18, gl. tudi Izaija 49:13–16) 4 Izzivi pogosto kažejo na potrebo po dodatnih orodjih in podpori in ne na značajske hibe.
Dovolite, da vam predstavim več opažanj, do katerih sem se dokopal, ko je naša družina šla skozi preizkušnje.
Prvič, veliko ljudi bo žalovalo z nami; ne bodo nas obsojali. Zaradi hudih napadov panike, tesnobe in depresije se je najin sin zgolj po štirih tednih vrnil z misijona. Kot starša sva se težko soočila z razočaranjem in žalostjo, saj sva tako zelo molila, da bi bil uspešen. Kakor vsi starši si želiva, da bi najini otroci uspevali in bili srečni. Misijon naj bi bil za najinega sina pomemben mejnik. Spraševala sva se tudi, kaj si bodo nemara mislili drugi.
Nisva vedela, da je bila sinova vrnitev neskončno bolj uničujoča zanj. Vedite, da je ljubil Gospoda in hotel služiti, a zaradi razlogov, ki jih je težko razumel, tega ni zmogel. Kmalu se je znašel na točki popolnega brezupa in se boril z močno krivdo. Nič več se ni počutil sprejetega, ampak duhovno otopelega. Prežele so ga ponavljajoče se misli na smrt.
Ko se je znašel v takšnem nerazumnem stanju, je najin sin verjel, da mu je preostalo edino to, da si vzame življenje. Za njegovo rešitev so bili potrebni Sveti Duh in legije angelov na obeh straneh tančice.
Ko se je boril za svoje življenje in v tem zelo težkem obdobju, so se oddelčni voditelji, člani in prijatelji zelo potrudili, da so pomagali in skrbno služili naši družini.
Nikoli nisem občutil tolikšne ljubezni. Nikoli nisem občutil močneje in tako osebno, kaj pomeni tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo. Naša družina bo vselej hvaležna za to.
Ne morem opisati nešteto čudežev, ki so spremljali te dogodke. K sreči je sin preživel, vendar je potreboval veliko časa in veliko zdravstvene, terapevtske in duhovne oskrbe, da se je pozdravil in sprejel, da ga imamo radi, da ga cenimo in potrebujemo.
Zavedam se, da se vsi primeri ne končajo tako, kot se je za nas. Žalostim se s tistimi, ki so ljubljene izgubili veliko prezgodaj in so sedaj prepuščeni občutkom žalosti, kakor tudi vprašanjem brez odgovorov.
Nadalje sem ugotovil, da starši včasih težko prepoznamo težave svojih otrok, zato se moramo izobraziti. Kako lahko prepoznamo razliko med težavami, ki so povezane z normalnim razvojem, in bolezenskimi znaki? Kot starši imamo sveto nalogo, da svojim otrokom pomagamo prebroditi življenjske izzive, vendar je med nami le malo izvedencev za duševne zdravje. Kljub temu moramo skrbeti za svoje otroke in jim pomagati, da se bodo naučili biti zadovoljni s svojimi iskrenimi prizadevanji, ko se trudijo izpolniti ustrezna pričakovanja. Vsak od nas iz lastnih napak ve, da je duhovna rast trajni proces.
Sedaj razumemo, da ni preprostega zdravila, ki bi ozdravilo vse čustvene in duševne bolezni. Ker živimo v padlem svetu s padlimi telesi, bomo doživljali stres in nemir. Poleg tega številni dejavniki lahko privedejo do diagnoze duševne bolezni. Ne glede na naše umsko in čustveno blagostanje je bolj zdravo, če se osredotočamo na rast, kot pa da smo obsedeni s svojimi pomanjkljivostmi.« 5
Z ženo nama je vselej pomagalo, da sva po možnosti ostajala čim bližje Gospodu. Ko se sedaj ozreva nazaj, vidiva, kako nas je Gospod v časih velike negotovosti potrpežljivo učil. Njegova luč nas je korak za korakom vodila skozi najtežje ure. Gospod nam je pomagal uvideti, da je vrednost posamezne duše v večni shemi zdaleč pomembnejša od katerekoli zemeljske naloge ali dosežka.
Naj ponovim, če se bomo poučili o duševnih boleznih, se bomo pripravili na to, da bomo pomagali sebi in drugim, ki se morda borijo. Odkrit in pošten medsebojen pogovor bo pripomogel, da bo ta pomembna tema deležna pozornosti, ki si jo zasluži. Nenazadnje gre informacija pred navdihom in razodetjem. Ti vse prevečkrat nevidni izzivi lahko vplivajo na vsakogar in se, ko se z njimi soočamo, zdijo nepremostljivi.
Ena prvih stvari, ki se jih moramo naučiti, je, da zagotovo nismo sami. Vabim vas, da preučite teme duševnega zdravja v odseku Pomoč za vsakdanje življenje v aplikaciji Evangelijska knjižnica. Učenje bo privedlo do boljšega razumevanja, boljše sprejetosti, več sočutja, več ljubezni. Zmanjša lahko tragičnost in nam hkrati pomaga razviti in imeti zdrava pričakovanja in zdrave interakcije.
Moja sklepna ugotovitev: Nenehno moramo bdeti drug nad drugim. Ljubiti moramo drug drugega in biti manj obsojajoči – zlasti takrat, ko naša pričakovanja niso takoj izpolnjena. Otrokom in mladini bi morali pomagati, da bodo v življenju občutili ljubezen Jezusa Kristusa, četudi se borijo s tem, da bi se imeli radi. Starešina Orson F. Whitney, ki je služil kot član zbora dvanajstih apostolov, je staršem svetoval, kako naj pomagajo opotekajočemu se naraščaju: »Molite za svoje /…/ otroke; oklenite se jih s svojo vero.« 6
Pogosto sem razmišljal, kaj pomeni, da se jih oklepamo s svojo vero. Verjamem, da to vključuje preprosta dejanja ljubezni, krotkosti, prijaznosti in spoštovanja. Pomeni, da jim dopustimo, da se razvijajo s svojim tempom, in jim pričujemo, da bodo tako lažje občutili Odrešenikovo ljubezen. To od nas terja, da več razmišljamo o njih in manj o sebi oziroma drugih. To običajno pomeni, da manj govorimo in veliko več poslušamo. Imeti jim moramo radi, jim vlivati moči in jih pogosto hvaliti v njihovih prizadevanjih, da bi uspeli in bili zvesti Bogu. In slednjič, storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bi jim ostali blizu – prav kakor ostajamo blizu Bogu.
Vsi vi, ki vas je prizadela duševna bolezen, se oklenite svojih zavez, četudi zdaj ne občutite Božje ljubezni. Storite vse, kar je v vaši moči, in potem stojte »mirno /… /, da [boste] videli Božjo odrešitev in da se bo njegova roka razodela«. 7
Pričujem, da je Jezus Kristus naš Odrešenik. Pozna nas. Ljubi nas in nas bo čakal. V družinskih preizkušnjah sem spoznal, kako zelo blizu je. Njegove obljube so resnične:
Ne boj se, s teboj je, da daje ti moč,
v težavah priskočil ti bo na pomoč,
te vedno krepil bo, ob strani ti stal, /…/
mogočno povzdignil in te varoval.
Ker vemo, kako trdno vero imamo, lahko vselej radostno razglašamo:
Vse duše ponižnih, ki mir iščejo,
pri Jezusu Kristusu ga najdejo.
In če bo grozilo peklensko jim zlo, /…/
nikoli zapustil jih Jezus ne bo! 8
V imenu Jezusa Kristusa, amen.