Kristusov mir premaga mržnjo

starešina Dale G. Renlund

iz zbora dvanajstih apostolov

Ko naše življenje prežame ljubezen do Kristusa, se nesporazumov lotevamo krotko, potrpežljivo in prijazno.

Moji dragi bratje in sestre, med stresnim testom se obremenitev srca poveča. Morda srce, ki zmore hojo, težko prenese zahtevnost teka v hrib. Tako stresni test lahko odkrije prikrito bolezen, ki sicer ni očitna. Vse ugotovljene težave se nato lahko zdravi, preden povzročijo resne probleme v vsakdanjem življenju.

Pandemija covida-19 je bila zagotovo stresni test za ves svet! Rezultati testa so bili zelo različni. Razvili smo varna, učinkovita cepiva. ¹ Zdravstveno osebje, učitelji, negovalci in drugi so se junaško žrtvovali – in se še vedno. Veliko ljudi je izkazalo velikodušnost in prijaznost – in ju še vedno. Pokazale pa so se tudi prikrite pomanjkljivosti. Ranljivi posamezniki so trpeli – in še vedno trpijo. Tisti, ki se trudijo, da bi odpravili te prikrite neenakosti, si zaslužijo našo spodbudo in zahvalo.

Pandemija je tudi duhovni stresni test za Odrešenikovo Cerkev in člane. Tudi tu se rezultati razlikujejo. Naše življenje so blagoslovili skrbno služenje »na višji in svetejši ravni«, ² učni program Pridi in hodi za menoj in evangelijsko učenje, ki se ob cerkveni podpori izvaja doma. Veliko jih je v teh težkih časih nudilo sočutno pomoč in tolažbo in ju še vedno. ³

V nekaterih primerih pa je duhovni stresni test pokazal nagnjenost k prepirom in razdiralnosti. To kaže, da si moramo prizadevati, da se bomo spremenili v srcu in postali enotni kot pravi Odrešenikovi učenci. To sicer ni nov izziv, vendar je ključnega pomena. ⁴

Ko je Odrešenik prišel med Nefijce, jih je učil: »In med vami naj ne bo sporov. /…/ [T]a, ki ima duha prepira, ni od mene, temveč je od hudiča, ki je oče prepira in podžiga srca ljudi, da se med seboj prepirajo v jezi.« ⁵ Kadar se prepiramo v jezi, se Satan smeji in Bog v nebesih joče. ⁶

Satan se smeji in Bog joče vsaj iz dveh razlogov. Prvič, prepiri slabijo naše skupno pričevanje svetu o Jezusu Kristusu in odkupitvi, ki pride po njegovih »zaslugah in milosti in milostljivosti«. ⁷ Odrešenik je rekel: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! /…/ Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« ⁸ Velja tudi obratno – vsakdo ve, da nismo njegovi učenci, če drug drugemu ne izkazujemo ljubezni. Gospodovo delo v poslednjih dneh je ogroženo, če med njegovimi učenci ¹⁰ vladata prepir in mržnja. ⁹ Drugič, prepiranje je duhovno nezdravo za nas kot posameznike. Oropa nas miru, radosti in počitka ter ogroža našo sposobnost, da bi občutili Duha.

Jezus Kristus je pojasnil, da njegov nauk ni, »da bi srca ljudi podžigal k medsebojni jezi; temveč je [njegov] nauk, da bi morale biti takšne stvari odpravljene«. ¹¹ Če sem hitro užaljen ali se na drugačna stališča odzovem z jezo ali obsojanjem, mi »spodleti« na duhovnem stresnem testu. Neuspešen test ne pomeni, da sem brezupen primer. Prej kaže na to, da se moram spremeniti. In to je dobro vedeti.

Potem ko se je Odrešenik prikazal v Ameriki, so bili ljudje složni in »v vsej deželi ni bilo prepira«. ¹² Mar menite, da so bili ljudje složni, ker so bili vsi enaki ali ker niso imeli različnih mnenj? Dvomim. Prepiri in mržnja so izginili predvsem zato, ker so svojo pot Odrešenikovega učenca postavili nad vse drugo. Razlike med njimi so zbledele v primerjavi s skupno ljubeznijo do Odrešenika in bili so složni kot »dediči Božjega kraljestva«. ¹³ Rezultat je bil, da »ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva /…/, ki jih je ustvarila Božja roka«. ¹⁴

Enotnost zahteva trud. ¹⁵ Razvija se, ko v srcu gojimo ljubezen do Boga ¹⁶ in se osredotočamo na svojo večno usodo. ¹⁷ Povezujeta nas naša skupna, poglavitna identiteta Božjih otrok ¹⁸ in naša zavezanost resnicam obnovljenega evangelija. Naša ljubezen do Boga in pot učenca Jezusa Kristusa pa porajata pristno skrb do drugih. Cenimo kalejdoskop lastnosti, nazorov in talentov drugih. ¹⁹ Če svoje poti učenca Jezusa Kristusa ne moremo postaviti nad svoje osebne interese in stališča, ponovno vzemimo pod drobnogled svoje prioritete in se spremenimo.

Morda smo nagnjeni k temu, da rečemo: »Seveda smo lahko enotni – le soglašati morate z menoj!« Boljši pristop bi bil, da se vprašamo: »Kako lahko prispevam k večji enotnosti? Kako naj se odzovem, da se bo ta človek lažje zbližal s Kristusom? Kaj naj zmanjšam prepir in ustvarjam sočutno in ljubečo cerkveno skupnost?«

Ko naše življenje prežame ljubezen do Kristusa, ²⁰ se nesporazumov lotevamo krotko, potrpežljivo in prijazno. ²¹ Manj nas skrbi lastna občutljivost in bolj občutljivost bližnjega. Prizadevamo si »za usklajevanje in zedinjenje«. ²² Ne spuščamo se v »dvomljive spore«, ne obsojamo tistih, s katerimi ne soglašamo, oziroma ne skušamo doseči, da bi se spotaknili. ²³ Namesto tega predpostavljamo, da se tisti, s katerimi ne soglašamo, trudijo po najboljših močeh in glede na svoje življenjske izkušnje.

Moja žena je več kot dvajset let opravljala odvetniško prakso. Kot odvetnica je pogosto delala z ljudmi, ki so jasno zagovarjali nasprotna stališča. Vendar se je naučila, kako ne soglašati, ne da bi bila žaljiva ali jezna. Nasprotnemu odvetniku je morda rekla: »Vidim, da glede tega vprašanja ne bova soglašala. Všeč ste mi. Spoštujem vaše stališče. Upam, da mi lahko naklonite enako vljudnost.« Pogosto je to navkljub razlikam vodilo do vzajemnega spoštovanja in celo do prijateljstva.

Celo nekdanje sovražnike lahko zedini njihova pot Odrešenikovega učenca. ²⁴ Leta 2006 sem se udeležil posvetitve helsinškega templja na Finskem in tako počastil svojega očeta in stara starša, ki so bili med prvimi spreobrnjenci Cerkve na Finskem. Finci, tudi moj oče, so že desetletja sanjali o templju na Finskem. Takrat je tempeljsko okrožje obsegalo Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Belorusijo in Rusijo.

Ob posvetitvi sem izvedel nekaj, kar me je presenetilo. Prvi dan javnega delovanja templja so rezervirali za ruske člane, da so opravljali tempeljske uredbe. Težko je pojasniti, kako zelo osupljivo je bilo to. Rusija in Finska sta se v preteklih stoletjih velikokrat spopadli v vojnah. Oče ni zaupal, niti ni maral ne le Rusije, temveč nobenega Rusa. Zagreto je izražal te občutke, ki so bili značilni za finsko sovraštvo do Rusije. Na pamet je znal balade, ki so kronološko opisovale finsko-ruske spopade iz 19. stoletja. Tudi njegove izkušnje iz druge svetovne vojne, ko sta bili Finska in Rusija ponovno na nasprotnih bregovih, niso spremenile njegovih stališč.

Leto dni pred posvetitvijo helsinškega templja na Finskem se je tempeljski odbor, ki so ga sestavljali izključno finski člani, sestal, da bi razpravljal o načrtih za posvetitev. Med sestankom je nekdo pripomnil, da bodo ruski sveti potovali več dni, da se bodo lahko udeležili posvetitve, in morda upajo, da bodo pred vrnitvijo domov prejeli tempeljske blagoslove. Predsednik odbora, brat Sven Eklund, je predlagal, da bi Finci še malo počakali in bi bili Rusi tako prvi člani, ki bi v templju opravljali tempeljske uredbe. Vsi člani odbora so soglašali. Zvesti sveti iz poslednjih dni s Finske so preložili svoje tempeljske blagoslove, da so se prilagodili ruskim svetim.

Področni predsednik, ki je bil prisoten na tem sestanku tempeljskega odbora, starešina Dennis B. Neuenschwander, je pozneje zapisal: »Še nikoli nisem bil tako ponosen na Fince, kot sem bil v tistem trenutku. Zapleteno finsko zgodovino z vzhodnimi sosedi /…/ in svoje navdušenje, da bodo navsezadnje imeli [tempelj], ki bo zgrajen na njihovi rodni grudi, so dali na stran. Ko so Rusom dovolili, da prvi stopijo v tempelj, [so] izkazali ljubezen in žrtvovanje.« ²⁵

Ko sem o tej prijaznosti povedal očetu, se mu je srce omehčalo in je zajokal, kar se je temu stoičnemu Fincu zgodilo le redkokdaj. Od takrat vse do smrti tri leta pozneje o Rusiji ni izrekel več niti ene negativne besede. Očeta je zgled finskih sodržavljanov navdihnil in odločil se je, da bo svojo pot učenca Jezusa Kristusa postavil nad vse druge pomisleke. Finci niso bili nič manj Finci, Rusi niso bili nič manj Rusi, nobena skupina se ni odpovedala svoji kulturi, zgodovini ali izkušnjam, da bi zavrgla mržnjo. Niti jim ni bilo treba. Namesto tega so se odločili, da bodo v prvi vrsti upoštevali pot učenca Jezusa Kristusa. ²⁶

Če to zmorejo oni, zmoremo tudi mi. Svojo dediščino, kulturo in izkušnje prinesimo v Cerkev Jezusa Kristusa. Samuel ni zanikal svoje dediščine Lamanca, ²⁷ niti ni Mormon zanikal svoje dediščine Nefijca. ²⁸ A oba sta svojo pot Odrešenikovega učenca postavila na prvo mesto.

Če nismo eno, nismo Gospodovi. ²⁹ Moja prošnja je, da pogumno postavimo svojo ljubezen do Boga in pot Odrešenikovega učenca nad vse druge pomisleke. ³⁰ Zagovarjajmo zavezo, ki je neločljivo povezana z našo potjo učenca – zavezo, da bomo eno.

Posnemajmo zgled svetih po vsem svetu, ki uspešno postajajo Kristusovi učenci. Lahko se zanesemo na Jezusa Kristusa, ki je »naš mir, on, ki je /…/ [s svojim odkupnim žrtvovanjem] podrl steno pregrade, to je sovraštvo.« ³¹ Naše pričevanje svetu o Jezusu Kristusu se bo okrepilo in ostali bomo duhovno zdravi. ³² Pričujem, da bo, ko se bomo »izogibali prepirom« in postajali »istih misli z Gospodom v ljubezni in zedinjeni z njim v veri«, ³³ Gospodov mir naš. V imenu Jezusa Kristusa, amen.