Ponovno zaupajte

starešina Gerrit W. Gong

iz zbora dvanajstih apostolov

Zaupanje v Boga in drug drugega prinese nebeške blagoslove.

Nekoč, ko sem bil še majhen, sem za trenutek pomislil, da bi pobegnil od doma. Na svoj otroški način sem čutil, da me nihče ne mara.

Moja pozorna mama me je poslušala in pomirila. Bil sem varno doma.

Ali ste kdaj čutili, da bežite od doma? Bežanje od doma pogosto pomeni, da je zaupanje pretrgano oziroma prelomljeno – zaupanje vase, drug v drugega, v Boga. Ko je zaupanje prizadeto, se sprašujemo, kako naj ponovno zaupamo.

Moje današnje sporočilo je, da ne glede na to, ali prihajamo domov ali se vračamo domov, nam Bog prihaja naproti. ¹ V njem lahko najdemo vero in pogum, modrost in presojo, da lahko ponovno zaupamo. Prav tako nas on prosi, naj pustimo prižgano luč drug za drugega, naj bomo bolj odpuščajoči in manj obsojajoči do sebe in drugih, da bo njegova Cerkev kraj, kjer se bomo počutili doma, bodisi prihajamo prvič ali se vračamo.

Zaupanje zahteva vero. Bog verjame v nas. Vendar se človeško zaupanje lahko spodkoplje ali poruši, kadar:

prijatelj, poslovni partner ali nekdo, ki mu zaupamo, ni iskren, nas prizadene ali nas izkorišča, ²
zakonec ni zvest,
se morda nepričakovano nekdo, ki ga imamo radi, sooči s smrtjo, poškodbo ali boleznijo,
se soočimo z nepričakovanim evangelijskim vprašanjem, morda z nečim glede cerkvene zgodovine ali pravil Cerkve, in nekdo reče, da je naša cerkev nekako skrivala oziroma ni povedala resnice.

Druge situacije so morda manj konkretne, a enako zaskrbljujoče.

Morda se ne vidimo v Cerkvi, ne čutimo, da smo se vklopili, čutimo, da nas drugi obsojajo.

Ali pa, čeprav smo naredili vse, kar se pričakuje, se vse še ni uredilo. Ne glede na svoje izkušnje s Svetim Duhom morda še ne čutimo, da vemo, da Bog živi ali da je evangelij resničen.

Danes številni čutijo veliko potrebo, da bi obnovili zaupanje v medčloveške odnose in sodobno družbo. ³

Ko razmišljamo o zaupanju, vemo, da je Bog »Bog resnice in ne [more] lagati«. ⁴ Vemo, da je resnica spoznanje stvari, kakršne so in kakršne so bile in kakor se bodo zgodile. ⁵ Vemo, da neprekinjeno razodetje in navdih nespremenljivo resnico prilagajata spreminjajočim se okoliščinam.

Vemo, da prelomljene zaveze strejo srce. »Delal sem neumnosti,« pravi. »Ali mi boš lahko kdaj odpustila?« Mož in žena se lahko držita za roke v upanju, da si bosta ponovno zaupala. V drugem okolju zapornik razmišlja: »Če bi spolnjeval Besedo modrosti, danes ne bi bil tukaj.«

Vemo, da so radost na Gospodovi poti zavez in poklici, naj služimo v njegovi Cerkvi, povabilo, naj začutimo Božje zaupanje in ljubezen do nas in drug drugega. Člani Cerkve, vključno s samskimi odraslimi, redno služijo povsod v Cerkvi in v naših skupnostih.

Škofovstvo po navdihu pokliče mlad par, da bo služil v oddelčnih jaslih. Mož najprej sedi v kotu, odsoten in odmaknjen. Postopoma se začne smehljati otrokom. Kasneje par izrazi svojo hvaležnost. Rekla sta, da je prej žena želela imeti otroke, mož pa ne. Zdaj pa ju je služenje spremenilo in povezalo. Prav tako je prineslo otroško radost v njuno zakonsko zvezo in dom.

V drugem mestu sta mlada mamica z majhnimi otroki in njen mož osupla in začudena, vendar sprejmeta, ko jo pokličejo, naj služi kot oddelčna predsednica Društva za pomoč. Kmalu zatem so ledena neurja prekinila dobavo elektrike, zaradi česar so bile police v trgovinah prazne in domovi mrzli kot zamrzovalniki. Ker je ta mlada družina imela elektriko in ogrevanje, je radodarno odprla svoj dom več družinam in posameznikom, da bi prevedrili neurje.

Zaupanje postane dejansko, kadar z vero delamo težke stvari. Služenje in žrtvovanje povečata sposobnost in prečistita srca. Zaupanje v Boga in drug drugega prinese nebeške blagoslove.

Zvestega brata je potem, ko je preživel raka, zbil avto. Namesto da bi se smilil samemu sebi, je v duhu molitve vprašal: »Kaj se lahko naučim iz te izkušnje?« Na intenzivnem oddelku je začutil navdih, naj bo pozoren do medicinske sestre, ki jo skrbi za moža in otroke. Bolnik v bolečinah najde odgovore, ko zaupa v Boga in pomaga drugim.

Kolski predsednik, pred čigar pisarno čaka brat s težavami zaradi pornografije, moli, da bi vedel, kako naj pomaga. Dobi jasen vtis: »Odpri vrata in brat naj vstopi.« Z vero in zaupanjem, da bo Bog pomagal, duhovniški voditelj odpre vrata in objame brata. Oba začutita preobražajočo ljubezen in zaupanje do Boga in drug drugega. Ker brat prejme več moči, se začne kesati in spreminjati.

Čeprav so okoliščine vsakega od nas osebne, nam evangelijska načela in Sveti Duh lahko pomagajo, da vemo, ali, kako in kdaj lahko spet zaupamo drugim. Ko je zaupanje porušeno ali izdano, sta razočaranje in streznitev dejanskost; prav tako je potreba po dobri presoji, da vemo, kdaj naj z vero in pogumom ponovno zaupamo v človeške odnose.

Vendar nam predsednik Russell M. Nelson s spoštovanjem do Boga in osebnega razodetja zagotavlja: »Ni se vam treba spraševati, komu lahko mirno zaupate.« ⁶ Vedno lahko zaupamo Bogu. Gospod nas bolje pozna in bolj ljubi, kot se poznamo ali ljubimo sami. Zaradi njegove neskončne ljubezni in popolnega poznavanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti so njegove zaveze in obljube nespremenljive in zanesljive.

Zaupajte v to, čemur sveti spisi pravijo »sčasoma«. ⁷ Z Božjim blagoslovom, sčasoma, z vztrajno vero in poslušnostjo lahko najdemo odločnost in mir.

Gospod nas tolaži:

»[Z]večer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje.« ⁸

»Vrzi svoje breme na Gospoda, on bo skrbel zate.« ⁹

»Zemlja nima trpljenja, za katerega nebesa ne poznajo ozdravljenja.« ¹⁰

Zaupajte v Boga ¹¹ in njegove čudeže. Mi in naši odnosi se lahko spremenijo. Z odkupno daritvijo Kristusa Gospoda lahko odvržemo sebičnega naravnega sebe in postanemo Božji otrok, krotak, ponižen, ¹² navdan z vero in ustreznim zaupanjem. Ko se pokesamo, ko priznamo in opustimo svoje grehe, Gospod pravi, da se jih nič več ne spominja. ¹³ Ne gre za to, da bi jih pozabil, prej se zdi, da se na izjemen način odloči, da se jih ne bo spominjal, niti se jih ni treba nam.

Zaupajte Božjemu navdihu, da boste modro presojali. Drugim lahko odpustimo v pravem trenutku in tako, kot Gospod pravi, da moramo, ¹⁴ medtem ko smo »preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje«. ¹⁵

Včasih, ko smo v srcih najbolj strti in skesani, smo najbolj odprti za tolažbo in vodstvo Svetega Duha. ¹⁶ Tako obsojanje kot odpuščanje se začneta s priznavanjem zmote. Pogosto se obsojanje osredotoča na preteklost. Odpuščanje se osvobajajoče ozira v prihodnost. »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« ¹⁷

Apostol Pavel sprašuje: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« Odgovarja: »[N]e smrt ne življenje, /…/ ne visokost, ne globokost /…/ nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« ¹⁸ Vendar je nekdo, ki nas lahko loči od Boga in Jezusa Kristusa – in ta nekdo smo mi sami. Izaija pravi: »[V]aši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami.« ¹⁹

Po božanski ljubezni in božanski postavi smo odgovorni za svoje odločitve in njihove posledice. Vendar je Odrešenikova odkupna ljubezen »neskončna in večna«. ²⁰ Ko smo pripravljeni, da pridemo domov, tudi če smo »še daleč«, ²¹ je Bog pripravljen, da nam z velikim sočutjem izreče dobrodošlico in nam radostno ponudi najboljše, kar ima. ²²

Predsednik J. Reuben Clark je rekel: »Verjamem, da nebeški Oče želi rešiti vsakega od svojih otrok, /…/ da nam bo v svoji pravičnosti in milosti dal največjo možno nagrado za naša dejanja, da nam bo dal vse, kar lahko da, in nasprotno verjamem, da nam bo naložil najmanjšo možno kazen, ki jo lahko naloži.« ²³

Celo na križu Odrešenik Očeta ni brezpogojno prosil za milost z »Oče, odpusti jim,« temveč z »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« ²⁴ Naša svobodna volja in svoboda imata smisel, ker smo odgovorni pred Bogom in samim seboj za to, kar smo, kaj vemo in delamo. Na srečo lahko zaupamo Božji popolni pravičnosti in popolni milosti, da bo popolno sodil naše namene in dejanja.

Zaključimo, kot smo začeli – z Božjim sočutjem, ko se vsak od nas vrača domov k njemu in drug drugemu.

Ali se spominjate prilike Jezusa Kristusa o določenem možu, ki je imel dva sinova? ²⁵ En sin je zapustil dom in zapravil svojo dediščino. Ko se je spametoval, si je prizadeval vrniti domov. Drugi sin, ki je čutil, da je »[g]lej, toliko let« ²⁶ spolnjeval zapovedi, svojega brata ni hotel sprejeti domov.

Bratje in sestre, ali bi, prosim, razmislili o tem, da nas Jezus prosi, naj odpremo svoja srca, svoje razumevanje, sočutje in ponižnost, in naj vidimo sebe v obeh vlogah?

Tako kot prvi sin ali hči morda tavamo in si kasneje prizadevamo vrniti domov. Bog čaka, da bi nam izrekel dobrodošlico.

In tako kot drugega sina ali hčer nas Bog nežno nagovarja, naj se skupaj radostimo, ko vsak od nas prihaja domov k njemu. Prosi nas, naj poskrbimo, da bodo naša občestva, zbori, razredi in dejavnosti odprti, pristni in varni – dom drug za drugega. S prijaznostjo, razumevanjem in medsebojnim spoštovanjem vsak od nas išče Gospoda in moli in pozdravlja blagoslove njegovega obnovljenega evangelija za vse.

Naše življenjske poti so individualne, vendar se lahko vrnemo k Bogu, našemu Očetu, in njegovemu ljubljenemu Sinu z zaupanjem v Boga, drug drugega in vase. ²⁷ Jezus kliče: »Ne boj se, samo veruj!« ²⁸ Tako kot prerok Joseph lahko verjamemo v Očeta in mu nadvse zaupamo. ²⁹ Dragi brat, draga sestra in dragi prijatelj, prosim, ponovno iščite vero in zaupanje – čudež, ki vam ga danes obljublja. V svetem in posvečenem imenu Jezusa Kristusa, amen.