Dajte svetost Gospodu
Pri žrtvovanju gre manj za »odrekanje« in bolj za »darovanje« Gospodu.
Ko sem lani služil v predsedstvu severnoazijskega področja, me je po telefonu poklical predsednik Russell M. Nelson in me prosil, naj služim kot drugi svetovalec v predsedujočem škofovstvu. K pogovoru je ljubeznivo povabil tudi mojo ženo Lori. Po končanem klicu sva bila še vedno v stanju nejevere, ko je žena vprašala: »Kaj predsedujoče škofovstvo pravzaprav dela?« Po kratkem premisleku sem odgovoril: »Ne vem točno!«
Leto kasneje – in po globokih občutkih ponižnosti in hvaležnosti – lahko na ženino vprašanje odgovorim z večjim razumevanjem. Predsedujoče škofovstvo med drugim nadzira pomoč in človekoljubno delo Cerkve. To delo zdaj zajema ves svet in blagoslavlja več Božjih otrok kot kdaj prej.
Predsedujočemu škofovstvu pomagajo čudoviti cerkveni uslužbenci in drugi, vključno z generalnim predsedstvom Društva za pomoč, ki služi z nami v cerkvenem izvršnem odboru za pomoč in samostojnost. Kot člana tega odbora je Prvo predsedstvo prosilo mene – in sestro Sharon Eubank, ki nam je spregovorila včeraj zvečer – naj vam posredujeva sveže informacije o nedavnih cerkvenih človekoljubnih prizadevanjih. Še posebej so prosili, naj izraziva njihovo globoko hvaležnost – kajti, bratje in sestre, ta človekoljubna prizadevanja ste omogočili vi.
Ko smo z zaskrbljenostjo opazovali prve gospodarske učinke krize covida-19 po vsem svetu, bi zlahka pričakovali upad denarnih prispevkov, ki jih sveti lahko dajo. Navsezadnje naši člani niso bili imuni na nazadovanje, ki je posledica pandemije. Predstavljajte si naše občutke, ko smo opazili prav nasprotno! Človekoljubna darovanja v letu 2020 so se izkazala za najvišja doslej – in kaže, da bodo letos še višja. Zaradi vaše radodarnosti je Cerkev lahko uresničila najširši odziv od ustanovitve človekoljubnega sklada, z več kot 1.500 dobrodelnimi projekti zaradi covida v več kot 150 državah. Ta darovanja, ki ste jih tako nesebično dali Gospodu, smo pretvorili v življenjsko potrebno hrano, kisik, medicinske pripomočke in cepiva za tiste, ki bi morda sicer ostali brez njih.
Prav tako pomembni, kot so prispevki dobrin, je tudi ogromno časa in energije, ki ju cerkveni člani darujejo v človekoljubne namene. Neizprosne naravne nesreče, državljanski nemiri in gospodarska nestabilnost so tudi med razsajanjem pandemije pregnali milijone ljudi z njihovih domov. Združeni narodi zdaj poročajo, da je po svetu več kot 82 milijonov nasilno razseljenih ljudi. 1 Če k temu dodate na milijone drugih, ki se v iskanju boljšega življenja zase oziroma za svoje otroke odločijo, da bodo pobegnili pred revščino oziroma zatiranjem, si lahko za trenutek predstavljate razsežnost te svetovne situacije.
Z veseljem sporočam, da zahvaljujoč času in talentom tako številnih prostovoljcev Cerkev upravlja begunska in priseljenska sprejemna središča na številnih lokacijah v Združenih državah Amerike in v Evropi. In zaradi vaših prispevkov lahko zagotavljamo dobrine, sredstva in prostovoljce, da pomagamo podobnim programom, ki jih vodijo druge organizacije po vsem svetu.
Rad bi izrazil iskreno zahvalo tistim svetim, ki so tem beguncem pomagali, tako da so jih nahranili, oblekli, se z njimi spoprijateljili in jim pomagali, da so se ustalili in postali samostojni.
Včeraj vam je sestra Eubank povedala o nekaj čudovitih prizadevanjih svetih v zvezi s tem. Ko razmišljam o teh prizadevanjih, pogosto pomislim na načelo žrtvovanja in na neposredno povezavo tega načela z dvema velikima zapovedma o ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjih.
V sodobni rabi termin žrtvovanje v angleščini nakazuje na koncept »odrekanja« stvarem za Gospoda in njegovo kraljestvo. V starodavnih časih pa je bil angleški pomen besede žrtvovanje tesneje povezan z njenima latinskima korenoma: sacer, kar pomeni »svet«, in facere, kar pomeni »narediti«. 2 Tako je v starodavnih dneh žrtvovanje pomenilo dobesedno, »da nekaj oziroma nekoga napravi svetega«. 3 Če ga gledamo kot takega, je žrtvovanje postopek, ko postajamo sveti in spoznavamo Boga, ne nek dogodek ali ritualno »odrekanje« stvarem za Gospoda.
Gospod je rekel: »[D]obroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.« 4 Gospod želi, da postanemo sveti, 5 da bomo navdahnjeni z dobrotljivostjo 6 in da ga bomo spoznali. 7 Kot je učil apostol Pavel: »In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.« 8 Navsezadnje Gospod želi naše srce; želi, da postanemo nova stvaritev v Kristusu. 9 Kot je naročil Nefijcem: »[Z]a žrtev mi boste darovali strto srce in skesanega duha.« 10
Pri žrtvovanju gre manj za »odrekanje« in bolj za »darovanje« Gospodu. Pri vhodu v vsakega od naših templjev so vklesane besede »Svetost Gospodu, Gospodova hiša«. Če se svojih zavez držimo z žrtvovanjem, postanemo sveti zaradi milosti Jezusa Kristusa, in pri oltarjih svetega templja s strtim srcem in skesanim duhom darujemo svojo svetost Gospodu. Starešina Neal A. Maxwell je učil: »Podreditev lastne volje [ali srca 11 ] je resnično edina izvirna osebna stvar, ki jo lahko položimo na Božji oltar. /…/ A ko se vi in jaz slednjič podredimo, tako da dopustimo, da se naša volja zlije z Božjo, potem šele mu zares nekaj podarimo!« 12
Ko na svoje žrtve za dobro drugih gledamo z vidika »odrekanja«, jih lahko vidimo kot breme in nam vzame pogum, če naših žrtev ne priznajo niti nagradijo. Ko pa jih gledamo z vidika »darovanja« Gospodu, naše žrtve za dobro drugih postanejo darovi, in radost radodarnega dajanja sama po sebi postane nagrada. Osvobojeni potrebe po ljubezni, odobravanju in hvaležnosti drugih naše žrtve postanejo najčistejši in najgloblji izrazi naše hvaležnosti in ljubezni do Odrešenika in soljudi. Kakršen koli vzvišen občutek samožrtvovanja se vda občutkom hvaležnosti, velikodušnosti, zadovoljstva in radosti. 13
Nekaj postane sveto – bodisi naše življenje, naša lastnina, naš čas, naši talenti – ne da bi se temu preprosto odrekli, temveč da to posvetimo 14 Gospodu. Človekoljubno delo Cerkve je tak dar. Je rezultat skupnih posvečenih darovanj svetih, prikaz naše ljubezni do Boga in njegovih otrok. 15
Steve in Anita Canfield sta predstavnika svetih iz poslednjih dni po svetu, ki sta sama doživela preobražajoče blagoslove darovanja Gospodu. Canfieldova sta bila kot misijonarja za pomoč in samostojnost naprošena, da nudita pomoč v begunskih taboriščih in priseljenskih središčih po Evropi. Sestra Canfield je bila v svojem poklicnem življenju vrhunska notranja oblikovalka, ki so jo najemale premožne stranke, da bi uredila njihove razkošne domove. Nenadoma se je znašla v svetu, ki je bil popolno nasprotje, ko je služila med ljudmi, ki so izgubili skoraj vse zemeljsko premoženje. Po njenih besedah je »marmornate hodnike« zamenjala »za prstena tla« in v tem našla neizmerno izpolnitev, ko sta z možem začela prijateljevati – in kmalu sta jih vzljubila in sprejela – s tistimi, ki so potrebovali njuno skrb.
Canfieldova sta opazila: »Nisva čutila, da bi se čemurkoli ‘odrekla’, da bi služila Gospodu. Preprosto sva želela njemu ‘darovati’ svoj čas in energijo, da bi blagoslovila njegove otroke na kakršenkoli način se mu je zdelo, da naju lahko uporabi. Ko sva delala s svojimi brati in sestrami, je vsakršna zunanja podoba – vsaka razlika v izvoru ali lastnini – za naju izpuhtela in preprosto smo drug drugega videli v srce. Noben poslovni uspeh ali materialni dobiček se ne more enačiti s tem, kako so naju te izkušnje, služenje med najponižnejšimi od Božjih otrok, obogatile.«
Zgodba Canfieldovih in toliko podobnih njuni so mi pomagale razumeti besedilo preproste, a globoke pesmi za Osnovno.
»Daj,« pravi potoček,
ko po hribu navzdol hiti.
»Majhen sem, vem, vendar kamorkoli grem,
na poljih trava zeleni.«
Da, vsak od nas je majhen, vendar ko se skupaj podvizamo, da darujemo Bogu in bližnjim, kamorkoli gremo, bogatimo in blagoslavljamo življenja ljudi.
Tretja kitica te pesmi je manj znana, a se konča z naslednjo ljubečo prošnjo:
Dajaj torej, kot daje Jezus,
vsak nekaj lahko daruje.
delaj, kar potočki in cvetlice delajo:
živijo za Boga in druge. 16
Dragi bratje in sestre, ko živimo za Boga in druge, tako da dajemo svoja sredstva, čas in da, celo sebe, delamo svet malo bolj zelen, Božje otroke malo srečnejše in postopoma postajamo malo svetejši.
Naj vas Bog bogato blagoslovi za žrtve, ki mu jih tako velikodušno darujete.
Pričujem, da Bog živi! »Človek Svetosti mu je ime.« 17 Jezus Kristus je njegov Sin in on je dajalec vseh dobrih darov. 18 Da bi z njegovo milostjo in spoštovanjem svojih zavez z žrtvovanjem postali sveti in vedno darovali več ljubezni in svetosti Gospodu. 19 V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.