Poskusi, poskusi, poskusi!
Odrešenik vam v srce polaga svoje ime, vi pa do drugih in do sebe čutite čisto Kristusovo ljubezen.
Moji dragi bratje in sestre, hvaležen sem za priložnost, da govorim z vami. Zame je ta konferenca povzdigujoča in poučna. Sveti Duh nam je v srca ponesel zapete hvalnice in izgovorjene besede. Molim, da vam bo taisti Duh posredoval to, kar bom povedal.
Pred veliko leti sem bil prvi svetovalec okrožnega predsednika v vzhodnih Združenih državah. Več kot enkrat mi je, ko sva se peljala proti našim malim vejam, rekel: »Hal, z vsemi, ki jih srečaš, ravnaj, kakor da bi bili v resnih težavah, in v več kot polovici primerov boš imel prav.« Ne le, da je imel prav, temveč sem z leti spoznal, da je bil v svoji oceni preblag. Danes vas želim opogumiti v težavah, s katerimi se soočate.
Ljubeči Oče je naše zemeljsko življenje zasnoval kot preizkušnjo in vir rasti za vsakega od nas. Spomnite se Božjih besed glede njegovih otrok ob stvarjenju sveta, ko je rekel, da jih bodo preizkusili, da bodo videli, ali bodo naredili vse, kar jim bo zapovedal Gospod, njihov Bog.1
Že od začetka preizkušnje niso bile lahke. Soočamo se s preizkušnjami, ki pridejo, ker imamo umrljivo telo. Vsi živimo v svetu, kjer Satanova vojna zoper resnico in zoper našo osebno srečo postaja vse hujša. Zdi se, da se v svetu in vašem življenju povečuje nemir.
Moje zagotovilo je naslednje: Ljubeči Bog, ki je dopustil, da ste preizkušani, je tudi zasnoval zanesljivo pot, po kateri boste šli skoznje. Nebeški Oče je svet tako ljubil, da nam je na pomoč poslal svojega ljubljenega Sina.2 Njegov Sin, Jezus Kristus, je dal svoje življenje za nas. Odrešenik je v vrtu Getsemani in na križu nosil težo vseh naših grehov. Izkusil je vse gorje, bolečine in posledice naših grehov, da bi nas lahko tolažil in krepil skozi vsako življenjsko preizkušnjo.3
Saj se spomnite, da je Gospod svojim služabnikom rekel,
da sta z Očetom eno, da je on v Očetu in Oče v njem, ker pa smo ga sprejeli, smo v njem in on v nas.
Zatorej je v naši sredi in on je dobri pastir in Izraelova skala. Ta, ki zida na tej skali, ne bo nikoli padel.4
Prav to nam zagotavlja tudi naš prerok, predsednik Russell M. Nelson. Še več, opisal je, kako lahko gradimo na tej skali in si vzamemo Gospodovo ime k srcu, da nas bo vodilo v preizkušnjah.
Rekel je: »Vi, ki ste trenutno malodušni, pomnite, da življenje ni mišljeno, da bi bilo lahko. Spotoma moramo vzdržati preizkušnje in prestati žalost. Ko se spomnite, da pri Bogu ni nič nemogoče’ (Lk 1:37), vedite, da je on vaš Oče. Ste sin ali hči, ustvarjeni po njegovi podobi, upravičeni, da zaradi svoje zvestobe prejmete razodetje, ki vam bo v pomoč v vaših pravičnih prizadevanjih. Prevzamete lahko Kristusovo ime. Pripravite se lahko, da boste govorili v svetem Božjem imenu (gl. NaZ 1:20).5
Besede predsednika Nelsona nas spomnijo na obljubo, ki jo najdemo v zakramenti molitvi, obljubo, ki jo nebeški Oče izpolni, ko naredimo, kar smo v zameno obljubili.
Prisluhnite besedam: »O Bog, večni Oče, prosimo te v imenu tvojega Sina, Jezusa Kristusa, da blagosloviš in posvetiš ta kruh za duše vseh tistih, ki od tega jedo; da bodo jedli v spomin na telo tvojega Sina in ti pričevali, o Bog, večni Oče, da so voljni nase prevzeti ime tvojega Sina in se ga vselej spominjati in spolnjevati njegove zapovedi, ki jim jih je dal, da bodo lahko vselej imeli njegovega Duha ob sebi. Amen.«6
Vsakič, ko rečemo besedo amen, ko je ta molitev izrečena v našem imenu, obljubimo, da smo s tem, ko vzamemo kruh, voljni prevzeti sveto ime Jezusa Kristusa, se ga vselej spominjati in spolnjevati njegove zapovedi. V zameno nam je obljubljeno, da nas bo vselej spremljal Božji Duh. Zaradi teh obljub je Odrešenik skala, na kateri smo lahko varni in brez strahu v vsakem neurju, s katerim se soočamo.
Ko sem razmišljal o besedah zaveze in obljubljenih blagoslovih, ki so s tem povezani, sem se spraševal, kaj pomeni biti voljan prevzeti ime Jezusa Kristusa.
Predsednik Dallin H. Oaks pojasni: »Pomembno je, da takrat, ko vzamemo zakrament, ne pričujemo, da prevzamamo ime Jezusa Kristusa. Pričujemo, da smo to voljni storiti (gl. NaZ 20:77). Dejstvo, da zgolj pričujemo, da smo voljni, kaže, da se mora zgoditi nekaj drugega, preden dejansko prevzamemo to sveto ime na najpomembnejši način.« 7
Izjava, da smo »voljni prevzeti« njegovo ime, nam pove, da se to, da prevzamemo Odrešenikovo ime, ne zaključi s krstom, ko smo njegovo ime prevzeli prvič. Nenehno moramo delati na tem, da bomo njegovo ime prevzemali vse življenje, tudi takrat, ko obnovimo zaveze ob zakramentni mizi in sklenemo zaveze v Gospodovih svetih templjih.
Zato sta za vsakega od nas pomembni naslednji vprašanji: »Kaj moram delati, da bom prevzel njegovo ime?« In »Kako bom vedel, da napredujem?«
Izjava predsednika Nelsona ponuja koristen odgovor. Rekel je, da bi lahko prevzeli Odrešenikovo ime in da bi lahko govorili zanj. Ko govorimo zanj, mu služimo. »Kajti kako pozna človek gospodarja, kateremu ni služil in kateri mu je tuj in je daleč od misli in vzgibov njegovega srca?«8
Za to, da govorimo zanj, je potrebna molitev v veri. Potrebna je goreča molitev k nebeškemu Očetu, da bi spoznali, katere besede bi lahko izrekli, da bi Odrešeniku pomagali pri njegovem delu. Upravičiti moramo obljubo, da je vseeno, najsi govori s svojim glasom ali z glasom svojih služabnikov.9
Vendar je za to, da prevzamemo njegovo ime, potrebno več kot le, da govorimo zanj. Če želimo izpolnjevati pogoje za njegove služabnike, moramo v srcu imeti določene občutke.
Prerok Mormon je opisal občutke, ki nas pripravijo in nam omogočajo, da prevzamemo Jezusovo ime. Ti občutki zajemajo vero, upanje in dobrotljivost, ki je čista Kristusova ljubezen.
Mormon je pojasnil:
»Sodim, da verjamete v Kristusa zavoljo svoje krotkosti; kajti če ne verjamete vanj, potem niste pripravljeni, da bi bili prišteti med ljudstvo njegove cerkve.
In spet, moji ljubljeni bratje, želel bi vam spregovoriti o upanju. Kako je, da lahko pridobite vero, ne da bi upali?
In na kaj boste upali? Glejte, povem vam, da boste upali glede na Kristusovo odkupno daritev in moč njegovega vstajenja, da boste vstali v večno življenje in to zavoljo svoje vere vanj, glede na obljubo.
Če zatorej človek veruje, mora upati; kajti brez vere ni upanja.
In spet, glejte, povem vam, da ne more verovati in upati, če ni krotak in ponižen v srcu.
Če temu ni tako, sta njegova vera in upanje zaman, kajti Bog drugega ne sprejme kakor krotkega in ponižnega v srcu; in če je človek v srcu krotak in ponižen in z močjo Svetega Duha izpove, da Jezus je Kristus, mora biti dobrotljiv; kajti če ni dobrotljiv, ni nič; zatorej mora biti dobrotljiv.«
Mormon potem, ko je opisal dobrotljivost, nadaljuje:
»Dobrotljivost pa je čista Kristusova ljubezen in traja na vekomaj; in kdor jo poslednji dan poseduje, bo zanj dobro.
Zatorej, moji ljubljeni bratje, molite k Očetu z vso močjo svojega srca, da vas bo navdala ta ljubezen, ki jo je podelil vsem, ki resnično sledijo njegovemu Sinu, Jezusu Kristusu; da boste postali Božji sinovi; da bomo mi, ko se bo prikazal, kakor je on; da bomo v to upali; da bomo mi očiščeni, prav kakor je čist on. Amen.«10
Moje pričevanje je, da vam Odrešenik v srce polaga svoje ime. Številni od vas vero vanj poglabljate. Občutite več upanja in optimizma ter do drugih in do sebe čutite čisto Kristusovo ljubezen.
To vidim v misijonarjih, ki služijo po vsem svetu. To vidim v članih, ki prijateljem in družinskim članom govorijo o Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Moški, ženske, mladi in celo otroci iz ljubezni do Odrešenika in do bližnjih ljubeče služijo.
Člani že po prvem poročanju o nesrečah po svetu, načrtujejo, kako bodo priskočili na pomoč, včasih čez oceane, ne da bi jih kdo prosil. Včasih težko čakajo na to, da bodo lahko šli na opustošena področja.
Ugotavljam, da nekateri med vami, ki danes poslušate, čutite, da težave premagujejo vašo vero in upanje. Morda hrepenite po tem, da bi občutili ljubezen?
Bratje in sestre, Gospod ima v vaši bližini priložnosti, da njegovo ljubezen občutite in jo razdajate. Lahko molite z vero, da vas bo Gospod vodil, da boste zanj imeli nekoga radi. Odgovarja na molitve krotkih prostovoljcev, kakršni ste vi. Občutili boste Božjo ljubezen do vas in do ljudi, katerim služite zanj. Ko boste pomagali Božjim otrokom v njihovih težavah, se vam bodo vaše težave zdele lažje. Okrepili si boste vero in upanje.
Tej resnici sem priča. Moja žena je vse življenje govorila za Boga in služila ljudem namesto njega. Kot sem omenil prej, mi je eden od najinih škofov nekoč rekel: »Začuden sem. Vsakič, ko slišim za nekoga v oddelku, ki je v težavah, hitro priskočim na pomoč. Vendar je, še preden pridem tja, videti, da je bila tvoja žena že tam.« To je veljalo za vse kraje, kjer sva živela šestinpetdeset let.
Sedaj lahko pove le nekaj besed na dan. Obiskujejo jo ljudje, ki jih je ljubila za Gospoda. Vsako jutro in večer pojeva hvalnice in moliva. Moram biti glas v molitvah in v pesmih. Včasih lahko vidim, kako premika ustnice v besedah hvalnice. Ljubše so ji otroške pesmi. Misel, za katero se zdi, da jo ima najraje, je najbolje prikazana v otroški pesmi Poskušam biti kot Jezus.11
Prejšnji dan je po petju refrena: »Ljubiti kot on je ljubil, naj vam prijaznost obraz krasi,« nežno in jasno dejala: »Poskusi, poskusi, poskusi!« Mislim, da bo, ko bo videla Gospoda, ugotovila, da ji je Odrešenik v srce položil svoje ime in da mu je postala podobna. Sedaj jo nosi skozi njene težave, kakor bo nosil vas skozi vaše.
Pričujem, da vas Odrešenik pozna in da vas ljubi. Pozna vaše ime, kot vi poznate njegovo. Pozna vaše težave. Izkusil jih je. S svojo odkupno daritvijo je premagal svet. Ker ste voljni prevzeti njegovo ime, boste nosili bremena številnih drugih in sčasoma boste ugotovili, da Odrešenika bolje poznate in da ga bolj ljubite. Njegovo ime bo v vašem srcu in trdno vtisnjeno v vašem spominu. To je ime, s katerim boste poklicani. O tem pričujem, s hvaležnostjo za njegovo ljubeče prijaznost do mene, do mojih ljubljenih in do vas, v imenu Jezusa Kristusa, amen.