Zmaga upanja
Upanje je živi dar, dar, ki raste, ko povečamo svojo vero v Jezusa Kristusa.
Moji dragi bratje in sestre po vsem svetu, ko se začenja ta posebni čas generalne konference, so oči nebes zagotovo osredotočene na nas. Slišali bomo Gospodov glas preko njegovih služabnikov; čutili bomo vpliv »Svetega Duha, ki nas vodi, usmerja [in] tolaži«, in naša vera bo okrepljena.
Pred tremi leti je predsednik Russell M. Nelson generalno konferenco začel z naslednjimi besedami: »Za vprašanja v vaših srcih bo zaradi čistega razodetja ta konferenca koristna in nepozabna. Če Svetega Duha še niste prosili, naj vam pomaga slišati, kar bi Gospod želel, da slišite v teh dveh dneh, vam predlagam, da to naredite zdaj. Prosimo vas, naj bo ta konferenca čas, ko se boste gostili z Gospodovimi sporočili, ki jih daje svojim služabnikom.«
Sveti spisi močno povezujejo tri besede: vera, upanje, dobrotljivost. Dar upanja je neprecenljiva Božja obdaritev.
Besedo upanje uporabljamo za veliko stvari, za katere si želimo, da bi se zgodile. Na primer: »Upam, da ne bo deževalo« ali »Upam, da bo naše moštvo zmagalo«. Govoriti nameravam o naših svetih in večnih upih, osredotočenih na Jezusa Kristusa in obnovljeni evangelij in našem zanesljivem »pričakovanj[u] /…/ obljubljenih blagoslovov pravičnosti«.
Naše upanje na večno življenje
Naše upanje na večno življenje je zagotovljeno zaradi Kristusove milosti in naših odločitev, kar nam omogoča osupljiv blagoslov, da se vrnemo v naš nebeški dom, in večno življenje v miru in sreči z našim nebeškim Očetom, njegovim ljubljenim Sinom, našimi zvestimi družinami in dragimi prijatelji ter pravičnimi moškimi in ženskami z vsake celine in vsake države.
Na zemlji doživljamo radost in žalost, ko se nas preizkuša in preverja. Naša zmaga izvira iz vere v Jezusa Kristusa, ko premagamo svoje grehe, težave, skušnjave, nepravičnost in izzive tega zemeljskega življenja.
Ko si okrepimo vero v Jezusa Kristusa, vidimo dlje od svojih težav, do blagoslovov in obljub večnosti. Kakor luč, ki je vse svetlejša, upanje razsvetli mračni svet in zagledamo svojo veličastno prihodnost.
Upanje prihaja od Boga
Nebeški Oče in njegov ljubljeni Sin že od začetka navdušeno blagoslavljata pravične z dragocenim darom upanja.
Ko sta Adam in Eva zapustila vrt, ju je angel učil o obljubi Jezusa Kristusa. Dar upanja jima je razsvetlil življenji. Adam je rekel: »[Odprle] so se mi oči in v tem življenju se bom radostil.« Eva je govorila o »radosti [njune] odkupitve in večnega življenja, ki ga Bog daje vsem poslušnim«.
Prav kakor je Sveti Duh prinesel upanje Adamu, moč Gospodovega Duha razsvetljuje zveste danes in osvetli dejanskost večnega življenja.
Odrešenik nam pošilja Tolažnika, Svetega Duha, družabnika, ki prinaša vero, upanje in mir, ne »kakor ga daje svet«.
»Na svetu,« je rekel Odrešenik, »imate stisko, toda bodite pogumni [ohranjajte svetlo upanje]: jaz sem svet premagal.«
V težkih časih se odločimo, da z vero zaupamo Gospodu. Tiho molimo: »Ne moja, ampak tvoja volja se zgôdi.« Čutimo Gospodovo odobravanje zaradi naše krotke pripravljenosti in čakamo na obljubljeni mir, ki nam ga bo Gospod poslal v svojem izbranem času.
Apostol Pavel je učil: »Bog upanja /…/ vas [bo] napolni[l] z /…/ veseljem in mirom /…/, da bi bili /…/ polni upanja«, »veselite se v upanju, potrpite v stiski«, »v môči Svetega Duha«.
Lekcija o upanju
Prerok Moroni je iz prve roke vedel, kako je imeti upanje v Kristusa v stiski. Pojasnil je svojo grozljivo situacijo:
»Ne razkrijem se /…/, da me ne bi pokončali.«
Neverjetno je, da je Moroni v tisti mračni in osamljeni uri zapisal očetove besede, polne upanja:
»Če ima zatorej človek vero, mora imeti upanje; kajti brez vere ne more biti upanja.«
»In kaj je to, na kar boste upali? /…/ [Z]aradi Kristusove odkupne daritve in moči njegovega vstajenja [boste] imeli upanje, da boste vstali v večno življenje.«
Bratje in sestre, upanje je živi dar, dar, ki raste, ko povečamo svojo vero v Jezusa Kristusa. »Vera je /…/ zagotovilo o stvareh, na katere upamo.« To zagotovilo – dokazne kocke svoje vere gradimo z molitvami, tempeljskimi zavezami, spolnjevanjem zapovedi, tako da se stalno gostimo s svetimi spisi in besedami sodobnih prerokov, jemanjem zakramenta, služenjem drugim in tedenskim čaščenjem z drugimi svetimi.
Hiša upanja
Da bi si utrdili upanje v času naraščajoče hudobije, je Gospod svojemu preroku naročil, naj zemljo prekrije z njegovimi templji.
Ko stopimo v Gospodovo hišo, čutimo Božjega Duha, ki potrjuje naše upanje.
Tempelj pričuje o praznem grobu in da se življenje za tančico nadaljuje za vse.
Tistim, ki nimajo večnega družabnika, uredbe trdno potrjujejo, da bo vsak pravičen človek prejel vsak obljubljeni blagoslov.
Ko mlad par poklekne k oltarju, da bi ju pečatili ne samo za čas, ampak za večnost, obstaja čudovito upanje.
Za nas obstaja ogromno upanje v obljubah našemu potomstvu, ne glede na njihove trenutne okoliščine.
Ni bolečine, ni bolezni, ni krivice, ni trpljenja, ni ničesar, kar bi lahko zamračilo naše upanje, kadar verjamemo in se trdno držimo svojih zavez z Bogom v Gospodovi hiši. To je hiša luči, hiša upanja.
Ko ni upanja
Ko vidimo žalost in obup v tistih, ki nimajo upanja v Kristusa, točimo solze žalosti.
Nedavno sem od daleč opazoval par, ki je nekoč veroval v Kristusa, a se je potem odločil, da zavrže svoje prepričanje. Bila sta uspešna v svetu in našla sta zadovoljstvo v svojem razumu ter zavrnitvi svoje vere.
Vse se je zdelo dobro, dokler ni mož, še vedno mlad in poln energije, nenadoma zbolel in umrl. Tako kot pri sončnem mrku sta blokirala Sinovo luč in posledica je bila mrk upanja. Njegova žena se je v svoji nejeveri počutila zmedeno, boleče nepripravljeno, nezmožno, da bi potolažila svoje otroke. Razum ji je govoril, da je bilo njeno življenje v popolnem redu, dokler nenadoma ni mogla več videti jutrišnjega dne. Njen obup je prinesel temo in zmedo.
Upanje v srce parajoči tragediji
Naj njen boleči obup primerjam s tem, kako je neka druga družina upala v Kristusa v srce parajočem času.
Pred enaindvajsetimi leti so novorojenega sina mojega nečaka Bena Andersena in njegove žene Robbie zaradi življenjske ogroženosti po zraku prepeljali iz njihove podeželske skupnosti v Idahu v Salt Lake City. Prispel sem v bolnišnico, kjer mi je Ben pojasnil resne, življenjsko nevarne zaplete z dojenčkovim srcem. Roke sva položila na Treyevo majceno glavico. Gospod ga je blagoslovil, da je živel dalje.
Trey je imel operacijo v prvem tednu svojega življenja in še več operacij je sledilo. Ko so minevala leta, je postalo očitno, da bo Trey potreboval presaditev srca. Čeprav je bila njegova fizična aktivnost omejena, je njegova vera rasla. Zapisal je: »Nikoli se nisem smilil sam sebi, ker sem vedno vedel, kako pomembno je imeti vero v Jezusa Kristusa in pričevanje o načrtu odrešitve.«
Trey je imel na telefonu naslednji dobro znani navedek predsednika Nelsona: »Radost, ki jo občutimo, ima le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo.«
Trey je napisal: Vedno sem se veselil, da bom služil redni misijon, vendar /…/ mi zdravniki ne bodo dovolili služiti misijona vsaj še eno leto po presaditvi. /…/ Verujem v Jezusa Kristusa.«
Trey je bil navdušen, ker je bil v tem semestru sprejet na študij računovodstva na BYU, a še bolj navdušen konec julija, ko je prejel težko pričakovani telefonski klic, naj pride v bolnišnico na presaditev srca.
»Eno leto,« je rekel, »in bom na misijonu.«
Z velikimi pričakovanji je šel v operacijsko dvorano. Vendar je med operacijo prišlo do hudih zapletov in Trey ni nikoli več prišel k zavesti.
Njegova mama Robbie je rekla: »Petek je bil najbolj srce parajoč dan, /…/ poskušali smo dojeti, kaj se je zgodilo. /…/ Dolgo sem ostala pokonci in poskušala vse predelati. /…/ Toda v soboto sem se zbudila z občutkom popolne radosti. Ni bil samo mir; ni bilo zanikanje. Čutila sem radost za mojega sina in radost kot njegova mama. /…/ Ben je vstal precej bolj zgodaj kot jaz in ko sva končno dobila priložnost za pogovor, je povedal, da se je zbudil s popolnoma enakim občutkom.«
Ben je pojasnil: »V duši sem jasno razumel, ko me je Bog učil preko svojega Svetega Duha. Zbudil sem se ob štirih zjutraj in navdajala sta me nepopisen mir in radost. Kako je to mogoče? /…/ Treyeva smrt je tako hudo boleča in tako močno ga pogrešam. A Gospod nas ne pusti brez tolažbe. /…/ Veselim se radostnega ponovnega snidenja.«
Obljuba upanja
Trey je v svoj dnevnik zabeležil naslednje besede iz generalnokonferenčnega govora predsednika Nelsona: »Ne zdi se možno, da bi čutili radost, če vaš otrok trpi zaradi neozdravljive bolezni ali ko izgubite službo ali ko vas zakonec prevara. Prav to radost pa ponuja Odrešenik. Njegova radost je stalna in nam zagotavlja, da bodo naše ‘stiske /…/ le kratek trenutek’ [Nauk in zaveze 121:7] in bodo posvečene za naše dobro.«
Bratje in sestre, miru, ki ga iščete, morda ne boste prejeli tako hitro, kot si želite, vendar vam obljubljam, da boste, kadar zaupate v Gospoda, njegov mir prejeli.
Negujmo svojo dragoceno vero in si še naprej prizadevajmo s popolnoma svetlim upanjem. Pričujem, da je Odrešenik Jezus Kristus naše upanje. Po njem se bodo vse naše pravične sanje uresničile. On je Bog upanja – zmaga upanja. Živi in vas ljubi. V imenu Jezusa Kristusa, amen.