Iskanje odgovorov na duhovna vprašanja
Nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu naša iskrena evangelijska vprašanja lahko nudijo priložnosti, da nam pomagata rasti.
Vem, da vas bo morda presenetilo, vendar sem dovolj stara, da se še spomnim, da so nas v šoli učili, da je v našem osončju devet planetov. Enega od teh planetov, Plutona, je ob odkritju leta 1930 poimenovala enajstletna Venetia Burney iz Oxforda v Angliji. Do leta 1992 se je verjelo, da je Pluton najbolj oddaljeno nebesno telo v našem osončju. Takrat si v razredih in na znanstvenih sejmih običajno lahko videl otroške papirnate makete naše planetarne soseske in vsak je prikazoval Plutonov položaj na poznani meji. Veliko znanstvenikov je verjelo, da je izven tega roba zunanje osončje prazen prostor.
Toda v znanstveni srenji je ostajalo nerešeno vprašanje glede izvora določene vrste kometa, ki so ga astronomi redno spremljali. In to vprašanje je ostajalo nerešeno desetletja do odkritja drugega oddaljenega področja našega sončnega sistema. Znanstveniki so z omejenim znanjem, ki so ga imeli, ta vmesna desetletja uporabili, da so ustvarili pomemben tehnološki napredek, ki je omogočil nadaljnja preučevanja in raziskave. Naposled je njihov preboj na novo opredelil naše planetarno območje, zaradi česar je Pluton dobil novo mesto v tem novem območju vesolja in naše osončje sestavlja osem planetov.
Neki vodilni planetarni znanstvenik in glavni raziskovalec pri vesoljski misiji New Horizons, ki je imel nalogo, da Pluton razišče od blizu, je imel tole povedati o tej izkušnji: »Mislili smo, da razumemo geografijo našega osončja. Nismo je. Mislili smo, da razumemo število planetov našega osončja. In smo se motili.«
Glede tega obdobja raziskovanja vesolja v zgodovini me osupne to, da je nekaj vzporednic in ključnih razlik med metaforičnim prizadevanjem za širjenje znanstvenih obzorij in potovanjem, na katerega se podamo kot Božji otroci, da bi dobili odgovore na svoja duhovna vprašanja. Zlasti kako se odzovemo na omejitve svojega duhovnega razumevanja in se pripravimo na naslednjo stopnjo osebne rasti – in kam se lahko obrnemo po pomoč.
Vrstica za vrstico
Postavljanje vprašanj in iskanje pomena je naraven in običajen del naše zemeljske izkušnje. Včasih nas pomanjkanje popolnih odgovorov lahko pripelje na rob našega razumevanja in te omejitve lahko doživljamo kot frustracije ali obremenitve. Čudovito je, da je načrt sreče nebeškega Očeta za vse nas zasnovan tako, da nam pomaga napredovati kljub našim omejitvam in doseči tisto, česar ne moremo doseči sami, tudi brez popolnega poznavanja vseh stvari. Božji načrt je usmiljen do naših človeških omejitev; zagotavlja nam Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je naš Dobri Pastir; in nas navdihuje, da svojo svobodno voljo uporabimo zato, da se odločimo zanj.
Starešina Dieter F. Uchtdorf je učil, da »postavljanje vprašanj ni znak šibkosti,« temveč prej »znanilec rasti«. Ko je naš prerok, predsednik Russell M. Nelson neposredno govoril o naših osebnih prizadevanjih kot iskalcev resnice, je učil, da moramo imeti »globoko željo« in »prositi z iskrenim srcem [in] resničnim namenom, z vero v [Jezusa] Kristusa«. Nadalje je učil, da »‘resnični namen’ pomeni, da nekdo resnično namerava slediti danim božanskim navodilom«.
Ko si prizadevamo, da bi pridobili več modrosti, nas to lahko pripelje do tega, da svoja vprašanja, zapletena ali ne, preučimo skozi lečo vzroka in posledice, iščemo in prepoznavamo vzorce ter nato oblikujemo pripovedi, ki oblikujejo naše razumevanje in zapolnijo opazne vrzeli v znanju. Ko razmišljamo o svojem iskanju duhovnega znanja, so ti premišljeni procesi morda koristni, vendar so sami po sebi lahko nepopolni, ko želimo razločiti stvari, ki se nanašajo na nebeškega Očeta in našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, njun evangelij, njuno Cerkev in njun načrt za vse nas
Način, kako nam Bog Oče in njegov Sin posredujeta svojo modrost, daje prednost temu, da povabimo moč Svetega Duha, da je naš osebni učitelj, ko Jezusa Kristusa postavimo v središče svojega življenja in zvesto iščemo njune odgovore in njun pomen. Vabita nas, da resnico odkrivamo tako, da čas namenimo predanemu preučevanju svetih spisov in da iščemo resnico, razodeto v poslednjih dneh za naše dni in čas, ki so jo posredovali sodobni preroki in apostoli. Rotita nas, naj čas redno namenimo čaščenju v Gospodovi hiši in naj pokleknemo v molitvi »za dostop do informacij iz nebes«. Jezusova obljuba prisotnim, ki so slišali njegov Govor na gori, za nas v današnjem času velja enako kot med njegovim delovanjem na zemlji: »Prosite in dano vam bo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo.« Odrešenik nam zatrjuje: »[V]aš Oče, ki je v nebesih, daje dobre stvari tistim, ki ga prosijo.«
Gospodova metoda poučevanja je »vrstica za vrstico, zapoved za zapovedjo«. Morda se od nas zahteva, da »čakamo na Gospoda« nekje med našo trenutno mejo razumevanja in naslednjo, ki še ni začrtana. Ta sveti prostor je lahko kraj, kjer se lahko pojavi naša največja duhovna pogojenost – kraj, kjer lahko »potrpežljivo prenašamo« svoje iskreno iskanje in si povrnemo moč, da bomo še naprej spolnjevali svete obljube, ki smo jih z zavezo dali Bogu.
Naš zavezni odnos z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom kaže na naše uveljavljeno sodržavljanstvo v Božjem kraljestvu. In naše bivanje tam zahteva uskladitev našega življenja z božanskimi načeli in vlaganje truda v duhovno rast.
Poslušnost
Ključno načelo, ki ga med drugimi uči Mormonova knjiga, je, da ko se Božji otroci odločijo izkazati poslušnost in spolnjevati zaveze, prejemajo nenehno duhovno vodstvo in smernice. Gospod nam je rekel, da s svojo poslušnostjo in marljivostjo lahko pridobimo znanje in inteligenco. Božji zakoni in zapovedi niso zasnovani tako, da bi nas v življenju ovirali, temveč da bi bili pomembna vrata do osebnega razodetja in duhovnega izobraževanja. Predsednik Nelson je učil ključno resnico, da je »razodetje od Boga vedno združljivo z njegovim večnim zakonom«, in nadalje, da to »nikoli ni v nasprotju z Božjim naukom«. Vaša voljna poslušnost Božjim zapovedim, kljub temu, da njegovih razlogov ne poznate povsem, vas uvršča v družbo njegovih prerokov. Peto poglavje Mojzesa nas uči o posebni komunikaciji med Adamom in Gospodovim angelom.
Potem ko je Gospod Adamu in Evi dal »zapovedi, naj častita Gospoda, svojega Boga, in naj darujeta prvence svoje drobnice kot daritev Gospodu«, sveti spisi pravijo: »Adam je bil poslušen Gospodovim zapovedim.« Nadalje beremo: »[P]o veliko dneh se je Adamu prikazal Gospodov angel, rekoč: Zakaj Gospodu daruješ žrtve? In Adam mu je rekel: Ne vem, razen da mi je Gospod zapovedal.«
Adam je bil poslušen, preden je razumel in to ga je pripravilo, da je prejel sveto spoznanje, da sodeluje v svetem simbolu odkupne daritve Jezusa Kristusa. Naša ponižna poslušnost bo prav tako tlakovala pot našemu duhovnemu razločevanju Božjih poti in njegovega božanskega namena za vsakega od nas. Če si prizadevamo, da bi bili še bolj poslušni, nas to zbliža z Odrešenikom, Jezusom Kristusom, saj se s poslušnostjo njegovim zakonom in zapovedim dejansko zbližamo z njim.
Poleg tega je naša zvestoba znanju in modrosti, ki smo ju že podedovali zaradi svoje zveste pripadnosti evangelijskim načelom in svetim zavezam, bistvena priprava za to, da smo pripravljeni prejeti in smo varuhi sporočil Svetega Duha.
Nebeški Oče in Jezus Kristus sta vir vse resnice in svojo modrost rada dajeta. Poleg tega pa nam razumevanje, da neodvisno od Boga ne posedujemo nobenega osebnega znanja, lahko pomaga, da vemo, h komu naj se obrnemo in komu naj prvenstveno zaupamo.
Globoko zaupanje
Pripoved iz Stare zaveze o Naamanu, vojskovodji, ki ga je prerok Elizej ozdravil gobavosti, mi je še posebej ljuba. Zgodba ponazarja, kako je trdna vera »male služabnice« spremenila tok življenja enega človeka in vsem vernikom razkrila doseg Božjega usmiljenja za tiste, ki zaupajo vanj in v njegovega preroka. Čeprav je brez imena, je tudi to dekle pomagalo pospešiti naše razumevanje. In ker je Naaman verjel njenemu pričevanju, ga je navdihnilo, da je svojo prošnjo za ozdravitev posredoval Božjemu izvoljenemu služabniku.
Naamanov odgovor na navodila preroka Elizeja, naj se umije v reki Jordan, je bil sprva skeptičen in ogorčen. Vendar je prošnja, naj bo poslušen prerokovemu nasvetu, utrla pot njegovemu ozdravljenju in njegovemu dramatičnemu razumevanju, da je Bog resničen.
Morda bomo ugotovili, da imajo nekatere naše duhovne prošnje razumno razločne odgovore in nam morda ne povzročajo občutnega nelagodja. Ali pa, kot Naaman, lahko ugotovimo, da so druge potrebe bolj zahtevne in lahko v nas vzbudijo težke in zapletene občutke. Ali pa podobno opisu prvih zaključkov astronomov o našem osončju v svojem iskanju duhovne resnice lahko pridemo do manj točnih razlag, če se zanašamo izključno na svoje lastno omejeno razumevanje, boleče in nenamerne posledice, ki nas lahko vodi stran od zavezne poti. In še več, nekatera vprašanja lahko vztrajajo, dokler Bog, ki »ima vso moč« in »vso modrost in vso razumnost«, ki »vse razume« v svojem usmiljenju, ne zagotovi razsvetljenja z našim verovanjem v njegovo ime.
Poročilo o Naamanu nosi pomembno svarilo, in sicer, da upiranje poslušnosti Božjim zakonom in zapovedim lahko podaljša ali zavleče našo rast. Blagoslovljeni smo, da je Jezus Kristus naš vrhovni Zdravilec. Naša poslušnost Božjim zakonom in zapovedim lahko našemu Odrešeniku odpre pot, da zagotovi razumevanje in ozdravitev, za katera ve, da ju potrebujemo, v skladu z njegovim predpisanim načrtom zdravljenja za nas.
Starešina Richard G. Scott je učil, da je »to življenje izkušnja globokega zaupanja – zaupanja v Jezusa Kristusa, zaupanja v njegove nauke, zaupanja v našo sposobnost, ko nas vodi Sveti Duh, da ubogamo te nauke za srečo zdaj in za smiseln, nadvse srečen večni obstoj. Zaupati pomeni voljno ubogati, ne da bi od začetka vedeli, kakšen bo konec (gl. Pregovori 3:5–7). Če želite obroditi sadove, mora biti vaše zaupanje v Gospoda močnejše in trajnejše od zaupanja v lastne občutke in izkušnje.«
Starešina Scott nadaljuje: »Verovati pomeni zaupati, da Gospod ve, kaj počne z vami, in da to lahko doseže za vaše večno dobro, čeprav ne morete razumeti, kako to sploh lahko naredi.«
Zaključno pričevanje
Dragi prijatelji, naša iskrena evangelijska vprašanja nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu lahko nudijo priložnosti, da nam pomagata rasti. Moje osebno prizadevanje, da bi pri Gospodu poiskala odgovore na lastna duhovna vprašanja – pretekla in sedanja – mi je omogočilo, da sem uporabila prostor med vrsticami svojega razumevanja in Božjega, da bi vadila poslušnost Bogu in zvestobo duhovnemu znanju, ki ga trenutno posedujem.
Pričujem, da vam bo zaupanje v nebeškega Očeta in njegove preroke, ki jih je poslal, pomagalo, da se boste duhovno dvignili, in vas potisnilo naprej proti širokemu Božjemu obzorju. Vaš pogled se bo spremenil, ker se boste spremenili vi. Bog ve, da višje ste, dlje lahko vidite. Naš Odrešenik vas vabi, da se tako povzpnete. V imenu Jezusa Kristusa, amen.