Božji najljubši otrok
Če smo polni Božje ljubezni, nas to ščiti v življenjskih viharjih, obenem pa srečne trenutke navda še z več sreče.
Preden začnem, vam moram povedati, da sta dva od mojih otrok omedlela, ko sta govorila na govorniškem odru, in še nikoli se nisem počutil bolj povezano z njima kot v tem trenutku. V mislih imam več kot le loputo.
V naši družini je šest otrok, ki se včasih med seboj dražijo, da so prav oni najljubši otrok. Vsak od njih ima za to, da je najljubši, drugačne razloge. Najina ljubezen do vsakega od otrok je čista, izpolnjujoča in popolna. Nobenega od njih ne bi mogla ljubiti bolj kot drugega – z rojstvom vsakega otroka se je najina ljubezen kar najlepše razširila. Ljubezen nebeškega Očeta do mene je še najbolj podobna ljubezni, ki jo čutim do svojih otrok.
Medtem ko vsak od njih ponavlja svoje trditve o tem, da je najbolj ljubljen otrok, bi lahko pomislili, da naša družina nikoli ni imela nepospravljene spalnice. Občutek pomanjkljivosti v odnosu med staršem in otrokom se zmanjša z osredotočenostjo na ljubezen.
Na neki točki, morda zato, ker vidim, da se bližamo neizogibnemu družinskemu kravalu, rečem nekaj v smislu: »V redu, izčrpali ste me, vendar tega ne bom razglasil; sami veste, kdo od vas je moj najljubši.« Moj cilj je, da se vsak od šestih počuti zmagovalca in da se izognemo vsesplošni vojni – vsaj do naslednjič!
Janez se v svojem evangeliju opiše kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«, kot da bi bila ta ureditev nekako edinstvena. Rad mislim, da je bilo tako zato, ker je Janez tako zelo popolnoma občutil Jezusovo ljubezen. Podobno sem začutil ob Nefiju, ko je zapisal: »Slavim v svojem Jezusu.« Seveda Odrešenik ni Nefijev, tako kot ni Janezov, pa vendar je Nefija osebna narava odnosa z »njegovim« Jezusom vodila do tega občutenega opisa.
Mar ni čudovito, da doživimo trenutke, ko čutimo, da smo tako popolnoma in osebno opaženi in ljubljeni? Nefi Gospoda lahko imenuje kot »svojega« Jezusa in tako ga lahko imenujemo tudi mi. Ljubezen našega Odrešenika je »najvišja, najplemenitejša, najmočnejša oblika ljubezni« in naklanja jo, dokler se ne »nasitimo«. Božanska ljubezen je neizčrpna in vsak od nas je dragoceni najljubši otrok. Božja ljubezen je prostor, kjer se kot krogi na Vennovem diagramu vsi prekrivamo. Ne glede na to, kateri naši deli se zdijo različni, v njegovi ljubezni najdemo povezanost.
Ali je presenetljivo, da sta največji zapovedi ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi okoli nas? Ko vidim ljudi, ki drug drugemu izkazujejo krščansko ljubezen, se mi zdi, da ta ljubezen zajema več kot le njihovo ljubezen; to je ljubezen, ki ima v sebi tudi božanskost. Ko tako ljubimo drug drugega, tako popolnoma in v celoti kot zmoremo, se v to vključijo tudi nebesa.
Če se nam torej zdi, da je nekdo, ki ga imamo radi, oddaljen od občutka božanske ljubezni, lahko sledimo temu vzorcu – počnemo to, kar nas same približa Bogu, in nato počnemo to, kar nas približa njim – neizrečen klic, naj pridemo h Kristusu.
Želim si, da bi se lahko usedel z vami in vas vprašal, v katerih okoliščinah čutite Božjo ljubezen. Ob katerih odlomkih iz svetih spisov, med katerimi posebnimi dejanji služenja? Na katerih krajih? Ob kateri glasbi? V čigavi družbi? Na generalni konferenci se lahko obilo učimo o povezovanju z nebeško ljubeznijo.
Morda čutite, da ste daleč od Božje ljubezni? Morda vam misli teži zbor glasov malodušja in teme, sporočila, ki vam govorijo, da ste preveč ranjeni, zmedeni, prešibki in spregledani, preveč drugačni ali brez smernic, da bi bili kakorkoli resnično lahko upravičeni do nebeške ljubezni. Če slišite te zamisli, potem vas prosim, da poslušate naslednje: Ti glasovi se preprosto motijo. Z gotovostjo lahko odmislimo, da bi nam zlomljenost kakorkoli odtegnila pravico do nebeške ljubezni – vsakič ko pojemo hvalnico, ki nas spominja, da se je naš ljubi in brezhibni Odrešenik odločil, da bo za nas »ranjen, zlomljen in razklan,« vsakič ko vzamemo prelomljen kruh. Jezus zagotovo zlomljenim odvzame vsakršno sramoto. Ker je bil zlomljen, je postal popoln in nas lahko naredi popolne kljub naši zlomljenosti. Bil je zlomljen, osamljen, razklan in ranjen – in morda se nam zdi, da smo tudi mi – a nismo ločeni od Božje ljubezni. »Zlomljeni ljudje, popolna ljubezen,« kot pravi pesem.
Morda veste o sebi kakšno skrivnost, zaradi katere po vaše niste vredni ljubezni. Ne glede na to, kako prav imate glede tega, kar veste o sebi, se motite, če mislite, da ste zaradi tega izven dosega Božje ljubezni. Včasih smo do sebe kruti in nepotrpežljivi tako, kot si ne bi mogli predstavljati, da bi bili do kogarkoli drugega. V tem življenju nas čaka veliko dela, a samopomilovanje in sramotno samoobsojanje nista na seznamu. Kakorkoli nezadostni sami morda čutimo, da smo, Gospodove roke niso prekratke. Ne. Dovolj so dolge, da sežejo do nas in vsakega od nas objamejo.
Kadar ne čutimo topline božanske ljubezni, ta še ni izginila. Bog sam pravi, da se bodo »gore /…/ premaknile in griči omajali, [njegova] milost pa se ne bo odmaknila od [nas]«. Da bo jasno, misel, da je Bog nehal ljubiti, bi morala biti tako daleč na koncu seznama možnih razlag v življenju, da se nam poraja šele, ko gora ni več in hribi izginejo!
Resnično mi je všeč ta simbolika gora, ki so dokaz gotovosti Božje ljubezni. Ta močna simbolika se prepleta v pripovedi o tistih, ki gredo na gore, da bi prejeli razodetje, in v Izaijevem opisu »gore Gospodove hiše«, ki »bo trdno stala kot najvišja med gorami«. Gospodova hiša je dom naših najdragocenejših zavez in kraj, kamor se lahko vsi umaknemo in se globoko potopimo v dokaze Očetove ljubezni do nas. Prav tako sem bil deležen utehe, ki mi prežame dušo, ko se tesneje zavijem v svojo krstno zavezo in najdem nekoga, ki žaluje zaradi izgube ali razočaranja, ter mu skušam pomagati prenesti in predelati njegova čustva. Ali se tako lahko bolj potopimo v dragoceno zavezno ljubezen, hesed?
Če nas torej Božja ljubezen ne zapusti, zakaj je ne čutimo vselej? Samo da ne boste pričakovali preveč: Ne vem. Toda biti ljubljen vsekakor ni isto kot čutiti, da si ljubljen, in imam nekaj zamisli, ki vam bodo morda pomagale pri iskanju odgovorov na to vprašanje.
Morda se spopadate z žalostjo, depresijo, izdajo, osamljenostjo, razočaranjem ali drugim močnim posegom v to, da bi lahko občutili, da vas Bog ljubi. Če je tako, nas to lahko otopi ali prekine našo zmožnost, da bi čutili tako, kot bi sicer lahko čutili. Vsaj neko obdobje morda ne boste mogli čutiti Božje ljubezni in vam bo moralo zadostovati vedenje. Toda sprašujem se, ali bi lahko eksperimentirali – potrpežljivo – z različnimi oblikami izražanja in sprejemanja božanske ljubezni? Ali lahko stopite korak nazaj od tistega, kar je pred vami, in morda še en korak in še en korak, dokler ne vidite širše pokrajine, širše in še širše, če je potrebno, dokler dobesedno ne »razmišljate celestialno«, ker gledate zvezde in se spominjate svetov brez števila in prek njih njihovega Stvarnika?
Ptičje petje, dotik sonca, vetra ali dežja na koži in trenutki, ko narava moje čute navdaja s strahospoštovanjem do Boga – vse to je prispevalo k temu, da sem se povezal z nebesi. Morda vam bo pomagala tolažba zvestih prijateljev? Morda glasba? Ali služenje? Ali ste si v zapis ali v dnevnik zapisali trenutke, ko ste jasneje čutili povezavo z Bogom? Morda bi lahko povabili tiste, ki jim zaupate, da vam povedo o svojih virih božanske povezave, ko iščete olajšanje in razumevanje?
Če bi Jezus izbral kraj, kjer bi se lahko srečal z vami, zaseben kraj, kjer bi se lahko osredotočili samo nanj, se sprašujem, ali bi morda izbral vaš edinstven kraj osebnega trpljenja, kraj vaše najgloblje stiske, kamor ne more nihče drug? Kraj, kjer se počutite tako osamljeno, da bi morali biti res čisto sami, pa niste povsem sami, kraj, kamor je morda odpotoval samo on, a se je pravzaprav že pripravil, da vas bo tam pričakal, ko boste prišli. Če čakate, da pride, ali je morda že tam in na dosegu?
Če v tem življenjskem obdobju čutite, da ste polni ljubezni, jo prosim, poskušajte zadržati tako učinkovito, kot sito zadrži vodo. Razpršite jo povsod, kamor greste. Eden od čudežev božanske ekonomije je, da ko skušamo razdajati Jezusovo ljubezen, ugotovimo, da nas ta navda v različici načela, da »kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel«.
Če smo polni Božje ljubezni, nas to ščiti v življenjskih viharjih, obenem pa srečne trenutke navda še z več sreče – naši radostni dnevi, ko je na nebu sonce, so še svetlejši zaradi sonca v naši duši.
Postanimo »ukoreninjeni in utemeljeni« v našem Jezusu in njegovi ljubezni. Iščimo in cenimo izkušnje, ko v življenju občutimo njegovo ljubezen in moč. Radost evangelija je na voljo vsem: ne le srečnim, ne le potrtim. Radost je naš namen in ne dar naših okoliščin. Imamo vse dobre razloge, da »bi se radostili in bi [nas] navdajala ljubezen do Boga in vseh ljudi«. Naj nas navda. V imenu Jezusa Kristusa, amen.