»Jaz sem«
Kristusova dobrotljivost, ki se kaže v popolni zvestobi božanski volji, je vztrajala in še vedno vztraja.
Danes je sabat in zbrali smo se, da bi govorili o Kristusu, in sicer križanem. Vem, da moj Odrešenik živi.
Zamislite si ta prizor iz zadnjega tedna Jezusovega zemeljskega življenja. Zbrala se je množica ljudi, med katerimi so bili tudi rimski vojaki, oboroženi s koli in opasani z meči. Ta odločna druščina, na čelu s služabniki velikih duhovnikov, ki so nosili v rokah bakle, se ni odpravljala osvajat mesta. Ta večer so iskali le enega moža, moža, za katerega ni bilo znano, da bi nosil orožje, se vojaško usposabljal ali kadarkoli v življenju sodeloval v boju.
Ko so se vojaki približali, je Jezus, da bi zaščitil svoje učence, stopil naprej in rekel: »Koga iščete?« Odgovorili so: »Jezusa iz Nazareta.« Rekel jim je: »Jaz sem. /…/ Ko jim je rekel: ‘Jaz sem,’ so stopili nazaj in padli na tla.«
Zame je to ena najbolj presunljivih vrstic v vseh svetih spisih. Med drugim mi neposredno pove, da je že samo to, da si v navzočnosti Božjega Sina – velikega Jehove Stare zaveze in dobrega Pastirja Nove zaveze, ki ne nosi nikakršnega orožja – da je že samo to, da slišiš glas tega zatočišča pred viharjem, tega princa miru, dovolj, da se antagonisti opotečejo in umaknejo, se zrinejo v množico in si vsi v skupini želijo, da bi bili tisti večer zadolženi za delo v kuhinji.
Le nekaj dni prej, ko je zmagoslavno vstopil v mesto, se je »vse mesto razburkalo«, kot pravijo sveti spisi, in govorilo: »Kdo je to?« Lahko si samo predstavljam, da so se »Kdo je to?« zdaj spraševali ti zbegani vojaki!
Odgovor na to vprašanje ni mogel biti v njegovem videzu, saj je Izaija že kakih sedem stoletij prej prerokoval: »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli.« Zagotovo ni bil v njegovih uglajenih oblačilih ali njegovem velikem premoženju, ker ni imel ničesar od tega. Ni mogel biti posledica strokovnega usposabljanja v lokalnih sinagogah, saj nimamo nobenega dokaza, da se je kdajkoli učil v kateri od njih, čeprav je že v mladosti znal zmesti odlično pripravljene pismouke in pravnike ter jih osupniti z naukom »kakor nekdo, ki ima oblast«.
Od poučevanja v templju do zmagoslavnega vstopa v Jeruzalem in te zadnje, neupravičene aretacije je bil Jezus redno postavljen v težke, pogosto zahrbtne situacije, v katerih je vedno zmagal – to so zmage, za katere nimamo druge razlage kot božansko DNK.
A mnogi so skozi zgodovino poenostavljali, celo povsakdanjili našo predstavo o njem in njegovo pričevanje o tem, kdo je bil. Njegovo pravičnost so omejili na navadno čistunskost, njegovo pravico na navadno jezo, njegovo usmiljenje na navadno popustljivost. Ne smemo biti krivi takšnih poenostavljenih različic Kristusa, ki priročno zanemarjajo nam neprijetne nauke. To »banaliziranje« velja celo za njegovo vrlino, ki ga najgloblje opredeljuje – njegovo ljubezen.
Med svojim zemeljskim poslanstvom je Jezus učil, da obstajata dve veliki zapovedi. Učili so ju na tej konferenci in vselej ju bomo učili: »Ljubi Gospoda, svojega Boga« in »Ljubi svojega bližnjega«. Če želimo zvesto slediti Odrešeniku glede teh dveh ključnih in neločljivo povezanih pravil, se moramo trdno držati tega, kar je dejansko rekel. Kar je dejansko rekel, je to: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« Istega večera je naročil, naj »se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«.
V teh odlomkih iz svetih spisov so ključni stavki, ki opredeljujejo pravo, Kristusovo ljubezen – včasih imenovano tudi dobrotljivost – povsem bistvenega pomena.
Kaj opredeljujejo? Kako je Jezus ljubil?
Prvič, ljubil je z »vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo«, kar mu daje sposobnost, da ozdravi najglobljo bolečino in govori težke resnice. Skratka, je tisti, ki je obenem lahko naklonil milost in vztrajal pri resnici. Takole je Lehi dejal v blagoslovu svojemu sinu Jakobu: »Zatorej odkupitev pride po in preko Svetega Mesija; kajti navdajata ga milostljivost in resnica.« Njegova ljubezen naklanja spodbuden objem, ko ga potrebujemo, in grenak kelih, ko ga je treba izpiti. Zato poskušamo ljubiti – z vsem svojim srcem, odločnostjo, umom in močjo – ker nas tako ljubi on.
Druga značilnost Jezusove božanske ljubezni je bila, da je bil poslušen vsaki besedi, ki je prišla iz Božjih ust, pri čemer je svojo voljo in vedenje vedno uskladil z voljo in vedenjem nebeškega Očeta.
Ko je Kristus po vstajenju prišel na zahodno poloblo, je Nefijcem rekel: »Glejte, jaz sem Jezus Kristus. /…/ Pil sem iz grenke čaše, ki mi jo je dal Oče, in sem slavil Očeta, /…/ s čimer sem se Očetovi volji podvrgel /…/ od začetka.«
Izmed miriade načinov, kako bi se lahko predstavil, je Jezus to storil z izjavo o svoji poslušnosti Očetovi volji – ne glede na to, da je ta edinorojeni Božji Sin nedolgo pred tem v svoji najhujši stiski čutil, da ga je Oče popolnoma zapustil. Kristusova dobrotljivost – očitna v popolni zvestobi božanski volji – je vztrajala in še vztraja ne le v lahkih in lagodnih dneh, temveč zlasti v najtemnejših in najtežjih.
Jezus je bil »mož bolečin«, pravijo sveti spisi. Doživljal je žalost, utrujenost, razočaranje in mučno osamljenost. V teh trenutkih in vselej Jezusova ljubezen nikdar ne usahne, prav tako ne tudi ljubezen njegovega Očeta. S tako zrelo ljubeznijo – takšno, ki daje zgled, krepi in razdaja – tudi naša ne bo usahnila.
Če se vam torej včasih zdi, da je vse težje, bolj ko se trudite; če ravno takrat, ko skušate odpraviti svoje omejitve in pomanjkljivosti, nekdo ali nekaj odločno preizkuša vašo vero; če med predanim delom še vedno čutite trenutke strahu, ki vas preplavijo, se spomnite, da je bilo tako pri nekaterih najzvestejših in najčudovitejših ljudeh v vseh časovnih obdobjih. Prav tako ne pozabite, da je v vesolju sila, ki je odločena nasprotovati vsaki dobri stvari, ki jo poskušate storiti.
Tako vztrajamo na poti z resnično Kristusovo Cerkvijo v obilju in revščini, med zasebnimi priznanji in javnimi kritikami, v božanskih prvinah obnove in človeških slabostih, ki bodo neizogibno njen del. Zakaj? Ker smo se tako kot naš Odkupitelj prijavili za celoten tečaj – nismo končali s prvim kratkim uvodnim kvizom, temveč z zaključnim izpitom. Radost pri tem je, da nam je ravnatelj pred začetkom tečaja dal vse odgovore iz učbenika. Poleg tega imamo vojsko inštruktorjev, ki nas na rednih postankih na poti opominjajo na te odgovore. Seveda pa nič od tega ne deluje dobro, če izostajamo od pouka.
»Koga iščete?« Z vsem srcem odgovarjamo: »Jezusa iz Nazareta.« Ko reče »Jaz sem«, pokleknemo in z besedami priznamo, da je živi Kristus, da je edini odkupil naše grehe, da nas je nosil tudi takrat, ko smo mislili, da nas je zapustil. Ko bomo stali pred njim in videli rane na njegovih rokah, nogah in strani, bomo doumeli, kaj je pomenilo zanj, da je nosil naše grehe in poznal žalost, da je bil popolnoma poslušen volji svojega Očeta – vse iz čiste ljubezni do nas. Da predstavimo drugim vero, spreobrnjenje, krst, dar Svetega Duha in prejem svojih blagoslovov v Gospodovi hiši – to so temeljna »načela in uredbe«, ki navsezadnje razkrijejo našo ljubezen do Boga in bližnjega ter radostno opredeljujejo pravo Kristusovo Cerkev.
Bratje in sestre, pričujem, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni sredstvo, ki nam ga je Bog zagotovil za naše povzdignjenje. Evangelij, ki ga uči, je pravi, duhovništvo, ki ga uzakonja, pa je pristno. Pričujem, da je Russell M. Nelson prerok našega Boga, kot so bili njegovi predhodniki in kot bodo njegovi nasledniki. In nekega dne bo to preroško vodstvo vodilo rod, ki bo videl našega glasnika odrešitve, ki se bo spustil kot »blisk od vzhoda«, in bomo vzkliknili: »Jezus iz Nazareta!« Odgovoril bo z večno razprtimi rokami in neomajno ljubeznijo: »Jaz sem.« To obljubljam z apostolsko močjo in polnomočjem njegovega svetega imena, in sicer Jezusa Kristusa, amen.