Svetost Gospodu v vsakdanjem življenju
Svetost Gospodu napravi vsakdanje življenje sveto. Približuje nas Gospodu in drug drugemu ter nas osrečuje.
Naše nedavno družinsko srečanje Gongovih je vključevalo zabaven šov talentov s tekmovanjem očetov v pripovedovanju šal.
Toda to tekmovanje je bilo nenavadno. V eni ekipi je bil ded (jaz) in dve vnukinji, stari dvanajst in enajst let. V drugi ekipi je bil program umetne inteligence (UI), ki ga je predlagal bratranec, za pripovedovanje očetovskih šal v slogu Gerrita W. Gonga. Dedek Gerrit Gong proti Gerritu Gongu UI.
Vnukinji in jaz smo bili prvi na vrsti.
Kako imenujemo dinozavra, ki se zaleti z avtom? Tiranozaver razbitineks.
Gerritu Gongu UI je bilo naročeno – razmišljaj kot Gerrit W. Gong. Govori kot on.
Gerrit Gong UI: »Tukaj je očetovska šala, kot da bi jo govoril Gerrit W. Gong v svojem toplem, premišljenem in spodbudnem slogu: Zakaj je skromno drevo nasmejalo ljudi? Ker je bilo zakoreninjeno v ljubezni in se je raztezalo z vejami prijaznosti. Kakor to drevo tudi mi lahko najdemo moč v svojih koreninah in radost v izkazovanju prijaznosti do drugih.«
No, kaj menite? Zato se imenujejo očetovske šale.
Vse okrog nas so priložnosti za smeh, veselje in za to, da gledamo s hvaležnimi očmi. Naš evangelij je evangelij radosti in svetosti v vsakdanjem življenju. Svetost oddeli stvari za sveti namen. Svetost pa nas tudi vabi, naj vsakdanje življenje napolnimo s svetim – naj se sredi bodičevja in trnja tega sveta radostimo vsakdanjega kruha. Da bi hodili z Gospodom, moramo postati sveti, saj je on svet; in Gospod nas, da bi nam pomagal postati sveti, vabi, naj hodimo z njim.
Vsak ima zgodbo. Ko se s sestro Gong srečujeva z vami – člani in prijatelji Cerkve v številnih krajih in okoliščinah – naju navdihujejo vaše zgodbe o svetosti Gospodu v vsakdanjem življenju. Živite po naslednjih sedmih načelih: občestvo z Bogom, skupnost in medsebojno sočutje, predanost in zaveza z Bogom, družina in prijatelji – osredotočeni na Jezusa Kristusa.
Vse več dokazov poudarja naslednje presenetljivo dejstvo: Verniki so v povprečju srečnejši, bolj zdravi in bolj izpolnjeni kot tisti brez duhovne predanosti ali povezanosti. Sreča in zadovoljstvo z življenjem, duševno in telesno zdravje, pomen in smisel, značaj in vrlina, tesni družbeni odnosi, celo finančna in materialna stabilnost – v vseh teh kategorijah verniki uspevajo.
V vseh starostnih in demografskih skupinah so bolj telesno in duševno zdravi ter bolj zadovoljni z življenjem.
To, kar raziskovalci imenujejo »verska strukturna stabilnost«, ponuja jasnost, namen in navdih sredi življenjskih preobratov. Verna družina in skupnost svetih se borita proti izoliranosti in osamljeni množici. Svetost Gospodu pravi ne posvetnemu, ne zajedljivemu pametovanju na račun drugih, ne algoritmom, ki unovčijo jezo in skrajnosti. Svetost Gospodu pravi da svetemu in spoštljivemu, da temu, da postanemo svoj najsvobodnejši, najsrečnejši, najbolj pristen, najboljši jaz, ko mu sledimo v veri.
Kako je videti svetost Gospodu v vsakdanjem življenju?
Svetost Gospodu v vsakdanjem življenju je videti kot dva zvesta mlada odrasla, ki sta poročena eno leto in se s pristnostjo in ranljivostjo zanimata za evangelijske zaveze, žrtvovanje in služenje, ki se odvija v njunem življenju.
Začela je: »V srednji šoli sem se znašla v temi. Počutila sem se, kot da mi Bog ni stal ob strani. Nekega večera mi je prijateljica poslala sporočilo: ‘Hej, si kdaj prebrala Alma 36?’
Ko sem začela brati,« je rekla, »sta me preplavila mir in ljubezen. Čutila sem, kot da me je nekdo močno objel. Ko sem prebrala Alma 36:12, sem vedela, da me nebeški Oče vidi in natanko ve, kako se počutim.«
Nadaljuje: »Preden sva se poročila, sem zaročencu iskreno priznala, da nimam trdnega pričevanja o desetini. Zakaj Bog potrebuje, da dava denar, ko pa so drugi imeli toliko dati? Zaročenec mi je pomagal pojasniti, da ne gre za denar, ampak za spolnjevanje zapovedi, kar se nas prosi. Izzval me je, naj začnem plačevati desetino.
Zares sem videla, da se mi je pričevanje okrepilo,« je rekla. »Včasih je denarja malo, a videla sva tako veliko blagoslovov in nekako je plača zadostovala.«
Poleg tega »sem bila v razredu za medicinske sestre,« je rekla, »edina članica Cerkve in edina poročena. Velikokrat sem iz razreda odhajala razočarana ali objokana, ker sem čutila, da so me sošolci izločili in dajali negativne pripombe o mojih prepričanjih, nošenju garm ali tem, da sem se poročila tako mlada.«
Vendar nadaljuje: »Pretekli semester sem spoznala, kako lahko bolje izrazim svoja prepričanja in sem dober zgled evangelija. Ker sem bila preizkušena, ali zmorem biti samostojna in močna v tem, v kar verjamem, se mi je okrepilo spoznanje in pričevanje.«
Mladi mož doda: »Pred misijonom sem imel ponudbe za igranje bejzbola na univerzi. Sprejel sem težko odločitev in te ponudbe dal na stran ter šel služit Gospodu. Ti dve leti ne bi zamenjal za nič na svetu.
Po vrnitvi domov,« je rekel, »sem pričakoval težko prehodno obdobje, vendar sem ugotovil, da sem močnejši, hitrejši in bolj zdrav. Metal sem močneje kot takrat, ko sem odšel. Imel sem več ponudb za igranje kot pred odhodom, vključno z mojo sanjsko šolo. In kar je najpomembneje,« je rekel, »bolj kot kdajkoli prej se zanašam na Gospoda.«
Zaključi rekoč: »Kot misijonar sem učil, da nam nebeški Oče obljublja moč v molitvah, a včasih to pozabim zase.«
Naša zakladnica misijonarskih blagoslovov, povezanih s svetostjo Gospodu, je bogata in polna. Finance, čas in druge okoliščine pogosto niso lahke. Ko pa misijonarji vseh starosti in okolij posvetijo svetost Gospodu, se stvari lahko uredijo v Gospodovem času in na njegov način.
Starejši misijonar zdaj z 48-letno perspektivo pravi: »Oče je hotel, da pridobim visokošolsko izobrazbo, ne da grem na misijon. Kmalu zatem je imel srčni napad in je umrl pri 47 letih. Počutil sem se krivo. Kako bi zgladil stvari z očetom?«
Nadaljuje: »Ko sem se kasneje odločil, da služim misijon, sem v sanjah videl očeta. Srečen je bil miren in zadovoljen, da bom služil.«
Ta starejši misijonar nadaljuje: »Kot uči 138. razdelek Nauka in zavez, verjamem, da bi moj oče lahko služil misijon kot misijonar v svetu duš. Predstavljam si očeta, kako pomaga najti pradeda, ki je pri sedemnajstih letih zapustil Nemčijo in bil izgubljen za družino.«
Njegova žena doda: »Med petimi brati v družini mojega moža imajo štirje, ki so služili misijon, visokošolsko izobrazbo.«
Svetost Gospodu v vsakdanjem življenju je videti kot mlad bivši misijonar, ki se je naučil dopustiti Bogu, da zmaga v njegovem življenju. Ko so tega misijonarja prej prosili, naj blagoslovi nekoga, ki je hudo bolan, je rekel: »Verjamem; blagoslovil ga bom, da bo ozdravel. Toda,« pravi bivši misijonar, »v tistem trenutku sem spoznal, naj ne molim za to, kar jaz želim, ampak za to, kar Gospod ve, da ta človek potrebuje. Tega brata sem blagoslovil z mirom in tolažbo. Kasneje je mirno umrl.«
Svetost Gospodu v vsakdanjem življenju se zdi kakor iskra, ki sega preko tančice, da bi povezala, potolažila in okrepila. Upravitelj velike univerze pravi, da čuti, da zanj molijo posamezniki, ki jih pozna le po ugledu. Ti posamezniki so svoje življenje posvetili univerzi in še naprej skrbijo za njeno poslanstvo in študente.
Neka sestra se vsak dan trudi po svojih najboljših močeh, potem ko je bil njen mož nezvest njej in otrokom. Globoko občudujem njo in njej podobne. Nekega dne je med zlaganjem perila z roko na kupu garm zavzdihnila: »Kaj je smisel vsega?« Začutila je, kako ji nežni glas zagotavlja: »Zavezala si se z mano.«
Neka druga sestra je petdeset let hrepenela po odnosu z očetom. »Ko sem odraščala,« pravi, »so bili moji bratje in oče in šele potem sem bila jaz – edina hčerka. Vse, kar sem si kdaj želela, je bilo, da bi bila ‘dovolj dobra’ za očeta.
Potem je umrla moja mama! Bila je moja edina vez med očetom in mano.
Nekega dne,« je rekla sestra, »sem zaslišala glas: ‘Povabi očeta in ga vzemi s sabo v tempelj.’ To je bil začetek sestajanja z očkom v Gospodovi hiši, kamor sva šla dvakrat na mesec. Očetu sem rekla, da ga imam rada. Rekel mi je, da me ima tudi on rad.
Preživljanje časa v Gospodovi hiši naju je ozdravilo. Moja mama nama na zemlji ni mogla pomagati. Morala je biti na drugi strani tančice, da je pomagala popraviti, kar je bilo zlomljeno. S templjem se je zaključila naša pot k celovitosti večne družine.«
Oče pravi: »Posvetitev templja je bila zame in za mojo edino hči velika duhovna izkušnja. Zdaj v tempelj hodiva skupaj in čutiva, kako se najina ljubezen krepi.«
Svetost Gospodu v vsakdanjem življenju vključuje nežne trenutke, ko ljubljeni premine. Na začetku tega leta je moja draga mama, Jean Gong, nekaj dni pred svojim 98. rojstnim dnem tiho odšla v naslednje življenje.
Če bi mojo mamo vprašali »Želite čokoladni sladoled, belo čokolado z ingverjem ali jagodni sladoled?«, bi mama rekla: »Da, prosim, smem poskusiti vse?« Kdo bi lahko rekel ne svoji mami, zlasti če ima rada vse življenjske okuse?
Nekoč sem mamo vprašal, katere odločitve so najbolj zaznamovale njeno življenje.
Rekla je: »To, da sem se krstila za članico Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in da sem se s Havajev preselila na celino, kjer sem spoznala tvojega očeta.«
Moja mama, ki se je krstila pri petnajstih letih in je bila edina članica svoje velike družine, ki se je pridružila naši Cerkvi, je imela zavezno vero in zaupanje v Gospoda, ki sta blagoslovila njeno življenje in vse rodove naše družine. Pogrešam svojo mamo, kakor vi pogrešate člane svoje družine. Ampak vem, da moja mama ni odšla. Samo zdaj je ni tu. Njo in vse, ki preminejo, spoštujem kot pogumne vzornike vsakdanje svetosti Gospodu.
Seveda svetost Gospodu v vsakdanjem življenju vključuje to, da pogosteje pridemo h Gospodu v njegovo sveto hišo. To je res, najsi smo člani ali prijatelji Cerkve.
Trije prijatelji so se udeležil dneva odprtih vrat templja v Bangkoku na Tajskem.
»To je kraj super ozdravitve,« je rekel nekdo.
V krstilnici je drug rekel: »Ko sem tukaj, hočem biti umit do čistega in nikoli več grešiti.«
Tretji je rekel: »Ali lahko občutite duhovno moč?«
Naši templji nas s štirimi svetimi besedami vabijo in razglašajo:
»Svetost Gospodu.
Svetost Gospodu napravi vsakdanje življenje sveto. Približuje nas Gospodu in drug drugemu, nas osrečuje in pripravlja na življenje z Bogom, našim Očetom, Jezusom Kristusom in ljubljenimi.
Morda se, tako kot se je moja prijateljica, sprašujete, ali vas nebeški Oče ljubi. Odgovor je glasen, absoluten da! Gospodovo ljubezen lahko občutimo, ko svetost Gospodu postane del našega vsakdana, srečno in za vedno. Molim, da bomo tako delali, v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.