Svojo voljo podvrzimo Gospodovi
Če bomo v življenju sledili Gospodovi volji, bomo lahko našli najdragocenejši biser v svetu – nebeško kraljestvo.
Odrešenik je ob neki priložnosti govoril o trgovcu, ki je iskal »lepe bisere«. Med iskanjem je našel enega »velike vrednosti«. A če je ta moški hotel pridobiti ta krasni biser, je moral prodati vse svoje imetje, kar je nemudoma in radostno naredil.
Odrešenik je s to kratko in premišljeno priliko lepo učil, da je nebeško kraljestvo kakor neprecenljivi biser, resnično najdragocenejši zaklad, ki bi si ga morali želeti bolj kot kar koli drugega. Dejstvo, da je trgovec nemudoma prodal vse svoje imetje, da bi pridobil dragoceni biser, jasno kaže, da bi morali svoje misli in želje podrediti Gospodovi volji in na potovanju skozi življenje rade volje narediti vse, kar lahko, da bi dobili večne blagoslove Božjega kraljestva.
Da bomo vredni tega velikega plačila, se moramo med drugim zagotovo potruditi, da damo na stran vsa vase usmerjena prizadevanja in opustimo vsakršno zapletanje, ki nam preprečuje, da bi se v celoti predali Gospodu ter njegovim višjim in svetejšim potem. Apostol Pavel tem posvečevalnim prizadevanjem pravi, da »imamo Kristusov um«. Vzor tega je bil Jezus Kristus, pomeni pa, da v življenju »vedno delam[o] to, kar je všeč [Gospodu]«, oziroma kakor nekateri ljudje dandanes pravijo, da »delamo, kar ustreza Gospodu«.
V evangelijskem smislu je to, da »vedno delam[o] to, kar je všeč [Gospodu]«, povezano s tem, da svojo voljo podvržemo njegovi. Ko je Odrešenik dajal navodila učencem, je premišljeno učil o pomembnosti tega načela:
»[N]isem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.
Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.
Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«
Odrešenik je dosegel popolno in božansko stopnjo podrejenosti Očetu, ker je dopustil, da ga je v celoti vodila Očetova volja. Nekoč je dejal: »On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.« Ko je Odrešenik preroka Josepha Smitha učil o tesnobi in agonijah odkupne daritve, je dejal:
»Kajti glej, jaz, Bog, sem vse to prenašal za vse, da ne bi trpeli, če se bodo pokesali; /…/
katero trpljenje je povzročilo, da sem celo jaz, Bog, največji od vseh, trepetal zaradi bolečine in krvavel iz vsake pore in trpel tako telesno kot duhovno – in sem želel, da mi ne bi bilo treba piti grenke čaše in odstopiti –
vendar slava bodi Očetu in izpil sem in končal svoje priprave za človeške otroke.«
Med bivanjem na zemlji se pogosto borimo s tem, kar mislimo, da vemo, kar mislimo, da je najbolje, in kar predpostavljamo, da nam ustreza, v nasprotju z razumevanjem tega, kar dejansko nebeški Oče ve, kaj je najbolje z vidika večnosti in kaj je absolutno najbolje za otroke v njegovem načrtu. Ta velika borba lahko postane zelo kompleksna, zlasti ko premišljujemo o prerokbah v svetih spisih današnjih dni: »Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh /…/ samoljubni /…/. Raje bodo imeli naslade kakor Boga.«
Znak, ki med drugim nakazuje izpolnitev te prerokbe, je trenutno rastoči trend po svetu, ki se mu pridružijo tako številni, in sicer da so ljudje polni sebe in stalno izjavljajo: »Ne glede na vse živim po svoji resnici oziroma delam, kar se obnese pri meni.« Kot je dejal apostol Pavel, »vsi po vrsti iščejo svojo korist in ne tega, kar je Jezusa Kristusa«. Takšen način razmišljanja kot »pristnega« pogosto opravičujejo tisti, ki se predajajo nase osredotočenim prizadevanjem, osebnim prednostim ali želijo upravičiti določene vrste obnašanja, ki se pogosto ne ujemajo z ljubečim načrtom Boga in njegovo voljo zanje. Če dovolimo, da v srcu in mislih sprejmemo tovrstno razmišljanje, lahko ustvarimo precejšnje kamne spotike zase pri pridobivanju najbolj dragocenega bisera, ki ga je Bog ljubeče pripravil za svoje otroke – večno življenje.
Čeprav je res, da vsak od nas potuje na svojem potovanju učenca na zavezni poti in si prizadeva, da bi v srcih in mislih ostal osredotočen na Kristusa Jezusa, moramo biti previdni in stalno čuječi, da ne bomo zapadli v skušnjavo, da bi v življenju prevzeli takšen posvetni življenjski nazor. Starešina Quentin L. Cook je dejal, da je to, da smo »iskreno takšni kakor Kristus, celo pomembnejši cilj, kakor da smo pristni.«
Moji dragi prijatelji, ko se odločimo, da Bogu dopustimo, da je v našem življenju bolj pomemben vpliv od zadovoljevanja svojih lastnih želja, v učenstvu lahko napredujemo in se v mislih in srcih še bolj povežemo z Odrešenikom. Ko po drugi strani ne dopustimo, da bi v našem življenju zmagala Božja pot, smo prepuščeni sebi in brez Gospodovega navdihujočega vodstva lahko upravičimo skorajda vse, kar naredimo ali ne naredimo. Sebi se lahko tudi opravičujemo, ko stvari delamo po svoje, in dejansko govorimo: »Stvari le delam po svoje.«
Ko je Odrešenik ob neki priložnosti razglašal svoj nauk, je nekaj ljudi, zlasti pravičniški farizeji, zavrnilo njegovo sporočilo in drzno izjavilo, da so Abrahamovi otroci, s čimer so namigovali, da bodo zaradi rodovne linije v Božjih očeh imeli posebne privilegije. V mislih so se zato zanašali na svoje razumevanje in niso verjeli temu, kar je učil Odrešenik. Odziv farizejev na Jezusa je bil jasen dokaz, da njihov prevzetni odnos v njihovih srcih ni puščal prostora za Odrešenikove besede in Božjo pot. Jezus je v odgovor modro in pogumno izjavil, da če so pravi Abrahamovi zavezni otroci, bodo delali Abrahamova dela, zlasti glede na to, da »Abrahamov Bog« stoji pred njimi in jih prav tisti trenutek uči resnico.
Bratje in sestre, kot vidite to, da izvajamo te mentalne vaje »kaj se obnese pri meni« napram temu, da delamo »kaj vedno ugaja Gospodu«, ni nov trend, ki bi bil značilen samo za naše dni. Gre za staro miselnost, ki jo poznamo že stoletja in pogosto oslepi celo modre ter zmede in izčrpa številne Božje otroke. Ta miselnost je dejansko star nasprotnikov trik; je varljiva pot, ki Božje otroke oprezno vodi stran od prave in zanesljive zavezne poti. Čeprav osebne okoliščine, kakor so genetika, geografija ter telesni in duševni izzivi, vplivajo na naše potovanje, je v tem, kar je resnično pomembno, notranji prostor, ko se lahko svobodno odločimo, ali bomo ali ne bomo upoštevali vzorca, ki ga je Gospod pripravil za naše življenje. Resnično nam je označil pot in nas vodi ter je vse opredelil.
Kot Kristusovi učenci želimo hoditi po poti, ki jo je za nas označil med svojim delovanjem na zemlji. Ne le, da želimo delati po njegovi volji in vse, kar mu bo ugajalo, temveč si ga tudi prizadevamo posnemati. Če si prizadevamo, da bi bili zvesti vsaki zavezi, ki smo jo sklenili, in živeti od »vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«, bomo obvarovani pred tem, da bi bili žrtve greha in posvetnih napak – napak življenjskega nazora in nauka, ki bi nas vodile stran od tistih najbolj dragocenih biserov.
Mene je navdihnilo, kako je takšna duhovna podložnost Bogu vplivala na življenja zvestih Kristusovih učencev, ko so se odločili delati tisto, kar deluje za Gospoda in je všečno njegovim očem. Vem za nekega fanta, ki je, ko je bil negotov glede odhoda na misijon, začutil navdih, naj gre in služi Gospodu, ko je poslušal starejšega voditelja v Cerkvi, ki je pričeval in pripovedoval o sveti izkušnji, ko je služil kot misijonar.
Ta fant, ki je zdaj bivši misijonar, je s svojimi besedami rekel: »Ko sem poslušal pričevanje apostola Odrešenika Jezusa Kristusa, sem lahko čutil, da me Bog ljubi, in to ljubezen sem želel dati drugim. Tisti trenutek sem vedel, da moram kljub svojim strahovom, dvomom in zaskrbljenostim služiti misijon. Popolnoma sem zaupal v blagoslove in obljube, ki jih ima Bog za svoje otroke. Danes sem nov človek; imam pričevanje, da je ta evangelij pravi in da je Cerkev Jezusa Kristusa obnovljena na zemlji.« Ta mladenič se je odločil za Gospodovo pot in je v vsakem pogledu postal vzor pravega učenca.
Neko verno dekle se je odločilo, da ne bo spuščalo svojih meril, ko so jo prosili, naj se obleče neprimerno, da se bo zlila s poslovnim oddelkom modnega podjetja, v katerem je delala. Ker je razumela, da je njeno telo sveti dar nebeškega Očeta in kraj, kjer lahko prebiva Duh, je začutila navdih, naj živi po merilih, ki so višja od svetnih. Ni le pridobila zaupanja tistih, ki so jo videli živeti po resnici evangelija Jezusa Kristusa, temveč je tudi obdržala službo, ki je bila za trenutek ogrožena. Ker je bolj želela delati, kar je všečno Gospodu, namesto tega, kar se obnese v svetu, ji je to sredi težkih odločitev dalo zavezno samozavest.
Bratje in sestre, na potovanju se vsak dan neprestano soočamo s podobnimi odločitvami. Potrebujemo pogum in voljno srce, da se ustavimo ter pošteno in ponižno priznamo navzočnost šibkosti mesa v našem življenju, ki lahko ovira našo sposobnost, da se podvržemo Bogu in da se naposled odločimo za njegove poti, namesto za svoje. Končni preizkus našega učenstva je, če smo se voljni odreči svojemu staremu jazu in ga opustiti ter se v srcu in z vso dušo podvreči Bogu, tako da njegova volja postane naša.
Eden najsijajnejših trenutkov v življenju smrtnika se zgodi, ko odkrijemo radost, ki pride, ko to, kar »se obnese pri Gospodu in mu je všečno«, in to, »kar se obnese pri nas«, postane eno in isto! Za to, da Gospodova volja nepreklicno in neizpodbitno postane naša, je potrebno dostojanstveno in junaško učenstvo! V tistem vzvišenem trenutku postanemo posvečeni Gospodu in svojo voljo popolnoma podredimo njegovi. Takšna duhovna podrejenost, če smemo tako reči, je lepa, močna in preobražajoča.
Pričujem vam, da če bomo v življenju sledili Gospodovi volji, bomo lahko našli najdragocenejši biser v svetu – nebeško kraljestvo. Molim, da bo vsak od nas v svojem času in na svoj način z zavezno samozavestjo nebeškemu Očetu in Odrešeniku Jezusu Kristusu lahko rekel, da »kar se obnese pri tebi, se obnese pri meni«. Vse to rečem v svetem imenu Odrešenika Jezusa Kristusa, amen.