Generalna konferenca
Išči Gospoda z vsem srcem
Oktobrska generalna konferenca 2024


12:4

Išči Gospoda z vsem srcem

Če je Jezus Kristus iskal tihe trenutke, da bi se pogovarjal z Bogom in da bi ga Bog okrepil, bi bilo modro, da delamo enako.

Pred leti sva z ženo služila kot misijonska voditelja v Tokiu na Japonskem. Ko je takratni starešina Russell M. Nelson obiskal naš misijon, ga je eden od misijonarjev vprašal, kako je najbolje odgovoriti, ko jim nekdo reče, da je preveč zaposlen, da bi jim prisluhnil. Starešina Nelson je malce obotavljajoče rekel: »Vprašal bi jih, ali so tisti dan preveč zaposleni, da bi jedli kosilo, nato pa bi jih učil, da imajo telo in duha, in prav kakor bo njihovo telo umrlo, če se ga ne bo hranilo, tako bo tudi njihov duh, če se ga ne bo hranilo z dobro Božjo besedo.«

Zanimivo je, da se japonska beseda »zaposlen«, isogashii, zapiše s pismenko z dvema znakoma (). »Tista na levi pomeni »srce« oziroma »duh«, tista na desni pa »smrt« – kar morda, kot je učil predsednik Nelson, namiguje, da to, če smo prezaposleni, da bi hranili svojega duha, lahko privede do tega, da umremo duhovno.

Gospod je vedel, da bo – v tem hitečem svetu, polnem motečih dejavnikov in zmede – eden od velikih izzivov našega časa to, da Gospodu namenimo kakovosten čas. Ko je govoril preko preroka Izaije, nam je svetoval in nas svaril z naslednjimi besedami, ki jih lahko primerjamo z burnimi dnevi, v katerih živimo:

»Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč, pa niste hoteli.

Rekli ste: ‘Nikakor ne, na konjih bomo bežali!’ zato boste res bežali. ‘Na hitrih konjih bomo jezdili!’ zato vas bodo vaši zasledovalci dohiteli.«

Drugače rečeno, četudi je naša odrešitev odvisna od tega, da se pogosto vračamo k njemu in si odpočijemo od stvari tega sveta, mi nočemo. In četudi bo naše zaupanje izviralo iz moči, ki jo razvijemo v mirnih časih, ko z Gospodom sedimo pri meditaciji in premišljevanju, mi nočemo. Zakaj ne? Zato ker rečemo: »Ne, zaposleni smo z drugimi stvarmi« – bežanjem na konjih, tako rekoč. Zato se bomo vse bolj oddaljevali od Boga; vztrajali bomo, da gremo vse hitreje; in hitreje ko gremo, bolj naglo nas bo Satan zasledoval.

Morda nas zato predsednik Nelson vedno znova roti, naj si v življenju – »vsak sleherni dan« – vzamemo čas za Gospoda. Opominja nas, da je »čas tišine /…/ svet čas – čas, ki nam bo olajšal osebno razodetje in nas navdajal z mirom«. A da bi slišali mirni Gospodov glas, »morate biti mirni tudi vi«.

Vendar je za to, da smo mirni, potrebno več kot samo, da si vzamemo čas za Gospoda – potrebno je, da opustimo dvomljive in prestrašene misli in se v srcih in mislih osredotočimo nanj. Starešina David A. Bednar je učil: »Verjamem, da Gospodovo svarilo, naj ‘mirujemo’, zajema veliko več kot preprosto to, da ne govorimo ali se ne premikamo.« Zatorej je mirovati »lahko način, da nas spomni, naj se osredotočimo na Odrešenikovo gotovost,« je predlagal.

Da smo mirni, je dejanje vere in zahteva trud. Lectures on Faith navaja: »Kadar človek dela po veri, dela z duševnim trudom.« Predsednik Nelson je rekel: »Trdno se moramo osredotočiti na Odrešenika in njegov evangelij. Če si prizadevamo, da se k njemu oziramo v vsaki misli, zahteva to duševni napor. Toda če to delamo, se naši dvomi in strahovi razblinijo.« Ko je predsednik David O. McKay govoril o potrebi, da osredotočamo svoje misli, je rekel: »Mislim, da namenjamo premalo pozornosti pomenu meditacije, načelu predanosti. /…/ Meditacija so ena /…/ najsvetejših vrat, skozi katera vstopimo v Gospodovo navzočnost.«

V japonščini beseda mui po moje zajema ta bolj verski, kontemplativni občutek, kaj pomeni biti miren. Sestavljen je iz dveh pismenk: (無為). Tista na levi pomeni »nič« oziroma »praznina«, tista na desni pa »delati«. Skupaj pomenita »ne delati«. Če to besedo vzamemo dobesedno, si lahko napačno razlagamo, da pomeni, da »ne delamo nič«, enako kot si »mirujemo« lahko napačno razlagamo tako, da »ne govorimo niti se se premikamo«. Vendar ima kot beseda »mirovati« višji pomen; zame je opomnik, naj upočasnim in živim z večjim duhovnim zavedanjem.

Ko sem v severnoazijskem področnem predsedstvu služil s starešino Takashijem Wado, sem izvedel, da je njegova žena, sestra Naomi Wada, izvrstna japonska kaligrafka. Sestro Wada sem prosil, če bi mi narisala japonski pismenki za besedo mui. Kaligrafijo sem hotel obesiti na svojo steno kot opomnik, naj mirujem in se osredotočam na Odrešenika. Presenečen sem bil, ker ni zlahka privolila v to dozdevno preprosto prošnjo.

Naslednji dan mi je starešina Wada, ker je vedel, da verjetno nisem razumel njenega oklevanja, pojasnil, da bi pisanje teh pismenk zahtevalo veliko truda. Morala bi premišljevati in meditirati o konceptu in pismenkah, dokler globoko v duši ne bi razumela pomena in bi te srčne vtise lahko izrazila z vsako potezo čopiča. Sram me je bilo, da sem jo tako mimogrede prosil, naj naredi nekaj tako zahtevnega. Prosil sem ga, naj ji posreduje moje opravičilo zaradi moje nevednosti in ji pove, da umikam svojo prošnjo.

Japonske pismenke v pisarni škofa Budgea.

Lahko si predstavljate moje presenečenje in hvaležnost, ko mi je sestra Wada ob mojem odhodu z Japonske nepričakovano podarila to čudovito kaligrafsko delo, ki prikazuje japonski pismenki za besedo mui. Zdaj dobro vidno visi na steni moje pisarne in me spominja, naj vsak dan mirujem in iščem Gospoda z vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo. V tem nesebičnem dejanju je pomen besede mui oziroma mirovanje zajela bolje, kot bi ga lahko katerakoli beseda. Namesto da bi brez misli in zaradi občutka dolžnosti narisala pismenki, je k svoji kaligrafiji pristopila v srcu trdno odločena in z resničnim namenom.

Podobno Bog želi, da k svojemu času z njim pristopimo z enako srčno predanostjo. Kadar to delamo, s svojim čaščenjem izrazimo svojo ljubezen do njega.

Hrepeni po tem, da bi se pogovarjali z njim. Predsednik Nelson se je ob neki priložnosti, po tem, ko sem imel uvodno molitev na sestanku s Prvim predsedstvom, obrnil k meni in rekel: »Medtem ko ste molili, sem razmišljal, kako močno Bog ceni, kadar si vzamemo čas v našem zaposlenem urniku, da ga priznamo.« To je bil preprost, a močan opomnik tega, koliko nebeškemu Očetu pomeni, kadar postanemo, da se pogovarjamo z njim.

Čeprav si močno želi našo pozornost, nas ne bo prisilil, naj pridemo k njemu. Nefijcem je vstali Gospod rekel: »Da, kako često sem vas zbral, kakor zbira koklja svoja piščeta, in vi niste hoteli.« Nadaljeval je z naslednjim upanja polnim povabilom, ki se nanaša na nas danes: »Kako često vas bom zbral, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, če se boste pokesali in se v srcu trdno odločeni vrnili k meni.«

Evangelij Jezusa Kristusa nam daje priložnosti, da se pogosto vrnemo k njemu. Te priložnosti obsegajo vsakodnevne molitve, preučevanje svetih spisov, zakramentno uredbo, sabat in tempeljsko čaščenje. Kaj če bi te svete priložnosti vzeli s seznamov opravil in jih uvrstili na sezname »neopravil« – kar pomeni, da bi se jih lotili z enako čuječnostjo in osredotočenostjo, s kakršno se je sestra Wada lotila svoje kaligrafije?

Morda razmišljate: »Nimam časa za to.« Pogosto sem čutil enako. A naj vam predlagam, da to, kar je morda potrebno, ni nujno več časa, temveč več čuječnosti in osredotočenosti na Boga v času, ki smo ga že namenili njemu.

Na primer, kadar molimo, kaj če bi manj časa namenili govorjenju in več časa temu, da preprosto smo z Bogom; in kadar govorimo, da bolj srčno in konkretno izrazimo hvaležnost in ljubezen?

Predsednik Nelson je svetoval, naj svete spise ne samo beremo, temveč jih okušamo. Kaj bi bilo drugače, če bi manj brali in več okušali?

Kaj če bi naredili več, da bi se v mislih pripravili, da bomo vzeli zakrament in med to sveto uredbo radostno premišljevali o blagoslovih odkupne daritve Jezusa Kristusa?

Kaj če si na sabat, kar v hebrejščini pomeni »počitek«, odpočijemo od drugih skrbi in si vzamemo čas, da tiho sedimo z Gospodom, da mu izkažemo pobožnost?

Kaj če bi se med našim tempeljskim čaščenjem bolj disciplinirano trudili biti bolj pozorni oziroma bi se malo dlje zadrževali v celestialni sobani v tihem premišljevanju?

Pričujem, da kadar se manj osredotočamo na delo in bolj na krepitev svoje zavezne povezanosti z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom, bo vsak od teh svetih trenutkov bogatejši, in prejeli bomo vodstvo, ki ga potrebujemo v svojem življenju. Nas tako kot Marto iz Lukovega poročila pogosto »skrbi in vznemirja veliko stvari«. Vendar, ko se vsak dan pogovarjamo z Gospodom, nam bo pomagal, da bomo vedeli, kaj je najbolj potrebno.

Celo Odrešenik si je med svojim delovanjem vzel čas, da je miroval. V svetih spisih je polno primerov, ko se je Gospod umaknil na miren kraj – na goro, v divjino, v puščavo ali šel »malce stran« – da bi molil k Očetu. Če je Jezus Kristus iskal tihe trenutke, da bi se pogovarjal z Bogom in bi ga Bog okrepil, bi bilo modro, da delamo enako.

Ko se v srcih in mislih osredotočamo na nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa ter poslušamo tih, nežen glas Svetega Duha, nam bo bolj jasno, kaj je najpotrebnejše, razvili bomo globlje sočutje ter našli počitek in moč v Gospodu. Paradoksalno je, da če hočemo Bogu pomagati pospešiti njegovo delo odrešitve in povzdignjenja, bomo morda morali upočasniti. Če smo vedno v gibanju, morda dodajamo razburjenju v svojem življenju in smo oropani miru, ki ga iščemo.

Pričujem, da če se v srcu trdno odločeni pogosto vračamo h Gospodu, ga bomo v mirovanju in zaupanju spoznali in občutili njegovo neskončno zavezno ljubezen do nas.

Gospod je obljubil:

»[P]ribližajte se mi in jaz se bom približeval vam; marljivo me iščite in me boste našli.«

»Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem.«

Pričujem, da je ta obljuba resnična. V imenu Jezusa Kristusa, amen.

Opombe

  1. Gl. Eter 2:14–15.

  2. Izaija 30:15–16; poudarek dodan.

  3. 2 Nefi 10:24 nas vabi, naj svojo voljo spravimo (angl. reconcile) z Božjo. V angleščini »re« pomeni »ponovno«, »con« pomeni »z« in »cile« je stol oziroma prestol. Da svojo voljo spravimo z Božjo, lahko pomeni, da se dobesedno ponovno usedemo z Bogom.

  4. Russell M. Nelson, »Vzemite si čas za Gospoda«, generalna konferenca, okt. 2021.

  5. Russell M. Nelson, »Česa se učimo in ne bomo nikoli pozabili«, generalna konferenca, apr. 2021.

  6. Russell M. Nelson, »Česa se učimo in ne bomo nikoli pozabili«.

  7. David A. Bednar, »Mirujte in vedite, da sem Bog«, generalna konferenca, apr. 2024.

  8. Gl. Hebrejcem 11:6.

  9. Lectures on Faith (1985), 72.

  10. Russell M. Nelson, »Moč Jezusa Kristusa pritegnimo v svoje življenje«, generalna konferenca, apr. 2017.

  11. David O. McKay, »Consciousness of God: Supreme Goal of Life«, Improvement Era, jun. 1967, 80.

  12. Gl. Nauk in zaveze 4:2.

  13. Gl. Mozija 7:33; Eter 2:14.

  14. »Zdravo delujoče srce je bistveno za zdravje in dobro počutje vsakega od nas. Kot služabnik in priča Jezusa Kristusa pa sem se naučil, da je zdravo fizično srce samo polovica našega izziva. Resno jemljem opomin, naj ljubim Boga z vsem srcem, ker me ljubezen do njega ohranja živega.« (Russell M. Nelson, The Heart of the Matter: What 100 Years of Living Have Taught Me [2023], 8; poudarek dodan)

  15. Gl. Psalm 14:2; Razodetje 3:20.

  16. 3 Nefi 10:5; poudarek dodan.

  17. Starešina Dale G. Renlund je učil: »Sprememba našega vedenja in vrnitev na ‘pravo pot’ sta del kesanja, vendar le del. Pravo kesanje vključuje tudi to, da se v srcu obrnemo k Bogu, mu predamo svojo voljo in se odpovemo grehu.« (»Repentance: A Joyful Choice«, Liahona, nov. 2016, 121; poudarek dodan)

  18. 3 Nefi 10:6; poudarek dodan.

  19. Starešina Neal A. Maxwell je učil: »Pri povečani posvetitvi ne gre toliko za več ur cerkvenega dela, temveč za večjo ozaveščenost o tem, čigavo delo to v resnici je!« (»Settle This in Your Hearts«, Ensign, nov. 1992, 67)

  20. Ko je Desmond Tutu govoril o tem, kako se njegove molitve sčasoma razvijajo, je rekel: »Mislim, da poskušam rasti že samo s tem, da sem tam. Tako kot pozimi, ko sediš pred ognjiščem – si samo tam pred ognjiščem. Ni ti treba biti pameten ali kaj podobnega. Ogenj te greje.« (»Desmond Tutu, Insisting We Are ‘Made for Goodness’« [NPR intervju z Renee Montagne, 11. mar. 2010], npr.org)

  21. Russell M. Nelson, »Razmišljajte celestialno!«, Liahona, nov. 2023.

  22. Gl. Russell M. Nelson, »Living by Scriptural Guidance«, Liahona, nov. 2001, 19-22; gl. tudi Russell M. Nelson, »Odgovor je vedno Jezus Kristus«, generalna konferenca, apr. 2023.

  23. Gl. 3 Nefi 17:3. Predsednik David O. McKay je rekel:

    »Mislim, da je kratek čas razdeljevanja zakramenta ena najboljših priložnosti, ki jo imamo za takšno meditacijo, in med tem svetim časom ne bi smelo biti ničesar, kar bi odvrnilo našo pozornost od namena te uredbe. /…/

    Močno vas rotim, naj to sveto uredbo spremlja več spoštljivosti, popoln red; da vsak, ki pride v Božjo hišo, lahko meditira o Božji dobroti ter tiho in v duhu molitve izkaže hvaležnost zanjo. /…/ Naj bo zakramentna ura tista izkušnja dneva, v kateri častilec vsaj poskuša spoznati v sebi, da se lahko pogovarja s svojim Bogom.« (»Consciousness of God: Supreme Goal of Life«, Improvement Era, jun. 1967, 80–81)

  24. Gl. Nauk in zaveze 59:10.

  25. »Ko prinesete svojo tempeljsko dovolilnico, strto srce in odprt um v Gospodovo hišo učenja, vas bo on učil.« (Russell M. Nelson, »Tempelj in vaš duhovni temelj«, generalna konferenca, okt. 2021)

  26. »Če si boste v življenju – vsak sleherni dan – vzeli čas za Gospoda, vas bo vodil in usmerjal v vašem zasebnem življenju« (Russell M. Nelson, »Vzemite si čas za Gospoda«).

  27. Gl. Luka 10:40–42.

  28. 3 Nefi 19:19; gl. tudi Prevod Josepha Smitha, Matej 4:1 (v Matej 4:1, opomba a); Matej 5:1; 14:13, 23; Marko 1:35; 6:46; Luka 5:16; 6:12.

  29. Gl. 3 Nefi 21:29.

  30. Nauk in zaveze 88:63.

  31. Jeremija 29:13; gl. tudi Žalostinke 3:25.