Nauk Jezusa Kristusa je preprost
Pričujemo o svetosti tega, da otroke nebeškega Očeta učimo o preprostem nauku Jezusa Kristusa.
Vsi imamo družinske člane, ki jih imamo radi in jih skušajo navidezno stalne sile Satana, uničevalca, ki bi rad napravil, da bi bili vsi Božji otroci nesrečni. Številni smo marsikatero noč prebedeli. Ljudi, ki so v nevarnosti, smo poskusili obdati z vsako dobro silo. V molitvi smo prosili zanje. Izkazali smo jim ljubezen. Po svojih najboljših močeh smo jim bili za zgled.
Alma, modri prerok iz davnih časov, se je soočal s podobnimi preizkušnjami. Ljudstvo, ki ga je vodil in ljubil, je pogosto napadal krut sovražnik, vendar so v svetu hudobije vseeno poskušali vzgajati pravične otroke. Alma je čutil, da je njegovo edino upanje na zmago sila, ki jo morda občasno podcenjujemo in pogosto premalo uporabljamo. Ponižno je prosil za Božjo pomoč.
Alma je vedel, da se morajo zato, da jim bo Bog pomagal, pokesati tako tisti, ki jih vodi, prav kakor njegovi nasprotniki. Zato se je odločil, da bo k bitki pristopil drugače.
Mormonova knjiga to opiše takole: »In sedaj, ker je imelo pridiganje besede veliko težnjo, da je vodilo ljudi, da so delali to, kar je bilo pravično – da, imelo je močnejši učinek na um ljudi kakor meč ali kar koli drugega, kar se jim je zgodilo – zato je Alma menil, da je bolje, da preizkusijo učinkovitost Božje besede.«
Božja beseda je nauk, ki so ga učili Jezus Kristus in njegovi preroki. Alma je vedel, da imajo besede nauka veliko moč.
Gospod je v 18. razdelku Nauka in zavez razodel temelje svojega nauka:
»[K]ajti glejta, vsem ljudem vsepovsod zapovedujem, naj se pokesajo. /…/
Kajti glejta, Gospod, vajin Odkupitelj, je utrpel smrt po mesu, zatorej je utrpel bolečine vseh ljudi, da bi se vsi ljudje lahko pokesali in prišli k njemu.
In ponovno je vstal od mrtvih, da bi k sebi pripeljal vse ljudi pod pogoji kesanja.«
»In pokleknila bosta in častila Očeta v mojem imenu.
/…/ Morate se pokesati in se krstiti v imenu Jezusa Kristusa.«
»Prosita Očeta v mojem imenu, v veri, verujoč, da bosta prejela, in imela bosta Svetega Duha.«
»In sedaj, potem ko sta to prejela, morata v vsem izpolnjevati moje zapovedi.«
»Prevzemita Kristusovo ime in trezno govorita resnico.
In kolikor se jih bo pokesalo in se jih krstilo v mojem imenu, ki je Jezus Kristus, ter vztrajalo do konca, ti bodo odrešeni.«
Odrešenik nam v teh nekaj odlomkih da popoln zgled, kako naj učimo njegov nauk. Ta nauk je, da vera v Gospoda Jezusa Kristusa, kesanje, krst, prejem daru Svetega Duha in vztrajanje do konca blagoslovijo vse Božje otroke.
Če bomo ta načela učili tiste, ki jih imamo radi, nam bo Sveti Duh pomagal spoznati resnico. Ker potrebujemo navdih Svetega Duha, se moramo ogibati domnevam in osebnemu tolmačenju, ki presega poučevanje pravega nauka.
To je morda težko narediti, če imate radi tistega, na katerega poskušate vplivati. Morda se on ali ona ne meni za nauk, ki ga učite. Mika nas, da bi poskusili nekaj novega ali senzacionalnega. A Sveti Duh bo duha resnice razodel le, če smo previdni in pozorni, da ne sežemo preko poučevanja pravega nauka. Eden od najzanesljivejših načinov, kako se izognemo temu, da bi se že samo približali napačnemu nauku, je, da se odločimo, da bomo poučevali preprosto. S takšno preprostostjo si zagotovimo varnost in le malo izgubimo.
Preprosto poučevanje nam omogoča, da odrešilni nauk že zgodaj predajamo naprej, dokler se otrok ne dotaknejo sleparjeve skušnjave, s katerimi se bodo kasneje soočali, veliko preden bo resnice, ki jih morajo spoznati, zadušil hrup družbenih omrežij, sovrstniki in njihovi notranji boji. Izkoristiti bi morali vsako priložnost, da bi otrokom govorili o naukih Jezusa Kristusa. Ti učni trenutki so dragoceni in jih je veliko manj v primerjavi z neumornimi prizadevanji nasprotnih sil. Za vsako uro, ki jo namenimo, da v otrokovo življenje vtisnemo nauk, je nešteto ur nasprotovanja, nasičenega s sporočili in podobami, ki te odrešilne resnice postavijo pod vprašaj ali prezrejo.
Nekateri med vami se sprašujete, ali bi bilo nemara bolje, da bi se s svojimi otroki zbližali tako, da bi se zabavali, ali pa se nemara sprašujete, ali bo otrok zaradi vašega poučevanja morda čutil, da je preobremenjen. Namesto tega bi morali razmisliti: »Imam tako malo časa in tako veliko priložnosti, katere besede nauka lahko prenesem, ki jih bodo okrepile pred neizogibnimi izzivi z njihovo vero?« Besede, ki jim jih predajate današnji dan, so morda tiste, ki jih bodo odnesli s seboj, in današnji dan se bo kmalu končal.
Vselej sem občudoval svojo prababico Mary Bommeli, kako požrtvovalno je govorila o nauku Jezusa Kristusa. Njeno družino so misijonarji učili v Švici, ko je bila stara štiriindvajset let.
Potem ko se je Mary krstila, se je odločila, da se bo pridružila svetim v Ameriki, zato je odpotovala iz Švice v Berlin in si našla delo pri neki ženski, ki jo je zaposlila za tkanje blaga za družinska oblačila. Mary je živela v sobi za služinčad, statve pa je postavila v dnevnem prostoru v hiši.
V Berlinu je bilo takrat protizakonito poučevati nauk Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Mary pa je ugotovila, da se ne more zadržati, da ne bi govorila o tem, kar je spoznala. Ženske iz hiše in njihove prijateljice so se zbirale okrog statev, da bi slišale, kaj Mary uči. Govorila je o tem, da sta se nebeški Oče in Jezus Kristus prikazala Josephu Smithu, o prikazovanju angelov in o Mormonovi knjigi. Ker si je zapomnila poročila iz Alma, je učila o nauku vstajanja. Pričevala je, da se družine ponovno lahko združijo v celestialnem kraljestvu.
Maryjino navdušenje nad tem, da je govorila o nauku obnovljenega evangelija, jo je kmalu spravilo v težave. Nedolgo zatem jo je policija odvedla v ječo. Na poti je policista vprašala po imenu sodnika, pred katerega naj bi jo naslednje jutro pripeljali. Spraševala je tudi o njegovi družini in ali je dober oče in mož. Policist je sodnika opisal kot posvetnega človeka.
Mary je v ječi prosila za svinčnik in papir. Vso noč je pisala pismo sodniku in pričevala o vstajenju Jezusa Kristusa, kakor je opisano v Mormonovi knjigi, razlagala o svetu duš in pojasnjevala kesanje. Namignila je, da bo sodnik potreboval čas za razmislek o svojem življenju, preden se bo soočil s poslednjo sodbo. Napisala je, da ve, da se bo moral veliko pokesati, kar bi njegovo družino močno razžalostilo, njemu pa prineslo veliko žalosti. Ko je zjutraj pismo končala, je policista prosila, naj ga odnese sodniku, in on je privolil, da ga bo.
Kasneje je sodnik policaja poklical v svojo pisarno. Pismo, ki ga je Mary napisala, je bilo neizpodbiten dokaz, da je učila nauk obnovljenega evangelija in s tem kršila zakon. Navkljub temu se je policaj kmalu vrnil v Maryjino celico. Povedal ji je, da so bile vse obtožbe ovržene in da lahko gre. Ker je poučevala nauk obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa, so jo zaprli. In ker je nauk o kesanju oznanjala sodniku, so jo iz ječe izpustili.
Ko so Mary Bommeli izpustili, ni prenehala poučevati. Zapis njenih besed je pravi nauk prenašal iz roda v rod še nerojenim. Njeno prepričanje, da celo novi spreobrnjenec lahko uči nauk Jezusa Kristusa, je poskrbelo, da so bili njeni potomci okrepljeni v svojih notranjih bitkah.
Ko se po najboljših močeh trudimo, da bi tiste, ki jih imamo radi, učili o nauku Jezusa Kristusa, se nekateri morda vseeno ne bodo odzvali. V misli se vam lahko prikradejo dvomi. Morda se sprašujete, ali Odrešenikov nauk poznate dovolj dobro, da bi ga učili učinkovito. In če ste ga že poskušali poučevati, se morda sprašujete, zakaj pozitivni učinki niso vidnejši. Takšnim dvomom se ne prepustite. Po pomoč se obrnite k Bogu.
»Da, in kliči k Bogu za vso podporo, /…/ naj gre vsa tvoja predanost srca Gospodu za vekomaj.«
»In želel bi torej, da bi bili ponižni in ubogljivi in ljubeznivi; zlahka uslišali prošnje; polni potrpežljivosti in velikega potrpljenja; zmerni v vsem; vselej marljivo izpolnjevali Božje zapovedi; prosili za vse, kar potrebujete, tako duhovno kot posvetno; vselej vračali zahvalo Bogu za vse, kar prejemate.«
Če molite, če govorite z Bogom in če prosite za njegovo pomoč za svoje ljubljene in če se mu ne zahvaljujete le za pomoč, temveč tudi za potrpežljivost in blagost, ki ju prinaša to, da vsega, kar želite, ne prejmete takoj ali morda nikoli, potem vam obljubljam, da se boste zbližali z njim. Postali boste marljivi in boste imeli veliko potrpljenja. In potem boste vedeli, da ste naredili vse, kar ste lahko, da bi pomagali tistim, ki jih imate radi, in tistim, za katere molite, da bi jih odvedli stran od Satanovih poskusov, da bi jih speljal stran.
»[T]isti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo pa ne omagajo.«
Upanje lahko najdemo o svetospisnih zapisih o družinah. Beremo o tistih, ki so se odvrnili od tega, kar so jih poučevali, ali ki so se borili z Bogom za odpuščanje, denimo Alma mlajši, Mozijevi sinovi in Enoš. V svojih kritičnih trenutkih so se spomnili besed svojih staršev, besed nauka Jezusa Kristusa. To, da so se spomnili, jih je rešilo. Vaše poučevanje tega svetega nauka si bodo zapomnili.
Pričujem, da je poučevanje otrok nebeškega Očeta o preprostem nauku Jezusa Kristusa sveto delo, zaradi katerega smo lahko duhovno očiščeni in bomo naposled toplo sprejeti v Božjo navzočnost, da bomo z njim in njegovim Sinom vekomaj živeli v slavi. V imenu Jezusa Kristusa, amen.