V razmiku ne veliko let
Če nismo zvesti in poslušni, lahko Božji blagoslov uspeha pretvorimo v prekletstvo ponosa, ki nas preusmerja in odvrača.
Moji ljubi bratje in sestre, ko danes sedim na podiju, sem opazoval, kako se je konferenčno središče prvič po covidu trikrat napolnilo. Ste predani učenci Jezusa Kristusa, željni učenja. Čestitam vam za vašo zvestobo. In rad vas imam.
Ezra Taft Benson je služil kot predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni od novembra 1985 do maja 1994. Ko je predsednik Benson postal predsednik Cerkve, sem bil star triintrideset let, in dvainštirideset let, ko je umrl. Njegovi nauki in pričevanje so name temeljito in močno vplivali.
Ena od značilnosti delovanja predsednika Bensona je bila njegova osredotočenost na namen in pomembnost Mormonove knjige. Vedno znova je poudarjal, da je »Mormonova knjiga sklepnik naše veroizpovedi – sklepnik našega pričevanja, sklepnik našega nauka in sklepnik pričevanja o našem Gospodu in Odrešeniku«. Pogosto je poudarjal tudi nauke in svarila o grehu ponosa, ki jih najdemo v tej zavezi Jezusa Kristusa v poslednjih dneh.
Določen nauk predsednika Bensona je močno vplival name in še naprej vpliva na moje preučevanje Mormonove knjige. Rekel je:
»Mormonova knjiga /…/ je bila napisana za naš čas. Nefijci niso nikoli imeli knjige; niti Lamanci v starodavnih časih. Namenjena je bila nam. Mormon je pisal blizu konca nefijske civilizacije. Z navdihom Boga, ki vidi vse od začetka, je okrajšal stoletja zapisov, izbiral zgodbe, govore in dogodke, ki bi bili najkoristnejši za nas.«
Predsednik Benson je nadaljeval: »Vsak od glavnih piscev Mormonove knjige je pričeval, da piše za prihodnje rodove. /…/ Če so videli naš čas in izbrali te stvari, ki bi bile največje vrednosti za nas, ali ne bi morali mi tako preučevati Mormonove knjige? Nenehno bi se morali spraševati: ‘Zakaj je Gospod navdihnil Mormona, /…/ naj vključi [to poročilo] v svoj zapis? Katero lekcijo se lahko naučim iz [tega svarila], da mi bo pomagala živeti v tem času in obdobju?’«
Besede predsednika Bensona nam pomagajo razumeti, da Mormonova knjiga ni prvenstveno zgodovinski zapis, ki gleda v preteklost. Ta knjiga svetih spisov pravzaprav gleda v prihodnost in obsega pomembna načela, svarila in lekcije, mišljene za okoliščine in izzive našega časa. Zato je Mormonova knjiga knjiga o naši prihodnosti in časih, v katerih zdaj živimo in bomo še živeli.
Ko bomo zdaj razmišljali o pomembnih lekcijah iz Helamanove knjige v Mormonovi knjigi za nas danes, molim za pomoč Svetega Duha.
Nefijci in Lamanci
Zapis o Helamanu in njegovih sinovih opisuje ljudstvo, ki je pričakovalo rojstvo Jezusa Kristusa. Pol stoletja, opisanega v svetospisnem zapisu, poudarja spreobrnitev in pravičnost Lamancev ter hudobijo, odpad in gnusobo Nefijcev.
Vrsta primerjav in nasprotij med Nefijci in Lamanci v tem starodavnem zapisu je nadvse poučna za nas danes.
»Lamanci so, večji del njih, postali pravično ljudstvo, tako da je njihova pravičnost prekašala to od Nefijcev zaradi njihove trdnosti in njihove stanovitnosti v veri.
[In] bilo je veliko Nefijcev, ki so postali otopeli in nespokorjeni in skrajno hudobni, tako da so zavrnili Božjo besedo in vse pridiganje in prerokovanje, ki je prišlo mednje.«
»In tako vidimo, da so Nefijci začeli hirati v neveri in rasti v hudobiji in gnusobah, medtem ko so Lamanci začenjali silno rasti v spoznanju o Bogu; da, začeli so izpolnjevati njegove predpise in zapovedi in hoditi pred njim v resnici in pokončnosti.
In tako vidimo, da se je Gospodov Duh začel umikati od Nefijcev zaradi njihove hudobije in trdosrčnosti.
In tako vidimo, da je Gospod začel razlivati svojega Duha na Lamance zaradi njihove neprisiljenosti in pripravljenosti, da verjamejo njegovim besedam.«
Verjetno je najosupljivejši in najbolj pretresljiv vidik tega padca v odpadništvo Nefijcev dejstvo, »da so vse te krivičnosti prišle nadnje v razmiku ne veliko let«.
Nefijci so se odvrnili od Boga
Kako je nekoč pravično ljudstvo lahko postalo zakrknjeno in hudobno v tako kratkem času? Kako so ljudje lahko tako hitro pozabili Boga, ki jih je tako obilno blagoslovil?
Za nas danes je negativni zgled Nefijcev močno in globoko poučen.
Ponos »se je začel pojavljati /…/ v srcih ljudi, ki so trdili, da pripadajo Božji cerkvi /…/ zaradi njihovega silno velikega bogastva in njihovega blagostanja v deželi«.
Srca so predajali »bogastvu in puhlostim tega sveta« »zaradi tistega ponosa, kateremu [so] dopustili priti v [svoje] srce, ki [jih] je povzdignil nad to, kar je dobro, zaradi [njihovega] silno velikega bogastva«!
Starodavni glasovi iz prahu nas danes prosijo, naj se naučimo to večno lekcijo: uspeh, imetje in lagodje tvorijo močno mešanico, ki celo najpravičnejše lahko vodi, da spijejo duhovni strup ponosa.
Če dopustimo, da pride ponos v naša srca, to lahko povzroči, da zasmehujemo to, kar je sveto; dvomimo v duha preroštva in v duha razodetja; pod svojimi nogami poteptamo Božje zapovedi; zanikamo Božjo besedo; izganjamo, zasmehujemo in žalimo preroke; in pozabimo Gospoda, svojega Boga; in »ne želi[mo] si, da bi [nam] Gospod, [naš] Bog, ki [nas] je ustvaril, vladal in gospodoval«.
Zatorej, če nismo zvesti in poslušni, lahko Božje blagoslove uspeha pretvorimo v prekletstvo ponosa, ki nas preusmerja in odvrača od večnih resnic in bistvenih duhovnih prioritet. Vedno se moramo varovati nadutega in pretiranega občutka lastne pomembnosti, napačne ocene samozadostnosti in prizadevanj zase namesto služenja drugim.
Ko se ponosno osredotočamo nase, nas doleti tudi duhovna slepota in prezremo veliko, večino ali morda vse, kar se dogaja v nas in okrog nas. Ne moremo se ozirati in se osredotočati na Jezusa Kristusa kot »cilj«, če vidimo samo sebe.
Takšna duhovna slepota lahko tudi povzroči, da skrenemo s poti pravičnosti, odpademo na prepovedane poti in se izgubimo. Ko slepo »kren[emo] po svojih poteh« in ubiramo uničujoče stranpoti, se nagibamo k temu, da se zanašamo na svojo razumnost, bahamo z lastno močjo in se zanašamo na lastno modrost.
Lamanec Samuel je jedrnato povzel odvračanje Nefijcev od Boga: »Vse dni svojega življenja ste iskali to, česar si niste mogli pridobiti; in srečo ste iskali v povzročanju krivice, kar je v nasprotju z naravo pravičnosti, ki je v našem velikem in večnem Voditelju.«
Prerok Mormon je dejal: »Večji del ljudstva je [ostal] v svojem ponosu in hudobiji in manjši del je še budneje hodil pred Bogom.«
Lamanci so se obrnili k Bogu
V Helamanovi knjigi vedno večja pravičnost Lamancev nudi živo nasprotje hitremu duhovnemu propadu Nefijcev.
Lamanci so se obrnili k Bogu in so bili privedeni k spoznanju resnice, ker so verjeli naukom v svetih spisih in prerokov, udejanjali vero v Gospoda Jezusa Kristusa, se kesali svojih grehov in doživeli mogočno spremembo v srcu.
»Zato so toliki, kolikor jih pride do tega, sami veste, trdni in stanovitni v veri in v tem, kar jih je osvobodilo.«
Uvideti bi morali, »da je večji del [Lamancev] na poti svojih dolžnosti in budno hodijo pred Bogom in si prizadevajo izpolnjevati njegove zapovedi in njegove predpise in njegove sodbe. /…/
Z neutrudno marljivostjo se trudijo, da bi k spoznanju resnice privedli preostale svoje brate.«
Zaradi tega je »pravičnost [Lamancev] prekašala to od Nefijcev zaradi njihove trdnosti in njihove stanovitnosti v veri«.
Svarilo in obljuba
Moroni je rekel: »Glejte, Gospod mi je pokazal velike in čudovite stvari glede tega, kar mora kmalu priti tistega dne, ko bo to prišlo med vas.
Glejte, govorim vam, kot da bi bili navzoči in vendarle niste. Toda glejte, Jezus Kristus vas mi je pokazal in poznam vaša dejanja.«
Prosim, pomnite, da Mormonova knjiga pravzaprav gleda v prihodnost in obsega pomembna načela, svarila in lekcije, mišljene zame in za vas v okoliščinah in izzivih današnjih dni.
Odpad se lahko zgodi na dveh osnovnih nivojih – institucionalnem in individualnem. Na institucionalnem nivoju Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni ne bo izgubljena zaradi odpada oziroma ne bo vzeta z zemlje.
Prerok Joseph Smith je razglasil: »Prapor resnice je bil dvignjen; nobena neposvečena roka ne more ustaviti napredka dela; /…/ Božja resnica se bo pogumno, plemenito in neodvisno nadaljevala, dokler ne bo prišla na vsako celino, v vsak podnebni pas, prečesala vsake dežele in odzvanjala v vsakem ušesu, dokler Božji nameni ne bodo izpolnjeni in bo Veliki Jehova rekel, da je delo opravljeno.«
Na individualnem nivoju se mora vsak od nas »var[ovati] ponosa, da ne [bomo] postali kakor starodavni Nefijci.«
Rad bi vam rekel, da če vi ali jaz verjamemo, da smo dovolj močni in goreči, da se lahko izognemo prevzetnosti ponosa, potem verjetno že bolehamo za to smrtonosno duhovno boleznijo. Preprosto rečeno, če vi ali jaz ne verjamemo, da nas ponos lahko prizadene, potem smo ranljivi in v duhovni nevarnosti. V razmiku ne veliko dni, tednov, mesecev ali let lahko zapravimo svojo duhovno rojstno pravico za veliko manj od skodelice kaše.
Če pa vi ali jaz verjamemo, da nas ponos lahko prizadene, bomo dosledno delali majhne in preproste stvari, ki nas bodo zaščitile in nam pomagale, da bomo postali »kot otrok, ubogljiv, krotak, ponižen, potrpežljiv, navdan z ljubeznijo, pripravljen podvreči se vsemu, kar se Gospodu zdi prav [nam] zadati«. »Blagor torej tistim, ki postanejo ponižni, ne da bi bili primorani postati ponižni.«
Ko bomo upoštevali nasvet predsednika Bensona in se vprašali, zakaj je Gospod navdihnil Mormona, naj v svojo okrajšavo Helamanove knjige vključi zgodbe, opomine in svarila, ki jih je, obljubljam, da bomo zaznali uporabnost teh naukov v posebnih pogojih našega osebnega življenja in družin danes. Ko preučujemo in premišljujemo o tem navdihnjenem zapisu, bomo blagoslovljeni z očmi, da bomo videli, ušesi, da bomo slišali, umom, da bomo dojeli, in srcem, da bomo razumeli lekcije, ki bi se jih morali naučiti, da se bomo »var[ovali] ponosa, da ne bo[mo] priš[li] v skušnjavo«.
Radostno pričujem, da je Bog, Večni Oče, naš Oče. Jezus Kristus je njegov edinorojeni in ljubljeni Sin. On je naš Odrešenik. In ko bomo hodili v krotkosti Gospodovega Duha, pričujem, da se bomo izognili ponosu in ga premagali in imeli mir v njem. O tem pričujem v svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.