Generalna konferenca
Zakopljimo orožje svojega upora
Oktobrska generalna konferenca 2024


Zakopljimo orožje svojega upora

Zakopljimo – zelo, zelo globoko – vsak element upora proti Bogu v svojem življenju in ga nadomestimo z voljnim srcem in voljnim umom.

V Mormonovi knjigi je zapisano, da so približno 90 let pred Kristusovim rojstvom sinovi kralja Mozija med Lamanci začeli misijon, ki je trajal 14 let. Več rodov so bila prizadevanja, da bi lamansko ljudstvo verovalo v Kristusov nauk, neuspešna. Tokrat pa se je zaradi čudežnega posredovanja Svetega Duha na tisoče Lamancev spreobrnilo in postali so učenci Jezusa Kristusa.

Beremo: »In tako zagotovo kakor živí Gospod, tako zagotovo jih je toliko, kolikor jih je verjelo, oziroma toliko, kolikor jih je bilo privedenih k spoznanju resnice zaradi pridiganja Amona in njegovih bratov glede na duha razodetja in preroštva in Božja moč je v njih delala čudeže – da, povem vam, kakor živí Gospod, toliko Lamancev, kolikor jih je verjelo njihovemu pridiganju in so se spreobrnili h Gospodu, jih ni nikoli odpadlo.«

Ključ do trajne spreobrnitve tega ljudstva je podan v naslednjem verzu: »Kajti postali so pravično ljudstvo; odložili so orožje svojega upora, da se niso nič več bojevali zoper Boga, niti zoper nobenega od svojih bratov.«

Pri tem je šlo tako za dobesedno kot za simbolično »orožje upora«. Pomenilo je njihove meče in drugo bojno orožje, pa tudi njihovo neposlušnost Bogu in njegovim zapovedim.

Kralj teh spreobrnjenih Lamancev je to izrazil takole: »In sedaj glejte, bratje moji, /…/ vse, kar smo lahko storili /…/ [je bilo] to, da smo se pokesali vseh svojih grehov in številnih umorov, ki smo jih zagrešili, in da smo Boga pripravili, da nam jih je odvzel s srca, kajti vse, kar smo lahko storili, je bilo, da smo se zadosti pokesali pred Bogom, da bi nam madež odvzel

Bodite pozorni na kraljeve besede – zaradi iskrenega kesanja jim niso bili le odpuščeni grehi, temveč jim je Bog iz srca odvzel tudi madež teh grehov in celo željo po grehu. Kot veste, so raje zakopali svoje meče, kot da bi tvegali vrnitev v prejšnje stanje upora proti Bogu. Ko so s spremenjenim srcem zakopali svoje dejansko orožje, so zakopali tudi svojo težnjo po grehu.

Morda se sprašujemo, kaj bi lahko storili, da bi upoštevali ta vzorec, da bi »odložili orožje [svojega] upora«, kakršno koli že je, in se tako »spreobrnili h Gospodu«, da bi nam bila iz src odvzeta madež greha in želja po grehu in ne bi nikoli več odpadli.

Upor je lahko aktiven ali pasiven. Klasičen primer zavestnega upora je Lucifer, ki je v predzemeljskem svetu nasprotoval Očetovemu načrtu odkupitve in prepričeval druge, da so mu prav tako nasprotovali, »in tistega dne mu jih je veliko sledilo«. Ni težko prepoznati vpliva njegovega nenehnega uporništva v našem času.

Nesveti trio antikristov v Mormonovi knjigi – Šerem, Nehor in Korihor – nudi klasično študijo aktivnega upora proti Bogu. Glavna teza Nehorja in Korihorja je bila, da greha ni, zato ni potrebe po kesanju in ni Odrešenika. »Vsakemu bitju [se] godi glede na njegovo ravnanje; zato vsakdo uspeva glede na svojo nadarjenost in /…/ vsakdo zmaga glede na svojo moč; in kar človek stori, ni zločin.« Antikrist zavrača versko polnomočje, uredbe in zaveze pa označuje za predstave, »ki so jih podali starodavni duhovniki, da so se polastili moči in oblasti«.

William W. Phelps

Primer namernega upora s srečnejšim koncem v poslednjih dneh je zgodba Williama W. Phelpsa. Phelps se je Cerkvi pridružil leta 1831 in bil imenovan za cerkvenega tiskarja. Uredil je več zgodnjih cerkvenih publikacij, spisal številne hvalnice in služil kot pisar Josepha Smitha. Žal se je obrnil proti Cerkvi in preroku, celo do te mere, da je na sodišču v Misuriju lažno pričal proti Josephu Smithu, kar je prispevalo k temu, da je bil prerok tam zaprt.

Kasneje je Phelps pisal Josephu in ga prosil za odpuščanje. »Svoj položaj poznam, poznaš ga ti in pozna ga Bog in rad bi bil odrešen, če mi bodo prijatelji pomagali.«

V odgovoru je prerok dejal: »Res je, da smo zaradi tvojega ravnanja veliko pretrpeli. /…/ Vendar je bil kelih izpit, volja našega nebeškega Očeta se je izpolnila in mi smo še živi. /…/ Pridi, dragi brat, saj je vojna minila, kajti prijatelji od začetka so končno spet prijatelji.«

William Phelps je z iskrenim kesanjem zakopal svoje »orožje upora« in bil ponovno povsem sprejet v občestvo ter ni nikdar več odpadel.

Morda je bolj varljiva oblika upora proti Bogu pasivna različica – ignoriranje njegove volje v našem življenju. Mnogi, ki nikoli ne bi razmišljali o aktivnem uporu, lahko še vedno nasprotujejo Božji volji in besedi tako, da sledijo svoji lastni poti, ne da bi upoštevali Božje vodstvo. Spomnim se pesmi, ki jo je pred leti proslavil pevec Frank Sinatra z vodilnim stavkom: »Ubral sem svojo pot.« Seveda imamo v življenju veliko prostora za osebne preference in individualne odločitve, toda ko gre za odrešitev in večno življenje, bi morala biti naša vodilna pesem: »Ubral sem Božjo pot,« ker resnično ni druge poti.

Vzemimo na primer Odrešenikov zgled glede krsta. Krstil se je v dokaz zvestobe Očetu in kot zgled za nas:

»Človeškim otrokom pokaže, da je po mesu postal ponižen pred Očetom in Očetu pričuje, da bo poslušno izpolnjeval njegove zapovedi. /…/

In človeškim otrokom je rekel: Hodite za menoj! Zatorej, moji ljubljeni bratje, mar lahko hodimo za Jezusom, ne da bi bili voljni izpolnjevati Očetove zapovedi?«

Če hočemo upoštevati Kristusov zgled, ni »moje poti«. Poskus, da bi našli drugačno pot v nebesa, je podoben jalovemu delu na babilonskem stolpu, namesto da bi gledali na Kristusa in njegovo odrešitev.

Meči in drugo orožje, ki so jih zakopali lamanski spreobrnjenci, so bili orožje upora zaradi tega, kako so jih uporabljali. Tovrstno orožje v rokah njihovih sinov, ki so ga uporabljali za obrambo družine in svobode, pa sploh ni bilo orožje upora proti Bogu. Enako je veljalo za takšno orožje v rokah Nefijcev: »Kajti niso se bojevali za kraljevino, niti za oblast, ampak so se bojevali za svoj dom in svoje svoboščine, svojo ženo in svoje otroke in vse svoje, za svoje obrede čaščenja in svojo cerkev.«

Enako so v našem življenju stvari, ki so morda nevtralne ali po svoji naravi celo dobre, vendar ob napačni uporabi postanejo »orožje upora«. Naša govorica, na primer, lahko izgrajuje ali ponižuje. Kot je rekel Jakob:

»Jezika [kot kaže] ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa.

Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti.

Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. Moji bratje, to se ne sme tako goditi.«

Danes je v javnem in osebnem govoru veliko zlonamernega in zlobnega. Veliko je pogovorov, ki so vulgarni in žaljivi, celo med mladimi. Takšen govor je »orožje upora« proti Bogu, »poln smrtonosnega strupa«.

Oglejmo si še en primer nečesa, kar je v bistvu dobro, vendar se lahko obrne proti božanskim navodilom – človekova kariera. Človek lahko najde pravo zadovoljstvo v poklicu, poklicanosti ali služenju in vsem nam koristi, kar so dosegli in ustvarili predani in nadarjeni ljudje na številnih področjih delovanja.

Navzlic temu se lahko zgodi, da predanost karieri postane najpomembnejše središče človekovega življenja. Takrat vse drugo postane drugotnega pomena, vključno s časom in talenti, ki bi jih Odrešenik morda zahteval od koga. Za moške in tudi za ženske lahko to, da se odpovedo resnim priložnostim za poroko, se ne držijo niti ne spodbujajo zakonca, ne skrbijo za otroke ali se celo zavestno izogibajo blagoslovu in odgovornosti za vzgojo otrok samo zaradi napredovanja v karieri, hvalevredne dosežke spremeni v obliko upora.

Drug primer se nanaša na naše telo. Pavel nas opominja, da moramo slaviti Boga v telesu in duhu in da je to telo tempelj Svetega Duha, »ki ga imate od Boga. Ne pripadate sebi«. Zato je v našem upravičenem interesu, da čas, ki ga namenimo skrbi za svoje telo, porabimo po svojih najboljših močeh. Le redki med nami bodo dosegli vrhunske dosežke, ki smo jim bili nedavno priča v dosežkih olimpijskih in paraolimpijskih športnikov, nekateri med nami pa doživljajo učinke starosti ali tega, kar je predsednik M. Russell Ballard imenoval »razrahljanje zakovic«.

Kljub temu verjamem, da je našemu Stvarniku všeč, če se po svojih najboljših močeh trudimo skrbeti za njegov čudoviti dar snovnega telesa. Če bi svoje telo kazili ali oskrunili, ga zlorabili ali ne bi storili vsega, kar je v naši moči, da bi poskrbeli za zdrav življenjski slog, bi bilo to znamenje upora. Obenem pa sta nečimrnost in pretirano ukvarjanje s svojo postavo, videzom ali oblačili lahko oblika upora v drugi skrajnosti, ki vodi k čaščenju Božjega daru namesto Boga.

Navsezadnje zakopati orožje upora proti Bogu preprosto pomeni prepustiti se očarljivostim Svetega Duha, odvreči posvetnega človeka in postati »sveti zaradi odkupne daritve Gospoda Kristusa.« To pomeni, da je prva zapoved v našem življenju na prvem mestu. To pomeni dovoliti, da Bog prevlada. Če bosta naša ljubezen do Boga in naša odločenost, da mu služimo z vso odločnostjo, umom in močjo, postali merilo, po katerem bomo presojali vse stvari in sprejemali vse odločitve, bomo zakopali svoje orožje upora. Po Kristusovi milosti nam bo Bog odpustil grehe in uporništvo iz preteklosti ter iz naših src odvzel madež teh grehov in uporništva. Sčasoma bo celo odvzel vsako željo po zlu, kot je to storil z lamanskimi spreobrnjenci v preteklosti. Zato tudi mi ne bomo nikoli odpadli.

To, da zakopljemo orožje upora, vodi v edinstveno radost. Z vsemi, ki so se kdajkoli spreobrnili h Gospodu, smo pripravljeni »peti [pesem] o ljubezni odkupljenja«. Naš nebeški Oče in njegov Sin, naš Odkupitelj, sta z najglobljo ljubeznijo in žrtvovanjem potrdila svojo neskončno zavzetost za našo končno srečo. Njuno ljubezen doživljamo vsak dan. Zagotovo jima to lahko vrnemo s svojo ljubeznijo in zvestobo. Zakopljimo – zelo, zelo globoko – vsak element upora proti Bogu v svojem življenju in ga nadomestimo z voljnim srcem in voljnim umom. V imenu Jezusa Kristusa, amen.