Božji sinovi in hčere
Resnično verjamemo, da smo vsi dobesedno Božji otroci, in zato imamo potencial, da postanemo kakor Bog.
Danes bi rad govoril o eni najbolj radostnih, sijajnih in prodornih evangelijskih resnic, kar jih je Bog razodel. Obenem pa je ironično to tista, zaradi katere nas kritizirajo. Zaradi izkušnje, ki sem jo imel pred nekaj leti, sem veliko bolj hvaležen za to evangelijsko resnico.
Nekoč so me kot predstavnika Cerkve povabili na versko konferenco, kjer so oznanili, da bodo od tistega trenutka naprej kot veljavne priznali vse krste, ki so jih izvedle skoraj vse druge krščanske cerkve, če so bile uredbe opravljene z vodo ter v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Potem so pojasnili, da to pravilo ne velja za krste, ki so bili izvedeni v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Po konferenci sem se z voditeljem, zadolženim za objavo, bolj poglobil v razloge te izjeme. Najin pogovor je bil čudovit in pronicljiv.
Skratka, pojasnil mi je, da je izjema prvenstveno povezana z našim konkretnim prepričanjem glede Božje trojice, ki jo druge krščanske veroizpovedi pogosto imenujejo Trojica. Zahvalil sem se mu, ker si je vzel čas, da mi je pojasnil svoja prepričanja in politiko svoje cerkve. Na koncu pogovora sva se objela in se poslovila.
Ko sem kasneje premišljeval o najinem pogovoru, kaj je ta prijatelj rekel o tem, da sveti iz poslednjih dni ne razumemo tega, kar je imenoval »skrivnost svete Trojice«, mi ni dalo miru. Kaj je mislil s tem? No, povezano je bilo z našim razumevanjem Božje narave. Verjamemo, da je Bog Oče »povzdignjen človek« s poveličanim »telesom iz mesa in kosti, ki so tako otipljivi kot človekovi; in Sin prav tako«. Tako vsakič, ko govorimo o Božji naravi, v nekem smislu govorimo tudi o lastni naravi.
In to ni res le zato, ker smo bili vsi narejeni po Božji »podobi« in »podobnosti«, temveč tudi ker je Bog, kakor je zapisal psalmist, rekel: »Bogovi ste, sinovi Najvišjega vi vsi.« Za nas je to dragocen nauk, ki je zdaj ponovno pridobljen s prihodom obnove. Če povzamem, ni nič več ali manj, kot naši misijonarji učijo v prvi lekciji, v prvem odstavku, v prvi vrstici: »Bog je naš nebeški Oče; /…/ mi smo njegovi otroci.«
Torej, lahko bi rekli, da veliko ljudi verjame, da smo Božji otroci. Da, to je res, toda njihovo razumevanje je lahko malce drugačno od vključitve globljega pomena, ki ga potrjujemo. Za svete iz poslednjih dni ta nauk ni metaforičen. Temveč resnično verjamemo, da smo vsi dobesedno Božji otroci. On je Oče naših duš6 in imamo zato potencial, da postanemo kakor on, kar je za nekatere nepredstavljivo.
Zdaj je že več kot dvesto let, odkar je Prvo videnje odprlo vrata obnovi. Takrat je mladi Joseph Smith iskal navodila nebes, da bi vedel, kateri cerkvi naj se pridruži. Prerok Joseph Smith je preko razodetja, ki ga je prejel tisti dan, in v kasnejših razodetjih, ki jih je prejel, dobil znanje o naravi Boga in v kakšnem razmerju smo do njega kot njegovi otroci.
Zato bolj jasno izvemo, da je nebeški Oče ta dragoceni nauk učil prav od začetka. Dovolite mi, da v ponazoritev tega navedem vsaj dve izkušnji iz svetih spisov.
Verjetno se spomnite Božjih navodil Mojzesu, kakor so zapisana v Dragocenem biseru.
Takole piše: »In Bog je spregovoril Mojzesu, rekoč: Glej, jaz sem Gospod Bog Vsemogočni in ime mi je Neskončni.« Drugače rečeno, Mojzes, rad bi, da veš, kdo sem. In nato je dodal: »In glej, moj sin si.« Kasneje je rekel: »In zate, Mojzes, sin moj, imam delo; in ti si po podobi mojega Edinorojenca.« In nazadnje je končal takole: »In sedaj, glej, tole stvar ti pokažem, Mojzes, sin moj.«
Zdi se, da je bil Bog odločen, da bo Mojzesa poučil vsaj o eni resnici: »Moj otrok si,« kar je ponovil vsaj trikrat. Mojzesovega imena ni mogel niti omeniti, ne da bi takoj dodal, da je njegov sin.
Kakorkoli, potem ko je Mojzes ostal sam, je čutil, da je šibak, ker ni bil več v Božji navzočnosti. Takrat pa ga je Satan prišel skušat. Ali vidite vzorec? Satan je najprej rekel: »Mojzes, sin človekov, časti me.«
V teh okoliščinah je bil Satanov ukaz, naj ga časti, morda le moteč dejavnik. Pomembna skušnjava za Mojzesa je bila v tistem trenutku šibkosti to, da bi se zmedel in verjel, da je le »sin človekov« in ne Božji sin.
»In zgodilo se je, da se je Mojzes ozrl na Satana in rekel: Kdo si? Kajti glej, jaz sem sin Boga po podobi njegovega Edinorojenca.« Mojzes se na srečo ni zmedel in si ni dovolil, da ne bi bil zbran. Osvojil je lekcijo, kdo resnično je.
Naslednje poročilo najdemo v 4. poglavju Mateja. Učenjaki so to poimenovali »tri Jezusove skušnjave«, kakor da bi bil Gospod skušan le trikrat, kar seveda ni res.
Na stotine litrov črnila je bilo uporabljenega, da bi pojasnili pomen in vsebino teh skušnjav. Kot vemo, se poglavje začne tako, da pojasni, da je Jezus odšel v puščavo: »Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen.«
Satanova prva skušnjava je bila torej le glede zadovoljitve Gospodovih telesnih potreb. »Zapovej, naj se ti kamni spremenijo v kruh,« je izzval Odrešenika.
Druga skušnjava je bila verjetno povezana s skušanjem Boga: »[V]rzi [se] dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval.«
Še zadnja, Satanova tretja skušnjava se je nanašala na težnje in slavo sveta. Potem ko je Jezusu pokazal »vsa kraljestva sveta, /…/ [mu je Satan] rekel: Vse to ti bom dal, če boš padel dol in me častil.«
V resnici je Satanova zadnja skušnjava verjetno imela manj opraviti s tistimi tremi konkretnimi provokacijami in bolj s skušanjem Jezusa Kristusa, da bi se spraševal o svoji božanski naravi. In pred skušnjavo je prišla vsaj dvakrat Satanova izzivalna obtožba: »Če si Božji Sin«; če to res verjameš, potem naredi to ali ono.
Prosim, bodite pozorni, kaj se je zgodilo, tik preden je Jezus šel v puščavo, da bi se postil in molil: Najdemo poročilo o Kristusovem krstu. In ko je prišel iz vode, se je zaslišal »glas iz nebes, rekoč: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Ali vidimo povezavo? Ali tu lahko prepoznamo vzorec?
Ni čudno, da nas nasprotnik vse pravičnosti vsakič, ko se učimo o svoji božanski naravi in usodi, skuša, da bi v to podvomili.
Kako drugačne bi bile naše odločitve, če bi resnično vedeli, kdo smo.
Živimo v svetu izzivov, v svetu vse večjih nemirov, kjer si plemeniti ljudje prizadevajo, da bi poudarili vsaj človeško dostojanstvo, medtem ko pripadamo Cerkvi in sprejmemo evangelij, ki nam širi obzorje in nas vabi k božanskemu.
Jezusova zapoved, naj bomo »popolni, kakor je popoln [naš] nebeški Oče«, je jasen odraz njegovih visokih pričakovanj in naših večnih možnosti. Nič od tega se ne bo zgodilo čez noč. Po besedah predsednika Jeffreyja R. Hollanda se bo zgodilo »sčasoma«. A obljuba je, da bomo, če »pridemo h Kristusu«, v njem »postali popolni«. Za to je potrebno veliko dela – ne le kateregakoli dela, temveč božanskega dela. Božje delo!
Dobre novice so torej, da je prav Oče v nebesih izjavil: »To je moje delo in moja slava – da uresničim človekovo nesmrtnost in večno življenje.«
Prošnja predsednika Russella M. Nelsona, naj razmišljamo »celestialno«, nas čudovito opominja na našo božansko naravo, izvor in potencialno usodo. »Celestialno« lahko dobimo le preko odkupnega žrtvovanja Jezusa Kristusa.
Morda je Satan zato mamil Jezusa z isto skušnjavo od začetka do samega konca njegovega zemeljskega delovanja. Matej je zapisal, da medtem ko je Jezus visel na križu, so ga tisti, »ki so hodili mimo, /…/ sramotili, rekoč: /…/ ‘[Č]e si Božji Sin, /…/ stopi s križa!’« Slava Bogu, ker temu ni prisluhnil, temveč nam je raje pripravil pot, da bomo prejeli vse celestialne blagoslove.
Vselej pomnimo, da je bila za našo srečo plačana visoka cena.
Pričujem kakor apostol Pavel: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.« V imenu Jezusa Kristusa, amen.