Bodite torej popolni – sčasoma
Če bomo vztrajali, bo potem nekje v večnosti naše prečiščevanje končano in zaključeno.
Sveti spisi so bili zapisani, da bi nas blagoslovili in opogumljali, in to zagotovo počno. Nebesom se zahvaljujemo za vsako poglavje in verz, ki nam je bil kdaj dan. Toda ali ste opazili, da se bo vsake toliko pojavil odlomek, ki nas opominja, da smo nekoliko nezadostni? Na primer, Govor na gori se začne s pomirjajočimi, blagimi blagri, toda v verzih, ki sledijo, nam je rečeno – med drugim – ne le, naj ne ubijamo, temveč tudi, naj ne bomo jezni. Ni nam rečeno le, naj ne prešuštvujemo, temveč tudi naj nimamo niti nečistih misli. Tistim, ki nas prosijo, naj bi dali svojo obleko in nato še svoj plašč. Ljubili naj bi svoje sovražnike, blagoslavljali tiste, ki nas preklinjajo, in delali dobro tem, ki nas sovražijo.1
Če je to vaše jutranje preučevanje svetih spisov in ste po tem, ko ste prebrali le do sem, precej gotovi, da v celoti ne boste mogli slediti vsem zapovedim, bo zadnja zapoved v nizu zagotovo opravila nalogo: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«2 S tem zaključnim imperativom hočemo iti nazaj v posteljo in se pokriti čez glavo. Takšni celestialni cilji se zdijo izven našega dosega. Vendar nam Gospod zagotovo nikoli ne bi dal zapovedi, za katero bi vedel, da je ne moremo spolnjevati. Pa poglejmo, kam nas vodi tale zadrega.
Po Cerkvi jih slišim veliko, ki se borijo z naslednjo zadevo: »Preprosto nisem dovolj dober.« »Tako zelo nezadosten sem.« »Nikoli ne bom izpolnil pričakovanj.« To slišim od najstnikov. To slišim od misijonarjev. To slišim od novih spreobrnjencev. To slišim od dolgoletnih članov. Neka poglobljena sveta iz poslednjih dni, sestra Darla Isackson, je opazila, da je Satanu nekako uspelo, da je napravil, da so zaveze in zapovedi videti kot prekletstva in obsodbe. Za nekatere je evangelijske ideale in navdih obrnil v mržnjo do sebe in bednega počutja.3
To, kar pravim sedaj, nikakor ne zanika ali zmanjša nobene zapovedi, ki nam jo je Bog kdaj dal. Verjamem v njegovo popolnost in vem, da smo njegovi duhovni sinovi in hčere z božanskim potencialom, da postanemo, kakršen je on. Vem tudi, da kot Božji otroci ne bi smeli poniževati in sramotiti sebe, kakor da nas bo to, da se dajemo v nič, nekako naredilo za človeka, za kakršnega Bog želi, da postanemo. Ne! Če smo se pripravljeni pokesati in imamo v srcih željo po večji pravičnosti, bi upal, da bi se lahko še naprej osebno izboljševali tako, da zaradi tega ne bomo dobili čirov ali bulimije, da ne bomo potrti ali uničevali svoje samopodobe. To ni tisto, kar Gospod želi od otrok v Osnovni ali od kogarkoli drugega, ki iskreno poje: »Poskušam kot Jezus biti.«4
Če to nekoliko nadalje pojasnim, naj nas vse spomnim, da živimo v padlem svetu in da smo za zdaj padli ljudje. Smo v telestialnem kraljestvu; to se črkuje s t, ne s c. Predsednik Russell M. Nelson je učil, da v tem življenju popolnost še »čaka«.5
Zato verjamem, da Jezus ni nameraval, da bi bila njegova pridiga na to temo besedno kladivo, s katerim bi nas potolkel zaradi naših nezadostnosti. Ne, verjamem, da je nameraval, da bi bil doprinos k temu, kdo in kaj je Bog večni Oče in kaj z njim lahko dosežemo v večnosti. Vsekakor sem hvaležen, ker vem, navzlic mojim nepopolnostim, da je popoln vsaj Bog – da je vsaj on, na primer zmožen ljubiti svoje sovražnike, kajti prepogosto, smo vi in jaz zaradi »posvetnega človeka«6 v sebi ta sovražnik mi sami. Kako hvaležen sem, da vsaj Bog lahko blagoslovi tiste, ki ga včasih zlorabljamo, ker ga, ne da bi hoteli ali da bi bil to naš namen, vsi včasih zlorabljamo. Hvaležen sem, da je Bog usmiljen in mirovnik, ker potrebujem milost, svet pa potrebuje mir. Seveda vse, kar rečemo o Očetovih vrlinah, rečemo tudi o njegovem edinorojenem Sinu, ki je živel in umrl v isti popolnosti.
Podvizal se bom in rekel, da nam to, da se bolj osredotočamo na Očetove in Sinove dosežke kot na svoje neuspehe, ne daje niti trohice opravičevanja za nedisciplinirana življenja ali zniževanje svojih meril. Ne, evangelij je bil od začetka za izpopolnjevanje svetih, dokler ne bomo postali popolni ljudje po meri Kristusove polnosti.7 Namigujem le, da nas en namen svetih spisov oziroma zapoved lahko opomni, kako čudovita je v resnici lahko mera Kristusove polnosti8, ki nas navdihuje k temu, da ga bolj ljubimo in občudujemo in si bolj želimo postati kakor on.
»Da, pridite h Kristusu in se v njem izpopolnjujte ,« nas prosi Moroni. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, /.../ nato boš po njegovi milosti lahko popoln v Kristusu.«9 Naše edino upanje za pravo popolnost je v tem, da slednjo prejmemo kot darilo iz nebes – ne moremo si je »prislužiti«. Tako nam Kristusova milost ne ponuja le odrešitve od bridkosti in greha in smrti, temveč tudi odrešitev od naše vztrajne samokritike.
Naj uporabim eno od Odrešenikovih prilik, da povem to nekoliko drugače. Služabnik je svojemu kralju dolgoval vsoto deset tisoč talentov. Ker je služabnikov gospod slišal služabnikovo prošnjo za potrpežljivost in milost, je začutil sočutje in mu dolg odpustil . Vendar nato isti služabnik ni hotel odpustiti soslužabniku, ki mu je bil dolžan sto denarjev. Ko je kralj to slišal, je tistemu, ki mu je bil odpustil, potožil: »Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?«10
Med učenjaki so različna mnenja glede denarnih vrednosti, omenjenih tukaj, toda če matematiko poenostavimo, če bi bil manjši, neodpuščeni dolg sto denarjev, recimo, sto evrov v našem času, potem bi se dolg deset tisoč talentov približal milijardi – ali več!
Za osebni dolg je to vrtoglavo število – ki povsem presega naše dojemanje. (Nihče ne more toliko nakupiti!) Torej, za namen te prilike naj bi bilo nedojemljivo; presegalo naj bi našo zmožnost dojemanja, da ne govorimo o naši zmožnosti poplačila. To pa zato, ker to ni zgodba o dveh služabnikih, ki se prepirata v Novi zavezi. To je zgodba o nas, padli človeški družini – vsi smo zadolženi smrtniki, prestopniki in ujetniki. Vsak od nas je dolžnik in razsodba je bila zaporna kazen za vsakega od nas. Tam bi ostali, če ne bi bilo milosti našega Kralja, ki nas osvobodi, ker nas ljubi in ker je do nas sočuten.11
Jezus tukaj uporabi nedoumljivo mero, ker je njegova odkupna daritev nedoumljivi dar, podarjen po nepojmljivi ceni. Zdi se mi, da je to vsaj del pomena, ki ga vsebuje Jezusovo naročilo, naj bomo popolni. Morda še ne moremo izkazovati popolnosti za deset tisoč talentov, ki sta jo dosegla Oče in Sin, vendar not preveč, če nas prosita, naj jima bodimo bolj podobni v majhnih stvareh, ki jih govorimo in delamo, ljubimo in odpuščamo, se jih pokesamo in jih izboljšujemo vsaj na stopnji popolnosti sto denarjev, kar nedvomno je v naši zmožnosti.
Bratje in sestre, z izjemo Jezusa, na tem zemeljskem potovanju, na katerem smo, ni brezhibnih izvedb, zato si, ko smo na zemlji, prizadevajmo, da se stanovitno izboljšujemo, ne da bi bili obsedeni s tem, kar behavioristi imenujejo »toksični perfekcionizem«.12 Temu zadnjemu pričakovanju do sebe, do drugih in lahko bi dodal do drugih, ki so poklicani služiti v Cerkvi – kar za svete iz poslednji dni pomeni vsakogar, kajti vsi smo poklicani kje služiti – bi se morali izogibati.
V tem pogledu je Lev Tolstoj napisal zgodbo o duhovniku, ki ga je eden od njegovih faranov kritiziral, ker ni živel tako neomajno, kot bi moral, kritik pa je zaključil, da morajo biti načela, ki jih je učil zmotni pridigar, prav tako zmotna.
Duhovnik v odgovor na to kritiko pravi: »Poglejte moje življenje in ga primerjajte z mojim prejšnjim življenjem. Videli boste, da si prizadevam živeti po resnici, ki jo razglašam.« Ker duhovnik ni mogel živeti po visokih idealih, ki jih je učil, priznava, da mu je spodletelo. Vendar vzklikne:
»Napadajte me, [če hočete], to delam sam, ampak [ne] napadajte /.../ poti, ki ji sledim. /.../ Če poznam pot domov, [vendar] po njej hodim opit, ali je pot manj prava preprosto zato, ker se opotekam z ene strani na drugo?
/.../ Ne kličite veselo: ‘Glejte ga! /.../ Po blatu lazi!’ Ne, ne uživajte v tem, temveč /.../ pomagajte [vsakomur, ki poskuša hoditi po poti nazaj k Bogu].«13
Bratje in sestre, vsak od nas hrepeni po bolj Kristusu podobnem življenju bolj, kot ga pogosto uspemo živeti. Če to pošteno priznamo in se poskušamo izboljšati, nismo hinavci; ljudje smo. Ne sprejmimo, da bi zaradi lastnih človeških neumnosti in neizogibnih pomanjkljivosti celo najboljših moških in žensk okrog sebe postali cinični glede evangelijskih resnic, verodostojnosti Cerkve ali upanja za našo prihodnost ali možnosti resnične pobožnosti. Če bomo vztrajali, potem bo nekje v večnosti naše prečiščevanje končano in zaključeno – kar je novozavezni pomen popolnosti.14
Pričujem o tej veliki usodi, ki nam je na razpolago zaradi odkupne daritve Gospoda Jezusa Kristusa, ki je sam šel »od milosti do milosti«,15 dokler na zemlji16 ni prejel popolne polnosti celestialne slave.17 Pričujem da nam v tej in v vsaki uri on, z rokami z brazgotinami zaradi žebljev, ponuja isto milost, nas drži in nas spodbuja, dokler nismo varno doma v objemu nebeških staršev. Za tak popolni trenutek si še naprej prizadevam, čeprav nerodno. Za tak popolni dar se še naprej zahvaljujem, čeprav nezadostno. Tako delam prav v imenu Popolnosti same, njega, ki nikoli ni bil neroden, nezadosten, temveč ki ljubi vse nas, ki smo, in sicer Gospod Jezus Kristus, amen.