Gospodov glas
Pričujem, da smo na tej konferenci zaslišali Gospodov glas. Preizkušnja za vse nas je, kako se odzovemo.
Najprej prijazna beseda za majhne otroke. Da, to je zadnje zasedanje in jaz sem zaključni govornik.
Ko sem nedavno šel v tempelj v središču Provo Cityja, sem občudoval sliko z naslovom Prvo videnje od daleč. Slika ponazarja svetlobo in moč iz nebes, ko sta se Oče in Sin prikazala mlademu Josephu Smithu.
Čeprav ne delam primerjave z zelo svetim dogodkom, ki je vodil v obnovo, si lahko predstavljam podobno sliko, ki bi odražala svetlobo in duhovno Božjo moč, ki se spušča na to generalno konferenco in posledično tisto moč in svetlobo, ki se širi po svetu.
Pričujem, da Jezus je Kristus, da vodi zadeve tega svetega dela in da je generalna konferenca eden od zelo pomembnih trenutkov, ko daje navodila svoji Cerkvi in nam osebno.
Poduk z višav
Na dan, ko je bila Cerkev ustanovljena, je Gospod določil Josepha Smitha za preroka, vidca in apostola Gospoda Jezusa Kristusa1 in Cerkvi rekel,
da bo prejela njegovo besedo, kakor če bi jo iz njegovih lastnih ust, v vsej potrpežljivosti in veri.
Kajti če bo to delala, jo vrata pekla ne bodo premagala in Gospod Bog bo razpodil moči teme pred njo in napravil, da se bo nebo zatreslo v njeno dobro.2
Kasneje so bili vsi člani Prvega predsedstva in zbora dvanajstih apostolov prav tako potrjeni in posvečeni za preroke, vidce in razodevalce.3
Ko se torej zberemo pod vodstvom predsednika Thomasa S. Monsona, pričakujemo, da bomo slišali Gospodovo voljo, Gospodovo odločitev, Gospodov glas in Božjo moč v odrešitev.4 Zaupamo v njegovo obljubo, ko je rekel, da je enako, najsi je to rekel s svojim glasom ali po glasu svojih služabnikov.5
V tem nemiru in zmedi sodobnega sveta sta zaupanje in vera v besede Prvega predsedstva in zbora dvanajsterih bistveni za našo duhovno rast in vztrajanje.6
Zbrali smo se na tej čudoviti konferenci. Na milijone svetih iz poslednjih dni in drugih vernikov v več kot dvesto državah, ki govorijo več kot triindevetdeset jezikov, se udeležuje teh zasedanj ali bere konferenčna sporočila.
Prihajamo v molitvi in pripravljeni. Številni med nami imamo resne skrbi in iskrena vprašanja. Želimo obnoviti vero v Odrešenika, Jezusa Kristusa, in okrepiti svojo zmožnost, da se bomo uprli skušnjavam in izogibali temu, kar nas premoti. Pridemo, da bi prejeli poduk z višav.
Gospodove misli in volja
Za Prvo predsedstvo in dvanajstere, ki običajno govorijo na vsaki konferenci, je ogromna odgovornost priprave sporočil tako breme kot sveto zaupanje.
Že pred leti, preden sem začel služiti v vlogi generalnega voditelja, sem starešino Dallina H. Oaksa vprašal, če za vsako kolsko konferenco pripravi drug govor. Odgovoril je, da ne, toda dodal: »Toda moji konferenčni govori so različni. Predelam približno petnajst do dvajset osnutkov, da se prepričam, da povem, kar Gospod želi, da povem.«7
Kdaj in kako pride navdih za govor na generalni konferenci?
Po dodeljenih temah vidimo, kako nebesa prav na vsaki konferenci lepo usklajujejo teme predmet pogovorov in teme o večnih resnicah.
Eden od bratov mi je povedal, da mu je bila tema za to konferenco dana takoj po govoru, ki ga je imel aprila lani. Drugi je pred tremi tedni omenil, da še vedno moli in čaka na Gospoda. Spet drugi, ko sem ga vprašal, kako dolgo je potreboval, da je napisal še zlasti občutljiv govor, je odgovoril: »Petindvajset let.«
Včasih osrednja zamisel lahko pride hitro, toda vsebina in podrobnosti še vedno zahtevajo ogromen duhovni vzpon. Post in molitev, preučevanje in vera so vselej del postopka. Gospod ne želi pretvez, ki slabijo njegov glas njegovim svetim.
Smernice za govor na generalni konferenci pogosto prejmemo ponoči ali pa v zgodnjih jutranjih urah, ko o govoru sploh ne razmišljamo. Nenadoma nek nepričakovan vpogled in občasno tudi določene besede in izraze prejmemo kot čisto razodetje.8
Ko poslušate, so morda sporočila, ki jih prejmete, zelo dobesedna ali pa so morda prilagojena samo za vas.
Ko sem pred veliko leti govoril na generalni konferenci, sem izrekel stavek, ki mi je prišel na misel, ko sem spraševal, če sem pripravljen na služenje misijona. Stavek se je glasil: »Vsega ne veš, vendar veš dovolj!«9 Neka mlada ženska, ki je tistega dne sedela na generalni konferenci, mi je povedala, da moli o snubitvi in se sprašuje, kako dobro pozna mladeniča. Ko sem izrekel besede: »Vsega ne veš, vendar veš dovolj!«, ji je Duh potrdil, da ga pozna dovolj dobro. Že vrsto let sta srečno poročena.
Obljubljam vam, da boste, če boste pripravili svojega duha in prišli s pričakovanjem, slišali Gospodov glas, da bodo v vaše srce prišle misli in občutki, ki so prilagojeni samo za vas. Že ste jih občutili na tej konferenci ali pa jih boste, ko boste sporočila preučevali v sledečih tednih.
Za sedaj in prihodnje mesece
Predsednik Monson je dejal:
»Vzemite si čas za branje konferenčnih sporočil.«10
Premišljujte [o njih]. /.../ Ugotovil sem, /.../ da sem iz teh navdihujočih pridig pridobil veliko več, če sem jih preučeval bolj poglobljeno.«11
Nauki generalne konference so stvari, o katerih Gospod želi, da jih sedaj in v prihodnjih mesecih premišljujemo.
Pastir »hodi pred [svojimi ovcami] in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas«12.
Njegov glas nas pogosto usmerja, naj v življenju nekaj spremenimo. Vabi nas, naj se pokesamo. Vabi nas, naj mu sledimo.
Premišljujte o naslednjih izjavah s te konference:
Predsednik Henry B. Eyring je dopoldne dejal: »Pričujem, da Bog Oče živi in da želi, da pridete k njemu domov. To je prava Cerkev Gospoda Jezusa Kristusa. Pozna vas; ljubi vas; nad vami bdi.«13
Predsednik Dieter F. Uchtdorf je včeraj dejal: »Pričujem, da bodo naša življenja boljša, če se podamo oziroma nadaljujemo na osupljivem potovanju, ki vodi k Bogu /.../ , in da nas bo Gospod uporabil na neverjetne načine, da bo blagoslovil tiste okrog nas in uresničil svoje večne namene.«14
Predsednik Russell M. Nelson je včeraj popoldan dejal: »Obljubljam, da boste, ko se boste vsakodnevno poglabljali v Mormonovo knjigo, zaščiteni pred zlom časa, celo pred silno kugo pornografije in drugih um uničujočih odvisnosti.«15
Starešina Dallin H. Oaks je včeraj dejal: Pričujem, da je razglas o družini izjava o večni resnici, Gospodova volja za njegove otroke, ki iščejo večno življenje.«16
In starešina M. Russell Ballard je zgolj pred nekaj minutami rekel: »Božje otroke moramo sprejeti sočutno in odpraviti vse predsodke, vključno z rasizmom, seksizmom in nacionalizmom.«17
Ker imamo nekaj dodatnih minut, bi rad dodal kratko razmišljanje o starešini Robertu D. Halesu. Prvo predsedstvo je starešini Halesu reklo, da lahko poda kratko sporočilo na nedeljskem dopoldanskem zasedanju, če mu bo zdravje dopuščalo. Dasiravno mu zdravje tega ni dopuščalo, je pripravil sporočilo, ki ga je končal prejšnji teden in mi ga poslal. Ker je približno pred tremi urami umrl, bi rad prebral le tri vrstice iz tega govora.
Navajam starešino Halesa: »Ko se odločimo za vero, smo pripravljeni stati pred Božjo navzočnostjo. /.../ Odrešenik se je po svojem križanju prikazal le tistim, ki so mu bili zvesti v evangeliju, ko so živeli na zemlji. [NaZ 138:12] Tisti, ki so zavrnili pričevanja prerokov, niso mogli gledati ne odrešenikove pojave ne njegovega obraza. [NaZ 138:21] /.../ Naša vera nas pripravlja na Gospodovo navzočnost.«
Kako prijazno od Gospoda, da je predsedniku Russellu M. Nelsonu preko občutkov sporočil, naj tik pred koncem tega dopoldanskega zasedanja hitro zapusti zgradbo, spusti kosilo in pohiti k postelji starešine Hales, kamor je lahko prispel in bil tam z njegovim predsednikom zbora in z angelsko Mary Hales, ko je starešina Hales diplomiral iz tega življenja.
Odziv na Gospodov glas
Pričujem, da smo na tej konferenci zaslišali Gospodov glas.
Naj nas ne bo strah, če so besede Gospodovih služabnikov v nasprotju z razmišljanjem sveta in včasih z našim razmišljanjem. Vedno je bilo tako. Z brati se v templju spustim na kolena. Pričujem o dobroti njihovih duš. Njihova največja želja je, da ugajajo Gospodu in Božjim otrokom pomagajo, da se bodo vrnili v njegovo navzočnost.
Sedemdeseteri, škofovstvo, Društvo za pomoč, Mladenke, Osnovna in druge pomožne organizacije so tej konferenci dodali neizmeren navdih, kakor tudi čudovita glasba in premišljene molitve.
Na vas je, da v sporočilih generalne konference odkrijete skrinjo zakladov nebeških navodil. Preizkušnja za vse nas je, kako se odzovemo na to, kar slišimo, kar preberemo in kar čutimo.
Naj vam povem izkušnjo o odzivanju na preroške besede iz življenja predsednika Russella M. Nelsona.
Brat Nelson se je leta 1979, pet let preden je bil poklican za generalnega voditelja, udeležil sestanka, ki je bil tik pred generalno konferenco. »Predsednik Spencer W. Kimball je vse prisotne pozval, naj si bolj prizadevajo pri razglašanju evangelija svetu. Med državami, ki jih je predsednik Kimball posebej omenil, je bila Kitajska, rekoč: ‘Kitajcem bi morali služiti.’ Naučiti bi se morali njihovega jezika. Moliti bi morali zanje in jim pomagati.«18
Brat Nelson je na tem sestanku pri svojih štiriinpetdesetih letih dobil občutek, da se mora učiti mandarinščino. Čeprav zaposleni srčni kirurg, si je takoj priskrbel inštruktorja.
Dr. Nelson se je nedolgo zatem, ko se je začel učiti, udeležil konvencije in nepričakovano sedel poleg uglednega kitajskega kirurga, dr. Wu Yingkaija. /.../ Ker se je brat Nelson učil mandarinščino, je začel pogovor [z dr. Wujem].«19
Želja dr. Nelsona, da sledi preroku, je privedla do tega, da je dr. Wu obiskal Salt Lake City, dr. Nelson pa je odpotoval na Kitajsko, kjer je predaval in opravljal operativne posege.
Njegova ljubezen do Kitajcev in njihova ljubezen in spoštovanje zanj, se je poglobila.
Starešina Nelson je februarja 1985, deset mesecev po vpoklicu v zbor dvanajsterih, s Kitajske prejel nepričakovani telefonski klic s prošnjo, naj pride v Peking operirat pešajoče srce ene najslavnejših kitajskih opernih pevk. Starešina Nelson se je na spodbudo predsednika Gordon B. Hinckley vrnil na Kitajsko. Zadnji kirurški poseg, ki ga je opravil, je bil v Ljudski republiki Kitajski.
Predsednik Russell M. Nelson je bil pred komaj dvema letoma, oktobra 2015, znova počaščen z uradno izjavo, ki ga imenuje »stari prijatelj Kitajske«.
Včeraj pa smo slišali, kako je danes triindevetdesetletni predsednik Russell M. Nelson govoril o prošnji predsednika Thomasa S. Monsona [na zadnji aprilski konferenci], naj vsak od nas vsak dan marljivo preučuje in razmišlja o Mormonovi knjigi.
Prav kakor je storil, ko je kot zaposleni srčni kirurg najel učitelja mandarinščine, je takoj upošteval nasvet predsednika Monsona in ga udejanjil v svojem življenju. Rekel je, da ni zgolj bral, ampak, da je »naredil seznam, kaj Mormonova knjiga je, kaj potrdi, kaj ovrže, kaj izpolni, kaj pojasni in kaj razodene.«20
Predsednik Henry B. Eyring je kot druga priča to dopoldne govoril o svoji odgovornosti, da se odzove na svarilo predsednika Monsona. Ali se spomnite naslednjih besed: »Kot mnogi od vas sem prerokove besede zaslišal kot Gospodov glas meni. In tako kot mnogi od vas, sem se odločil, da bom te besede poslušal.«21
Naj na to gledamo kot na vzor za svoje lastno življenje.
Obljuba in blagoslov
Obljubljam vam, če boste v naukih te generalne konference slišali Gospodov glas vam in se potem na te navdihe odzvali, boste na sebi začutili nebeško roko in vaše življenje ter življenje tistih okrog vas bo blagoslovljeno.22
Na tej konferenci smo pomislili na našega dragega preroka. Radi vas imamo, predsednik Monson. Zaključujem z njegovimi besedami, izrečenimi za tem govorniškim pultom. Verjamem, da je to tisti blagoslov, ki bi ga danes hotel dati vsakemu od nas, če bi bil lahko z nami. Rekel je: »Ko odhajamo s te konference, prosim za nebeške blagoslove nad vsakim od vas. /.../ Molim, da bo nebeški Oče blagoslovil vas in vaše družine. Naj sporočila in duh te konference najdejo izraz v vsem kar delate – v vaših domovih, v vašem delu, na vaših sestankih in v vseh vaših opravkih.
Končal je: »Rad vas imam. Molim za vas. Naj vas Bog blagoslovi. Naj bo njegov obljubljeni mir zdaj in vedno z vami.«23
V imenu Jezusa Kristusa, amen.