Narazen, a še vedno eno
Gospod pričakuje, da smo v Cerkvi navkljub našim razlikam eno!
Junija leta 1994 sem se neučakan peljal z dela domov, da bi na televiziji gledal našo državno nogometno ekipo, ki je igrala na svetovnem nogometnem prvenstvu. Kmalu po tem, ko sem se odpravil na pot, sem od daleč na pločniku zagledal invalida, ki je svoj invalidski voziček, okrašen z našo brazilsko zastavo, hitro poganjal naprej. Takrat sem vedel, da gre tudi on domov gledat tekmo.
Ko sta se najini poti srečali in sva si za kratek trenutek pogledala v oči, sem se s tem moškim počutil močno povezanega. Šla sva v različne smeri, drug drugega nisva poznala, imela sva očitno drugačne socialne in fizične pogoje, vendar sva se v tistem trenutku zaradi strasti do nogometa in ljubezni do domovine počutila eno. Tistega moškega od takrat nisem več videl, vendar danes, po več desetletjih, lahko še vedno vidim tiste oči in s tem moškim čutim močno povezavo. Konec koncev smo na tisti tekmi zmagali in tisto leto osvojili svetovni pokal!
Gospod pričakuje, da smo v Cerkvi navkljub našim razlikam eno! V Nauku in zavezah nam Gospod naroča, naj bomo eno, kajti če nismo eno, nismo njegovi.1
Ko vstopimo v kapelo ali tempelj, da bi častili kot skupina, bi morali pustiti za seboj razlike, vključno z raso, socialnim položajem, političnimi prepričanji, akademskimi in poklicnimi dosežki in se namesto tega osredotočiti na naše skupne duhovne cilje. Skupaj pojemo hvalnice, med zakramentom razmišljamo o istih zavezah, skupaj izrečemo »amen« po govorih, lekcijah in molitvah – kar pomeni, da se strinjamo s tem, kar je bilo rečeno.
Te stvari, ki jih delamo skupaj, v občestvu pomagajo ustvariti močan občutek enotnosti.
Vendar je to, kar resnično določa, utrjuje ali uničuje enotnost, kako ravnamo, kadar smo stran od drugih članov Cerkve. Kot vsi vemo, je neizogibno in običajno, da navsezadnje govorimo drug o drugem.
Odvisno od tega, kaj se odločimo povedati drug o drugem, bodo naše besede naša »srca prepletla v eno«,2 kot je učil Alma pri Mormonovih vodah, ali pa bodo spodkopale ljubezen, zaupanje in dobro voljo, ki bi morala vladati med nami.
Določene pripombe pretanjeno uničujejo enotnost, kot na primer: »Da, on je dober škof; o, ampak moral bi ga videti, ko je bil mlad!«
Bolj konstruktivna različica od te, bi lahko bila: »Škof je tako dober in z leti je tako močno napredoval v zrelosti in modrosti.«
Pogosto ljudi za vedno označimo z nalepkami, če rečemo nekaj takega: »Naša predsednica Društva za pomoč je zgubljen primer; tako trmasta je!« Nasprotno bi lahko rekli: »Predsednica Društva za pomoč je zadnje čase manj prilagodljiva; morda gre skozi težke čase. Pomagajmo ji in jo podprimo!«
Bratje in sestre, nikogar, še posebej iz cerkvenega kroga, nimamo pravice opisovati kot slab končni izdelek! Pravzaprav bi naše besede o soljudeh morale odražati, da verjamemo v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev in to, da se lahko v njem in po njem vedno spremenimo na bolje.
Nekateri začnejo kritizirati in se oddaljijo od cerkvenih voditeljev in članov zaradi nepomembnih stvari.
Tako je bilo z moškim po imenu Simonds Ryder, ki je član Cerkve postal leta 1831. Ko je bral razodetje, ki se je nanašalo nanj, je osupnil, ko je videl, da je bil njegov priimek narobe črkovan Rider, s črko i namesto črke y. Njegov odziv na ta dogodek je pripeljal do tega, da se je začel spraševati o preroku in je naposled vodil do preganjanja Josepha in je odpadel od Cerkve.3
Verjetno je tudi, da bomo vsi doživeli nekaj opominov naših duhovniških voditeljev, kar bo preizkus tega, kako povezani smo z njimi.
Spominjam se, ko so pred štiriinštiridesetimi leti začeli z obširno prenovo zgradbe za bogoslužje, kamor je moja družina hodila v Cerkev. Preden so se dela začela, so imeli sestanek, na katerem so se krajevni in področni voditelji pogovarjali o tem, kako bodo člani sodelovali pri tej prenovi. Moj oče, ki je pred tem več let predsedoval tej enoti, je povedal svoje zelo trdno mnenje, da bi to delo moral opraviti pogodbenik in ne amaterji.
Ne samo, da je bil njegov predlog zavrnjen, temveč smo slišali, da je bil ob tisti priložnosti resno in javno pograjan. To je bil torej moški, ki je bil zelo predan Cerkvi in bil je tudi veteran iz druge svetovne vojne v Evropi, vajen braniti in se boriti za tisto, v kar je verjel. Lahko bi se vprašali, kakšen je bil njegov odziv na ta dogodek. Je vztrajal pri svojem mnenju in še naprej nasprotoval odločitvi, ki je bila že sprejeta?
V našem oddelku smo že imeli družine, ki so postale šibkejše v evangeliju in so nehale hoditi na sestanke, ker niso mogle biti eno s tistimi, ki so vodili. Prav tako smo bili priča, da veliko naših prijateljev iz Osnovne v svoji mladosti ni ostalo zvestih, ker so njihovi starši vedno iskali napake pri članih Cerkve.
Vseeno se je moj oče odločil ostati eno z drugimi svetimi. In nekaj dni kasneje, ko so se oddelčni člani zbirali, da bi pomagali pri gradnji, je našo družino »povabil«, da ga spremimo do stavbe za bogoslužje, kjer bomo na razpolago za kakršnokoli pomoč.
Bil sem jezen. Imelo me je, da bi ga vprašal: »Oči, zakaj bomo pomagali pri gradnji, če si bil proti temu, da bi to delali člani?« Njegov pogled pa mi je vzel pogum, da bi to naredil. Hotel sem biti dobro za ponovno posvetitev. Zato sem se na srečo odločil, da bom tiho in samo šel pomagat v zgradbo!
Oče ni dočakal dokončanja kapele, saj je umrl pred zaključkom del. Vendar smo drugi v družini še naprej opravljali svoj del, dokler ni bilo končano in to nas je povezovalo z njim, z drugimi člani, voditelji in, najpomembneje, z Gospodom.
Jezus je le nekaj trenutkov pred svojim mukotrpnim doživetjem v Getsemaniju, ko je molil k Očetu za apostole in vse svete, rekel: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi.«4
Bratje in sestre, pričujem, da se bomo, ko se odločimo, da bomo eno s člani in voditelji Cerkve – tako takrat, ko smo zbrani skupaj, še posebej pa, ko smo narazen – čutili tudi bolj popolno povezane z nebeškim Očetom in Odrešenikom. V imenu Jezusa Kristusa, amen.