Mar dneva čudežev ni več?
Največjo pozornost bi morali namenjati duhovnim čudežem, ki so na voljo vsem Božjim otrokom.
Ko sem bil pred enim letom na zadolžitvi v državi Kalifornija, sva s kolskim predsednikom obiskala družino Clarka in Holly Fales na njihovem domu. Povedali so mi, da so pred kratkim doživeli čudež. Ob najinem prihodu je Clark, ki je imel opornice na hrbtu, na vratu in rokah, s težavo vstal, da bi naju pozdravil.
Clark, njegov sin Ty in okrog 30 drugih fantov ter voditeljev se je odpravilo na razburljivo pustolovščino - kolsko dejavnost, vzpon na 4.233 metrski vrh Mount Shaste, enega najvišjih vrhov v Kaliforniji. Drugi dan zahtevnega vzpona je večina pohodnikov dosegla vrh – navdušujoč dosežek, ki so ga omogočili meseci priprav.
Eden prvih, ki je tistega dne dosegel vrh, je bil Clark. Po kratkem postanku na vrhu grebena je vstal in začel hoditi. Pri tem se je spotaknil in padel vznak čez rob pečine, približno 12 metrov globoko in se potem nekontrolirano kotalil po ledeni strmini še nadaljnjih 91 metrov. Izredno je, da je Clark preživel, vendar je bil hudo ranjen in se ni mogel premikati.
Čudeži, ki jih je Clark doživel med tem travmatičnim dogodkom, so se šele začeli. Eni prvih, ki so do njega prišli, je bila po »naključju« skupina pohodnikov, med katerimi so bili vodiči gorskih reševalcev in strokovnjaki za nujno medicinsko pomoč. Nemudoma so ga zdravili proti šoku in ga zavili v odeje, da bi mu bilo toplo. Po »naključju« je ta skupina tudi preizkušala novo komunikacijsko napravo in poslali so nujno zahtevo za pomoč iz področja, kjer prenosni telefoni niso imeli signala. Majhen helikopter, ki je bil eno uro stran, so takoj poslali na Mount Shasto. Pilot je po dveh nevarnih, a neuspešnih poskusih pristanka na višini, ki je bila na meji zmogljivosti helikopterja in boreč se z zahrbtnimi vremenskimi pogoji, začel s tretjim in zadnjim poskusom. Ko se je helikopter približal pod drugim kotom, so se vetrovi po »naključju« spremenili in pristal je lahko le za toliko časa, da je skupina Clarka hitro in boleče potisnila v majhen prostor za pilotovim sedežem.
Ko so Clarka pregledali na travmatološkem oddelku, so testi pokazali, da je utrpel več zlomov vratu, hrbta, reber in zapestij; predrta pljuča in veliko vrezov ter odrgnin. Po »naključju« je tisti dan dežural priznani nevrokirurg; v tej bolnišnici dela samo nekajkrat letno. Ta zdravnik je kasneje izjavil, da še nikoli ni videl nikogar, ki bi preživel tako hude poškodbe hrbtenjače in vratnih arterij. Pričakovano je bilo, da Clark ne samo, da bo preživel, ampak, da se bo popolnoma pozdravil. Kirurg, ki se je opredelil za agnostika, je rekel, da se je Clarkov primer odvijal proti vsemu njegovemu strokovnemu znanju o nevroloških poškodbah in bi ga lahko opisal le kot čudež.
Ko sta Clark in Holly zaključila to napeto pripoved, sem ostal brez besed. Ne le zaradi očitnih čudežev, ampak zaradi veliko večjega. Dobil sem močan vtis – duhovno pričo – da so Holly in vsak od petih čudovitih otrok, ki so sedeli v dnevni sobi ob starših, imeli takšno vero, da bi lahko sprejeli karkoli že bi se tistega dne zgodilo in bi še vedno duhovno uspevali. Clark in Holly in njuna najstarejša otroka Ty in Porter so danes z nami v Konferenčnem središču.
Ko sem razmišljal o izkušnji Falesove družine, sem veliko premišljeval o okoliščinah številnih drugih. Kaj pa nešteti sveti iz poslednjih dni, ki jih preveva vera, ki so dobili duhovniške blagoslove, za katere se neprestano moli, ki se držijo zapovedi, ki so polni upanja, katerih čudeži se nikoli ne zgodijo? Vsaj ne tako, kot oni razumejo čudeže. Vsaj tako, kakor se zdi, da čudeže sprejemajo drugi.
Kaj pa tisti, ki zaradi hudih stisk trpijo – telesno, psihično, čustveno – leta, desetletja ali celotno zemeljsko življenje. Kaj pa tisti, ki umrejo tako zelo mladi?
Pred komaj dvema mesecema sta se dva poročena para z veljavnimi tempeljskimi dovolilnicami, s tremi otroki, ki so bili redni misijonarji, in petimi drugimi otroki, vkrcali na majhno letalo za kratek polet. Prepričan sem, da so pred poletom molili za varnost in goreče molili, ko so se v letalu pred strmoglavljenjem pojavile resne tehnične težave. Preživel ni nihče. Kaj pa oni?
Ali se dobri ljudje in njihovi ljubljeni upravičeno sprašujejo, kot se je Mormon: »Mar dneva čudežev ni več?«1
S svojim omejenim vedenjem ne morem pojasniti zakaj včasih pride do božanskega posredovanja in zakaj drugič ne. Morda pa ne razumemo dovolj, kaj je čudež.
Čudež pogosto opišemo kot ozdravljenje, ne da bi medicinska znanost to lahko dobro pojasnila ali izognitev katastrofalni nevarnosti s poslušnostjo jasnemu navdihu. Če čudež opredelimo kot »dober dogodek, ki se zgodi z božansko močjo, ki je smrtniki ne razumejo«2, nam to vseeno da širši pogled na tisto, kar je po naravi bolj večno. Takšna razlaga nam tudi omogoča, da premišljujemo o bistveni vlogi vere v receptu za čudež.
Moroni je učil: »Niti ni nikdar nihče delal čudežev, dokler ni veroval.«3 Amon je oznanil: »Tako je Bog priskrbel sredstvo, da bi človek po veri lahko delal mogočne čudeže.«4 Gospod je Josephu Smithu razodel: Kajti jaz sem Bog /…/ in pokazal bom čudeže /…/ vsem tistim, ki verjamejo v moje ime.5
Kralj Nebukadnezar je od Šadraha, Mešaha in Abed Nega zahteval, naj častijo zlato podobo, ki jo je postavil kot boga, in jim zagrozil: »Če je ne boste molili, vas bodo /…/ pahnili v gorečo, ognjeno peč.« Potem se jim je rogal: »Kdo je tisti bog, ki bi vas rešil iz mojih rok?«6
Tisti trije predani učenci so rekli: »Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči. /…/ Pa čeprav ne, vedi, o kralj, da ne bomo častili tvojih bogov.«7
Docela so zaupali, da jih Bog lahko reši, če pa ne, so docela verjeli v njegov načrt.
Podobno je nekoč starešina David A. Bednar vprašal mladega moškega, ki je zaprosil za duhovniški blagoslov: »Če je volja nebeškega Očeta, da bi bil v svoji mladosti s smrtjo prenesen v svet duš, da bi tam naprej deloval, ali imaš vero, da bi se podredil njegovi volji in ne bi bil ozdravljen?«8 Ali imamo mivero, da »ne bi bili ozdravljeni« našega zemeljskega trpljenja, da bi bili lahko ozdravljeni večno ?
Ključno vprašanje za razmišljanje je: »Kam postavljamo svojo vero?« Se naša vera osredotoča preprosto na hotenje, da bi se rešili bolečine in trpljenja, ali je trdno osredotočena na Boga Očeta in njegov sveti načrt ter na Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev? Vera v Očeta in Sina nam pomaga razumeti in sprejeti njuno voljo, ko se pripravljamo na večnost.
Danes pričujem o čudežih. Biti Božji otrok je čudež.9 Prejeti telo v njegovi podobi in podobnosti je čudež.10 Dar Odrešenika je čudež.11Odkupna daritev Jezusa Kristusa je čudež.12 Možnost večnega življenja je čudež.13
Čeprav je dobro, da molimo in delamo za telesno varnost in zdravje v zemeljskem življenju, bi morali našo največjo pozornost namenjati duhovnim čudežem, ki so na voljo vsem Božjim otrokom. Ne glede na našo etnično pripadnost, ne glede na našo narodnost, ne glede na to, kaj smo naredili, če se pokesamo, ne glede na to, kaj nam je bilo morda storjeno – vsi imamo enak dostop do teh čudežev. Naše življenje je čudež in še več čudežev je pred nami. V imenu Jezusa Kristusa, amen.