Živi kruh, ki je prišel iz nebes
Če hrepenimo po tem, da bi živeli v Kristusu in da bi on živel v nas, potem je svetost to, kar iščemo.
Jezus je ljudem v Galileji dan po tem, ko jih je pet tisoč čudežno nahranil le s petimi ječmenovimi hlebi in dvema majhnima ribama1, ponovno govoril v Kafarnaumu. Odrešenik je razumel, da številni niso bili tako zelo zavzeti za njegove nauke kot za to, da bi se nasitili.2 Zatorej jih je poskušal prepričati o neprimerljivo večji vrednosti jedi, »ki ostane za večno življenje in [jim] jo bo dal Sin človekov«3. Jezus je izjavil:
»Jaz sem kruh življenja.
Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli.
To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre.
Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«4
Pomen tega, kar je hotel Odrešenik povedati, so tisti, ki so ga poslušali, popolnoma zgrešili, ker so njegovo izjavo razumeli le dobesedno. Ob tej misli so se zdrznili in se čudili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?«5 Jezus je razlagal naprej:
»Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.
Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.
Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.«6
Potem je razložil globok pomen svoje metafore:
»Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.
Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni.«7
Njegovi poslušalci še vedno niso razumeli, kaj jim je govoril in »veliko /…/ , ki so to slišali, [jih] je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.«8
To, da jemo njegovo meso in pijemo njegovo kri, je osupljiv način izražanja tega, kako popolnoma moramo pripeljati Odrešenika v naše življenje — v samo naše bistvo — da bomo lahko eno. Kako se to zgodi?
Prvič, razumemo, da je Jezus Kristus z žrtvovanjem svojega mesa in krvi odkupil naše grehe in tako telesno kot duhovno premagal smrt.9 Potem je jasno, da ko vzamemo od njegovega mesa in pijemo njegovo kri, od njega prejmemo moč in blagoslove njegove odkupne daritve.
Kristusov nauk pojasni, kaj moramo delati, da prejmemo odkupno milost. V Kristusa moramo zaupati in vanj verjeti, se pokesati in se krstiti ter prejeti Svetega Duha, »in potem pride odpuščanje vaših grehov z ognjem in s Svetim Duhom«10. To so vrata, naš dostop do Odrešenikove odkupne milosti in do tesne in ozke poti, ki vodi v njegovo kraljestvo.
»Če si boste zatorej še naprej prizadevali [na tej poti], ko se boste gostili s Kristusovo besedo, in vztrajali do konca, glejte, tako govori Oče: Imeli boste večno življenje.
/.../ In sedaj, glejte, to je Kristusov nauk in edini in pravi nauk Očeta in Sina in Svetega Duha, kar je en Bog, brez konca.«11
O simbolizmu zakramenta Gospodove večerje je lepo premišljevati. Kruh in voda predstavljata meso in kri tistega, ki je kruh življenja in živa voda12, in nas bridko spominjata na ceno, ki jo je plačal za našo odkupitev. Ko se kruh prelomi, se spomnimo Odrešenikovega raztrganega mesa. Starešina Dallin H. Oaks je nekoč rekel: »Vsak kos kruha je, ker je prelomljen in raztrgan, edinstven, prav kakor so edinstveni posamezniki, ki ga vzamejo. Vsi imamo različne grehe, ki se jih moramo pokesati. Vsi imamo različne potrebe, za katere bi morali bili okrepljeni z odkupno daritvijo Gospoda Jezusa Kristusa, ki se ga v tej uredbi spominjamo.«13 Ko pijemo vodo se spomnimo krvi, ki jo je prelil v Getsemaniju ter na križu, in njene posvečujoče moči.14 Ker vemo, da »nič nečistega ne more vstopiti v njegovo kraljestvo«, se odločimo, da bomo med tistimi, »ki so si oprali oblačila v [Odrešenikovi] krvi zavoljo svoje vere in kesanja vseh svojih grehov in njihove zvestobe do konca«.15
Govoril sem o tem, da prejmemo Odrešenikovo odkupno milost, da nam odvzame grehe in madeže teh grehov v nas. Toda simbolično ima, jesti njegovo meso in piti njegovo kri, še drug pomen, to pa je, da ponotranjimo Kristusove lastnosti in značaj, da odvržemo naravnega človeka in postanemo sveti »preko odkupne daritve Gospoda Kristusa«16. Ko vsak teden vzamemo zakramentni kruh in vodo, bomo ravnali prav, če bomo premišljevali, kako naj v polnosti in popolnoma vključimo njegov značaj in vzorec njegovega brezgrešnega življenja v naše življenje in bistvo. Jezus ne bi mogel odkupiti grehov drugih, če sam ne bi bil brez greha. Ker pravica do njega nima terjatve, se je lahko daroval namesto nas, da bi zadostil pravici in izkazal milost. Ko se spominjamo in počastimo njegovo odkupno žrtev, bi morali premišljevati tudi o njegovem brezgrešnem življenju.
To kaže na potrebo po silnem prizadevanju z naše strani. Ne moremo biti zadovoljni s tem, kar smo, temveč se moramo nenehno gibati »do mere doraslosti Kristusove polnosti«17. Tudi mi moramo biti kot oče kralja Lamonija v Mormonovi knjigi pripravljeni opustiti vse svoje grehe18 in se osredotočiti na to, kar od nas pričakuje Gospod, kot posamezniki in skupaj.
Nedolgo tega mi je prijatelj povedal o izkušnji, ki jo je imel, ko je služil kot predsednik misijona. Prestal je operacijo, po kateri je potreboval več tednov okrevanja. Med okrevanjem je čas posvetil preiskovanju svetih spisov. Neko popoldne, ko je premišljeval o Odrešenikovih besedah v 27. poglavju Tretjega Nefija, ga je to zazibalo v spanec. Kasneje je pripovedoval:
»Znašel sem se v sanjah, v katerih sem dobil živ, panoramski pogled na svoje življenje. Pokazani so mi bili moji grehi, slabe odločitve, trenutki /.../, ko sem bil do ljudi nepotrpežljiv, in opuščanje dobrih stvari, ki bi jih moral reči ali narediti. /.../ Obširen /.../ [pregled] svojega življenja mi je bil pokazan v le nekaj minutah, vendar se je zdelo veliko dlje. Zbudil sem se pretresen in /.../ se ob postelji nemudoma spustil na kolena ter začel moliti, prositi za odpuščanje in izlil občutke svojega srca, kot še nikoli prej.
Pred temi sanjami nisem vedel, da imam tako veliko potrebo po kesanju. Moje napake in slabosti so mi nenadoma postale tako jasne, da se je vrzel med tem, kar sem bil, in Božjo svetostjo ter dobroto, zdela široka milijone kilometrov. V molitvi tistega poznega popoldneva sem iz vsega srca izrazil najglobljo hvaležnost nebeškemu Očetu in Odrešeniku za to, kar sta naredila zame in za dragocene odnose z ženo in otroki. Ko sem bil na kolenih, sem čutil tudi Božjo ljubezen in milost, ki sta bili tako očitni, čeprav sem se počutil tako nevrednega. /.../
Lahko rečem, da od tistega dne nisem več isti. /.../ Moje srce se je spremenilo. /.../ Zaradi te izkušnje sem razvil več sočutja do drugih, večjo zmožnost ljubiti, skupaj z občutkom nuje, da oznanjam evangelij. /.../ Sporočila vere, upanja in daru kesanja, ki jih najdemo v Mormonovi knjigi, sem razumel kot nikdar prej.«19
Pomembno je, da prepoznamo, da temu dobremu človeku to živo razodetje o njegovih grehih in pomanjkljivostih ni vzelo poguma ali ga vodilo v obup. Da, bil je pretresen in čutil je obžalovanje. Močno je čutil potrebo po kesanju. Bil je ponižen, vendar je čutil hvaležnost, mir in upanje — pravo upanje — zaradi Jezusa Kristusa »[živega kruha], ki [je] prišel iz nebes«20.
Moj prijatelj je govoril o vrzeli, ki jo je opazil v sanjah, med svojim življenjem in svetostjo Boga. Svetost je prava beseda. Jesti Kristusovo meso in piti njegovo kri pomeni prizadevati si za svetost. Bog zapoveduje: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.«21
Henoh nam je svetoval: Svoje otroke učite, da se morajo vsi ljudje vsepovsod pokesati, ali pa nikakor ne morejo podedovati Božjega kraljestva, kajti tam ne more prebivati nič nečistega oziroma prebivati v njegovi navzočnosti; kajti v Adamovem jeziku mu je ime Človek Svetosti, njegovemu edinorojencu pa je ime Sin Človekov, in sicer Jezus Kristus.22 Kot fant sem se čudil, zakaj je v Novi zavezi Jezus velikokrat imenovan (in celo sam sebe imenuje) Sin človekov, ko je v resnici Božji Sin, ampak Henohova izjava pojasni, da so ti nazivi pravzaprav priznanje njegove božanskosti in svetosti — on je Sin Človeka Svetosti, Boga Očeta.
Če bomo hrepeneli po tem, da bi živeli v Kristusu in da bi on živel v nas23, potem je svetost to, kar iščemo, tako telesno kot duhovno.24 Iščemo jo v templju, na katerem je napisano »Svetost Gospodu«. Iščemo jo v zakonu, družini in domu. Iščemo jo vsak teden, ko se radostimo v Gospodovem svetem dnevu.25 Iščemo jo celo v malenkostih vsakdanjega življenja: govoru, oblačenju in mislih. Kot je rekel predsednik Thomas S. Monson: »Smo rezultat vsega, kar beremo, vsega, kar gledamo, vsega, kar poslušamo, in vsega, kar mislimo.«26 Svetost iščemo, ko vsak dan vzamemo svoj križ.27
Sestra Carol F. McConkie je dejala: »Zavedamo se množice preizkušenj, skušnjav in stisk, ki nas lahko odtegnejo od vsega, kar je pred Bogom krepostno in hvalevredno. Toda naše zemeljske izkušnje nam nudijo priložnost, da se odločimo za svetost. Najpogosteje so naša žrtvovanja, da bi spolnjevali zaveze, tista, ki nas posvečujejo in napravijo svete.«28 In jaz bi žrtvovanju dodal še služenje, ki ga opravimo.
Vemo, da »ko [služimo] soljudem, le Bogu [služimo]«29. In Gospod nas opominja, da je tako služenje osrednje v njegovem življenju in značaju: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«30 Predsednik Marion G. Romney je modro pojasnil: »Služenje ni nekaj, kar moramo na tej zemlji prenašati, da bi si zaslužili pravico do življenja v celestialnem kraljestvu. Služenje je bistven element, iz katerega je narejeno povzdignjeno življenje in celestialno kraljestvo.«31
Zaharija je prerokoval, da bo v času tisočletnega Gospodovega kraljevanja celo na konjskih kraguljčkih zapisano: »Sveto Gospodu«32. V tem duhu so pionirji sveti v teh dolinah pritrjevali ta opomin »Svetost Gospodu« na dozdevno običajne ali vsakdanje stvari kot tudi na tiste, ki so bile bolj neposredno povezane z versko prakso. Vgraviran je bil na zakramentne skodelice in krožnike ter natisnjen na potrdilih o posvetitvi sedemdeseterih in na praporu Društva za pomoč. Napis »Svetost Gospodu« se je pojavil tudi v izložbi ZCMI veleblagovnice Zion’s Cooperative Mercantile Institution. Znašel se je na glavi kladiva in na bobnu. »Svetost Gospodu« je bilo vgravirano na kovinski okrogli kljuki na vratih doma predsednika Brighama Younga. Da so ti navedki svetosti na dozdevno neobičajnih ali nepričakovanih mestih se nekaterim morda zdi neprimerno, vendar kažejo, kako obširna in stalna mora biti naša osredotočenost na svetost.
Jesti Odrešenikovo meso in piti njegovo kri pomeni, da iz svojega življenja odstranimo vse, kar ni v skladu s Kristusovim značajem, in da prevzamemo njegove lastnosti. To je širši pomen kesanja: ne le, da se odvrnemo od minulega greha, ampak da se od tistega trenutka naprej v srcu in z voljo obrnemo k Bogu33. Bog nam bo, tako kot mojemu prijatelju v razodevalskih sanjah, pokazal naše napake in slabosti, vendar nam bo tudi pomagal šibkosti spremeniti v moč.34 Če iskreno vprašamo: »Kaj mi še manjka«?35 nas ne bo pustil ugibati, temveč bo v ljubezni zavoljo naše sreče odgovoril. In dal nam bo upanje.
To je silen trud in bilo bi izjemno strašljivo, če bi bili pri svojem prizadevanju za svetost sami. Čudovita resnica je, da nismo sami. Imamo Božjo ljubezen, Kristusovo milost, tolažbo in vodstvo Svetega Duha ter prijateljstvo in spodbudo drugih svetih v Kristusovem telesu. Ne bodimo zadovoljni s tem, kjer smo, vendar naj nam tudi ne vzame pogum. Kot nas roti preprosta, a resna hvalnica:
Vzemi si čas za svetost, svet hiti naprej,
z Jezusom sam na skrivnem preživljaj čas.
Ko Jezusa gledaš, prav tak bodi ti,
da bodo prijatelji v tebi njega videli.36
Pričujem o Jezusu Kristusu, »[živem kruhu], ki [je] prišel iz nebes«37 in da »kdor jé [njegovo] meso in pije [njegovo] kri, ima večno življenje«38, v imenu Jezusa Kristusa, amen.