Gospod, ali boš naredil, da se mi bodo odprle oči
Druge moramo gledati skozi Odrešenikove oči.
Levji kralj je odličen risani film o afriški savani. Potem, ko levji kralj umre, ko rešuje sina, je mladi levji princ prisiljen v izgnanstvo, medtem pa despotski vladar uničuje ravnovesje savane. Levji princ kraljestvo ponovno pridobi s pomočjo mentorja. Odprejo se mu oči glede potrebe po ravnovesju v velikem življenjskem ciklu savane. Ko je mladi lev upravičeno zahteval svoje mesto kralja, mu je bilo svetovano, naj »gleda preko tega, kar vidi«.1
Ko se učimo, da bi postali dediči vsega, kar ima Oče, nas evangelij usmerja, naj gledamo preko tega, kar vidimo. Če hočemo gledati preko tega, kar vidimo, moramo druge gledati skozi Odrešenikove oči. Evangelijska mreža je polna ljudi v vsej njihovi raznolikosti. Ne moremo v celoti razumeti odločitev in psiholoških ozadij ljudi na svetu, delovnih mestih, v cerkvenih občestvih in celo v lastnih družinah, ker imamo redko celotno sliko tega, kdo so. Gledati moramo preko lahkih zaključkov in stereotipov in razširiti majceno lečo lastnih izkušenj.
Oči so se mi odprle, da sem »gledal preko tega, kar sem videl«, ko sem služil kot predsednik misijona. Prispel je mlad starešina z zaskrbljenostjo v očeh. Ko sva se dobila na razgovoru, je potrto rekel: »Rad bi šel domov.« Pomislil sem: »No, to lahko urediva.« Svetoval sem mu, naj trdo dela in o tem moli en teden ter me nato pokliče. Teden kasneje, skoraj do minute, me je poklical. Še vedno je hotel iti domov. Spet sem mu svetoval, naj moli, trdo dela in me čez en teden pokliče. Na naslednjem razgovoru se stvari niso spremenile. Vztrajal je, da bi rad šel domov.
Nisem hotel dovoliti, da bi se to zgodilo. Začel sem ga učiti o sveti naravi njegovega poziva. Spodbudil sem ga, naj pozabi nase in gre na delo.2 Toda ne glede, katero formulo sem ponudil, se ni premislil. Naposled se mi je zazdelo, da morda nimam celotne slike. Šele takrat sem začutil navdih, naj ga vprašam: »Starešina, kaj je zate težko?« Kar je rekel, me je v srcu zabolelo: »Predsednik, ne znam brati.«
Moder nasvet, glede katerega sem mislil, da je zanj tako pomembno, da ga sliši, sploh ni bil relevanten za njegove potrebe. To, kar je najbolj potreboval od mene, je bilo, da bi jaz gledal preko moje nestrpne zadolžitve in dovolil Duhu, da bi mi pomagal razumeti, kaj ima ta starešina resnično v mislih. Potreboval je, da ga vidim pravilno in ponudim razlog upanja. Namesto tega sem ravnal kot ogromna rušilna utež. Ta pogumni starešina se je naučil brati in je postal zelo čist učenec Jezusa Kristusa. Odprl mi je oči za Gospodove besede: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga.« (1 Sam 16:7)
Kakšen blagoslov je, ko nam Gospodov duh razširi pogled! Spomnite se preroka Elizeja, ki se je prebudil in ugotovil, da njegovo mesto obdaja sirska vojska s konji in bojnimi vozovi. Njegov služabnik je bil prestrašen in je Elizeja vprašal, kaj bodo naredili proti takšnemu številu. Elizej mu je rekel, naj se ne boji, z nepozabnimi besedami: »Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.« (2 Kr 6:16) Služabnik si ni mogel predstavljati, o čem prerok govori. Ni mogel gledati preko tega, kar je videl. Toda Elizej je videl bataljone angelov, pripravljen da se bodo bojevali s prerokovim ljudstvom. Zato je Elizej molil h Gospodu, da bi temu dečku oprl oči, »in je videl; in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okrog Elizeja« (2 Kr 6:17).
Od drugih se pogosto ločimo zaradi razlik, kaj vidimo. Udobno se počutimo ob tistih, ki mislijo, govorijo, se oblačijo in ravnajo kakor mi, in neudobno ob tistih, ki prihajajo iz drugačnih okoliščin ali ozadij. Mar v resnici ne prihajamo vsi iz različnih držav in govorimo različne jezike? Ali sveta vsi ne vidimo skozi ogromne omejitve lastnih življenjskih izkušenj? Kajti nekateri vidijo in govorijo z duhovnimi očmi kakor prerok Elizej, drugi pa vidijo in se sporazumevajo z dobesednim pogledom, kar sem izkusil pri svojem nepismenem misijonarju.
Živimo v svetu, ki se hrani z našim primerjanjem, dajanjem nalepk in kritiziranjem. Namesto tega, da gledamo skozi lupo družbenih medijev, moramo v notranjosti iskati pobožne lastnosti, ki jih vsi terjamo. Teh pobožnih odličnosti in hrepenenj ne moremo objaviti na Pinterestu ali Instagramu.
Druge sprejeti in jih imeti rad ne pomeni, da moramo sprejeti njihove ideje. Očitno nam resnica narekuje najvišjo vdanost, čeprav nikoli ne bi smela biti prepreka za prijaznost. Resnična ljubezen do drugih narekuje stalno vajo sprejemanja najboljših prizadevanj ljudi, katerih življenjskih izkušenj in omejitev morda nikoli ne bomo poznali v celoti. To, da gledamo preko tega, kar vidimo, narekuje zavestno osredotočanje na Odrešenika.
Šestnajstletni Beau Richey in njegov prijatelj Austin sta bila 28. maja 2016 na družinskem ranču v Koloradu. Beau in Austin sta se povzpela v svoji terenski vozili v velikem pričakovanju dneva pustolovščin. Nista prišla daleč, ko sta naletela na tvegane pogoje, ko je udarila tragedija. Vozilo, ki ga je vozil Beau, se je nenadoma prevrnilo, in Beaua ukleščilo pod 180 kilogrami jekla. Ko je Beaujev prijatelj Austin prišel do njega, je videl, da se Beau bori za življenje. Z vsemi močmi je poskusil vozilo povleči s prijatelja. Ni se hotelo premakniti. Molil je za Beauja in nato panično stekel po pomoč. Reševalno osebje je naposled prispelo, vendar je Beau nekaj ur kasneje umrl. Bil je rešen tega zemeljskega življenja.
Prišla sta njegova strta starša. Ko sta v majhni bolnišnici stala z Beaujevim najdražjim prijateljem in družino, je v sobo stopil policist in materi izročil Beaujev mobilnik. Ko je telefon vzela, se je oglasil avdio alarm. Odprla je telefon in videla Beaujev vsakdanji alarm. Na glas je prebrala sporočilo, ki ga je njen najstniški sin, ki se je rad zabaval in bil zelo pustolovski, nastavil, da bi ga vsak dan prebral. Glasilo se je: »Spomni se, da boš Jezusa Kristusa danes postavil v sredo svojega življenja.«
Zaradi Beaujeve osredotočenost na Odkupitelja njegovi ljubljeni v njegovi odsotnosti niso nič manj žalostni. Vendar jim daje veliko upanje in osmišlja Beaujevo življenje in njegove življenjske odločitve. Njegovi družini in prijateljem omogoča, da gledajo preko same žalosti zaradi njegove zgodnje smrti v radostne stvarnosti naslednjega življenja. Kako blaga milost za Beaujeva starša, da sta skozi sinove oči videla, kar je najbolj cenil!
Kot člani Cerkve smo bili obdarjeni z osebnimi duhovnimi alarmi, ki nas svarijo, ko samo s človeškimi očmi gledamo stran od odrešitve. Zakrament je naš tedenski opomin, da se stalno osredotočamo na Jezusa Kristusa, zato da bi se ga vselej spominjali in da bi nas vselej spremljal njegov Duh (gl. NaZ 20:77). Vendar včasih te opozorilne občutke in alarm prezremo. Če je v središču našega življenja Jezus Kristus, bo Bog naredil, da se nam bodo oči odprle za večje možnosti, kot bi jih sami lahko doumeli.
Prejel sem res zanimivo pismo o varovalnem alarmu, ki ga je doživela neka zvesta sestra. Povedala mi je, da je v prizadevanju, da bi možu pomagala razumeti, kako se sama počuti, na svojem telefonu začela pisati e-seznam stvari, ki jih je naredil ali rekel, ki so jo jezile. Razmišljala je, da bo, ko bo pravi čas, sestavila pisni dokaz, ki mu ga bo predložila, ali mu povedala tisto, zaradi česar bo svoje navade zagotovo hotel spremeniti. Toda ko je v nedeljo vzela zakrament in se osredotočila na Odrešenikovo odkupno daritev, je spoznala, da beleženje njenih negativnih občutkov do moža v resnici Duha od nje odganja in da ga to njeno početje nikoli ne bo spremenilo.
V njenem srcu se je sprožil duhovni alarm, ki ji je rekel: »Spusti; naj vse gre. Tiste zapiske izbriši. Niso koristni.« Nato je napisala in navajam: »Nekaj časa sem potrebovala, da sem pritisnila ‘izberi vse’, in celo več, da sem pritisnila ‘izbriši’. Toda po tem so se vsi tisti negativni občutki razblinili. V srcu me je navdala ljubezen – ljubezen do moža in ljubezen do Gospoda.« Kakor Savlu na poti v Damask se ji je spremenil pogled. Oči so se ji odprle in ni več videla izkrivljeno.
Odrešenik pogosto odpre oči telesno in duhovno slepih. Ko se nam oči odprejo za božansko resnico, dobesedno in v prenesenem pomenu, nas to pripravi na ozdravitev človeške kratkovidnosti. Če smo pozorni na duhovne »alarme«, to signalizira potrebo po popravku smeri ali širšem videnju večne perspektive, prejmemo zakramentno obljubo, da nas bo spremljal Božji Duh. To se je zgodilo Josephu Smithu in Oliverju Cowderyju v templju v Kirtlandu, ko je Jezus Kristus učil globoke resnice in je obljubil, da nam bo pri premišljevanju odvzeta »tančica« napačnega presojanja in človeških omejitev in se nam bodo odprle oči spoznanja (NaZ 110:1).
Pričujem, da z močjo Jezusa Kristusa lahko začnemo duhovno gledati preko tega, kar vidimo dobesedno. Če se ga bomo spominjali in če nas bo spremljal njegov Duh, se nam bodo odprle oči razumevanja. Potem se bo čudovita dejanskost božanskega v vsakem od nas še močneje vtisnila v srce. V imenu Jezusa Kristusa, amen.