Božja prepričljiva priča: Mormonova knjiga
Je Božja prepričljiva priča o božanskosti Jezusa Kristusa, preroškega poklica Josepha Smitha in absolutne resnice te Cerkve.
Mormonova knjiga ni le sklepnik naše vere, ampak lahko postane tudi sklepnik naših pričevanj, tako da, ko se soočamo z izzivi in neodgovorjenimi vprašanji, naša pričevanja ostajajo varno trdna. Ta knjiga je utež na eni strani tehtnice resnice, ki presega skupno težo vseh argumentov kritikov. Zakaj? Kajti, če je to res, potem je bil ne glede na zgodovinske ali druge dokaze o nasprotnem Joseph Smith prerok in je to obnovljena Cerkev Jezusa Kristusa. Zato je namen kritikov spodbiti Mormonovo knjigo, toda ovire, s katerimi se soočajo, so nepremostljive, ker knjiga izpričuje resnico.
Prvič, kritiki morajo pojasniti, kako je Joseph Smith, triindvajsetletni kmečki fant s pomanjkljivo izobrazbo napisal knjigo z na stotine edinstvenih imen in krajev, pa tudi podrobne zgodbe in dogodke. Zatorej veliko kritikov meni, da je bil ustvarjalni genij, ki se je skliceval na številne knjige in druge lokalne vire, da bi ustvaril zgodovinsko vsebino Mormonove knjige. Toda v nasprotju z njihovimi trditvami ni ene same priče, ki bi trdila, da je pred začetkom prevajanja Josepha videla s katerimi od teh domnevnih virov.
Četudi bi bili ti argumenti resnični, to nikakor ni dovolj, da bi pojasnili obstoj Mormonove knjige. Človek mora odgovoriti tudi na vprašanje: Kako je Joseph vse te domnevne vire prebral, izločil nebistveno, se držal zapletenih dejstev, kot so, kdo je bil na katerem kraju in kdaj, in nato to narekoval po popolnem spominu? Kajti ko je Joseph prevajal, ni imel nikakršnih zapiskov. Pravzaprav se je njegova žena Emma spominjala: »Ni imel ne rokopisa ne knjige, iz katere bi bral. /…/ Če bi imel kaj takega, tega pred mano ne bi mogel skriti.«1
Kako je torej Joseph izpeljal ta neverjetni podvig narekovanja več kot petsto strani dolge knjige brez kakršnih koli zapiskov? Če bi hotel to narediti, ne samo, da bi moral biti ustvarjalni genij, ampak bi moral imeti tudi fotografski spomin ogromnih razsežnosti. Vendar če je to res, zakaj niso njegovi kritiki opozorili na njegov neverjetni talent?
Toda tega je še več. Ta dejstva se nanašajo le na zgodovinsko vsebino knjige. Dejanska vprašanja še vedno ostajajo: kako je Joseph napisal knjigo, ki izžareva Duha, in kje je dobil takšen globok nauk, katerega večji del pojasni ali nasprotuje krščanskim prepričanjem tistega časa?
Na primer, Mormonova knjiga uči, v nasprotju z večino krščanskih prepričanj, da je bil Adamov padec pozitiven korak naprej. Razkrije zaveze, ki jih sklenemo ob krstu, ki jih Sveto pismo ne obravnava.
Poleg tega lahko nekdo vpraša, kje je Joseph dobil močan vpogled, da nas Kristus zaradi odkupne daritve, ne le očisti greha, temveč nas tudi izpopolni? Kje je dobil osupljivo pridigo o veri v dvaintridesetem poglavju Almove knjige? Ali pridigo kralja Benjamina glede Odrešenikove odkupne daritve, morda najizjemnejše pridige na to temo v vseh svetih spisih? Ali prispodobo o oljki z vso svojo zapletenostjo in doktrinarnim bogastvom? Ko prebiram to prispodobo, si jo moram zarisati, da lahko sledim njeni zapletenosti. Ali naj sedaj verjamemo, da je Joseph Smith te pridige narekoval kar na pamet brez kakršnih koli zapiskov?
V nasprotju s takšnim zaključkom so Božji prstni odtisi po vsej Mormonovi knjigi, kar dokazujejo njene veličastne doktrinarne resnice, zlasti njene mojstrske pridige o odkupni daritvi Jezusa Kristusa.
Če Joseph ne bi bil prerok, bi morali kritiki te in številne druge osupljive doktrinarne vpoglede, utemeljiti s tem, da je bil tudi teološki genij. Če pa bi bilo temu tako, bi se človek lahko vprašal: Zakaj je bil Joseph edini, ki je v tisoč osemstotih letih po Kristusovem delovanju napisal tako obširno edinstvene in pojasnjujoče nauke? Ker je bil vir te knjige razodetje in ne odličnost.
A četudi predpostavljamo, da je bil Joseph ustvarjalni in teološki genij s fotografskim spominom - kljub tem talentom ni bil izkušen pisatelj. Kritiki bi morali, da bi pojasnili obstoj Mormonove knjige, tudi trditi, da je bil Joseph pri triindvajsetih letih nadarjen pisatelj. Kako je sicer prepletel številna imena, kraje in dogodke v usklajeno celoto brez nedoslednosti? Kako je podrobno opisal vojaške taktike, spisal nazorne pridige in skoval besedne zveze, kot so »Ko služite soljudem, le Bogu služite« (Moz 2:17) ali »Ljudje so, da bi imeli radost« (2 Ne 2:25), ki jih na milijone ljudi podčrtava, se jih uči na pamet, jih navaja in si jih pritrdi na vrata hladilnika. To so sporočila s srčnim utripom - sporočila, ki živijo in dihajo in navdihujejo. Predlagati, da je Joseph Smith pri triindvajsetih letih imel sposobnosti, ki so potrebne, da napiše tako težko delo v enem osnutku v približno petinšestdesetih delovnih dneh, je preprosto v nasprotju z dejanskostmi življenja.
Predsednik Russell M. Nelson, izkušen in spreten pisatelj, je povedal, da je več kot štiridesetkrat ponovno napisal svoj govor z nedavne generalne konference. Ali naj bi verjeli, da je Joseph Smith sam narekoval celo Mormonovo knjigo v enem osnutku, s pretežno minimalnimi, kasneje popravljenimi slovničnimi napakami?
Josephova žena Emma je potrdila nezmožnost takšnega podviga: »Joseph Smith [kot mlad fant] ni mogel ne pisati, ne narekovati povezanega in dobro sestavljenega pisma, kaj šele narekovati knjigo, kot je Mormonova knjiga.«2
In nazadnje, četudi nekdo sprejme vse zgoraj navedene, četudi dvomljive argumente, se kritiki še vedno soočajo s še eno neizogibno oviro. Joseph je trdil, da je bila Mormonova knjiga napisana na zlatih ploščah. Ta trditev je bila v njegovem času deležna neizprosne kritike – kajti »vsi« so vedeli, da so bile starodavne zgodovine zapisane na papirus ali pergament, dokler niso leta kasneje odkrili kovinskih plošč s starodavnimi pisanji. Poleg tega so kritiki trdili, da je uporaba cementa, kot je opisano v Mormonovi knjigi, presegala tehnološko znanje teh zgodnjih Američanov – dokler niso cementnih zgradb odkrili v starodavni Ameriki. Kako se kritiki sedaj odzivajo na ta in podobna neverjetna odkritja? Vidite, Joseph je moral imeti tudi veliko, veliko sreče z ugibanjem. Nekako v nasprotju s pričakovanji, kljub vsemu obstoječemu znanstvenemu in akademskemu znanju, je uganil pravilno, ko so bili vsi drugi v zmoti.
Potem ko je vse rečeno in storjeno, se nekdo morda sprašuje, kako nekdo lahko verjame, da so vsi ti domnevni dejavniki in sile, kot so jih predlagali kritiki, naključno združeni na tak način, da je Josephu uspelo napisati Mormonovo knjigo in tako spodbuditi satansko potegavščino. Toda kakšen smisel ima to? Ta knjiga, ki je v popolnem nasprotju s takšnimi trditvami, je navdihnila milijone, da zavrnejo Satana in živijo življenje bolj podobno Kristusovemu.
Medtem ko bi se nekdo lahko odločil, da bo verjel mišljenju kritikov, je to zame intelektualna in duhovna slepa ulica. Če bi temu verjel, bi moral sprejeti eno nedokazano predpostavko za drugo. Poleg tega bi moral prezreti pričevanje vsake od enajstih prič,3 čeprav je vsaka do konca ostala zvesta svojemu pričevanju; moral bi prezreti božanski nauk, ki z višjimi resnicami polni stran za stranjo te svete knjige; moral bi prezreti dejstvo, da množice, vključno z mano, pridejo z branjem te knjige k Bogu bližje kot s katero koli drugo, in predvsem, moral bi zanikati potrjujoče šepete Svetega Duha. To bi bilo v nasprotju z vsem, kar vem, da je res.
Eden mojih dobrih in bistrih prijateljev je za nekaj časa odšel iz Cerkve. Nedavno mi je pisal o svoji vrnitvi: »Sprva sem hotel, da se mi Mormonovo knjigo dokaže zgodovinsko, geografsko, jezikovno in kulturno. Toda ko sem se osredotočil na to, kar uči o evangeliju Jezusa Kristusa in njegovem odrešilnem poslanstvu, sem začel pridobivati pričevanje o tem, da izpričuje resnico. Nekega dne, ko sem Mormonovo knjigo bral v svoji sobi, sem postal, pokleknil in izrekel srčno molitev in močno začutil, da je nebeški Oče zašepetal mojemu duhu, da sta Cerkev in Mormonova knjiga zagotovo prava. Moje tri in pol letno obdobje ponovnega raziskovanja Cerkve me je pripeljalo nazaj z vsem srcem in me prepričalo, da je prava.«
Če si bo človek vzel čas, da bo ponižno bral in premišljeval o Mormonovi knjigi, kot je to naredil moj prijatelj, in prisluhnil prijetnim sadovom Duha, bo nazadnje prejel želeno pričevanje.
Mormonova knjiga je eden od Božjih neprecenljivih darov nam. Je tako meč kot ščit - pošlje Božjo besedo v bitko, da bi se bojevala za srca pravičnih in služila kot glavni branilec resnice. Kot sveti nimamo le privilegij braniti Mormonovo knjigo, ampak imamo tudi priložnost, da gremo v napad - da z močjo pridigamo njene božanske nauke in pričujemo o njeni največji priči Jezusa Kristusa.
Z vso resnostjo pričujem, da je bila Mormonova knjiga prevedena z Božjim darom in močjo. Je Božja prepričljiva priča o božanskosti Jezusa Kristusa, preroškega poklica Josepha Smitha in absolutne resnice te Cerkve. Molim, da bi postala sklepnik naših pričevanj, da se bo o nas reklo, kot se je o spreobrnjenih Lamancih, da »nikdar niso odpadli« (Al 23:6). V imenu Jezusa Kristusa, amen.