Gospod vodi svojo Cerkev
Vsi, ki Gospodu služijo na zemlji, za vodenje njegove Cerkve potrebujejo veliko in stanovitno vero.
Moji dragi bratje, ki imate Božje duhovništvo, nocoj bi vam rad govoril o čudovitem načinu, na katerega Gospod vodi svoje kraljestvo na zemlji. Osnove že poznate. Molim, da vam jih bo Sveti Duh potrdil.
Prvič, Jezus Kristus je glava Cerkve vse zemlje.
Drugič, danes svojo Cerkev vodi tako, da govori možem, ki so poklicani za preroke, in to počne preko razodetij.
Tretjič, svojim prerokom je dajal razodetja dolgo tega, še vedno jim in bo to še delal.
Četrtič, razodetje potrdi tistim, ki služijo pod vodstvom njegovih prerokov.
Iz teh osnov spoznamo, da vsi, ki Gospodu služimo na zemlji, za vodenje njegove Cerkve potrebujemo veliko in stanovitno vero.
Na primer, potrebujemo vero, da verjamemo, da vstali Gospod bdi nad vsakdanjimi podrobnostmi svojega kraljestva. Potrebujemo vero, da verjamemo, da na odgovorne položaje pokliče nepopolne ljudi. Potrebujemo vero, da verjamemo, da ljudi, ki jih pokliče, popolnoma pozna, tako njihove sposobnosti kot potencial, in zato ne naredi napake, ko koga pokliče.
Ob tem se nekateri med tem poslušalstvom nemara nasmehnete in ali zmajate z glavo – tako tisti, ki mislite, da je bil vaš vpoklic k služenju napaka, kakor tisti, ki si predstavljate koga, ki ga poznate, ki se zdi slabo primeren za mesto v Gospodovem kraljestvu. Moj nasvet obema skupinama je, da s takšnimi sodbami odlašajte, dokler bolje ne vidite tega, kar vidi Gospod. Sodba, ki jo morate namesto tega podati, je, da ste zmožni prejeti razodetje in v zvezi z njim neustrašno ukrepati.
Za to je potrebna vera. Še večja vera pa je potrebna, če hočemo verjeti, da je Gospod poklical nepopolne človeške služabnike, da vas vodijo. Moj nocojšnji namen je, da bi vam utrdil vero, da vas Bog vodi, ko mu služite. Še pomembneje pa je, da upam, da vam bom utrdil vero, da Gospod navdihuje nepopolne ljudi, ki jih je poklical za vaše voditelje.
Sprva morda mislite, da takšna vera za uspeh Gospodove Cerkve in kraljestva ni pomembna. Vendar lahko odkrijete – ne glede na to, kje ste v verigi duhovniškega služenja, od Gospodovega preroka do novega brata z Aronovim duhovništvom – da je vera bistvena.
Začnimo s tem, kaj vera pomeni učitelju ali predsedniku zbora diakonov. Pomembno je, da verjame, da ga je Gospod poklical osebno, vedoč za učiteljeve šibkosti in moči. Verjeti mora, da je moški, ki je poklic izrekel, razodetje prejel po Božjem Duhu. Njegova svetovalca in člani njegovega zbora potrebujejo isto vero, zato da mu sledijo z neustrašnim zaupanjem.
Takšno zaupanje sem videl nekega nedeljskega jutra, ko je neki fant sedel v predsedstvu zbora diakonov. Bil je njihov novo poklicani tajnik. To mlado predsedstvo se je posvetovalo. Govorili so o več načinih, kako bi izpolnili škofovo prošnjo, naj nazaj v cerkev pripeljejo nekega manj dejavnega fanta. Po molitvi in pogovoru so tajnika določili, da gre domov k fantu, ki nikoli ni prišel na sestanek, in ga povabi.
Tajnik fanta ni poznal, toda vedel je, da je eden od fantovih staršev manj dejaven, drugi pa ni član in je neprijazen. Tajnik je čutil zaskrbljenost, a se ni bal. Vedel je, da je Božji prerok brate z duhovništvom prosil, naj pripeljejo nazaj izgubljeno ovco. In slišal je molitev predsedstva. Slišal je, da so se dogovorili glede imena fanta, ki bi ga bilo treba rešiti, in njegovega imena.
Gledal sem, kako je tajnik hodil navzgor po ulici proti hiši manj dejavnega fanta. Hodil je počasi, kakor da gre v veliko nevarnost. Toda čez pol ure se je po cesti vračal s fantom in se veselo smehljal. Nisem prepričan, če je takrat vedel, toda odšel je z vero, da gre po Gospodovem opravilu. Ta vera mu je ostala in se z leti poglobila, ko je postal misijonar, oče, voditelj mladeničev in škof.
Spregovorimo o tem, kaj takšna vera pomeni za škofa. Škof je včasih poklican služiti ljudem, ki ga dobro poznajo. Oddelčni člani nekoliko poznajo njegove šibkosti in duhovne moči in vedo, da bi bili lahko poklicani drugi v oddelku – drugi, za katere se zdi, da so bolj izobraženi, zrelejši, prijetnejši ali celo privlačnejši.
Ti člani morajo vedeti, da je bil za škofa poklican od Gospoda po razodetju. Brez njihove vere bo škof, ki je bil poklican od Boga, težje prejel razodetje, ki ga potrebuje, da jim bo pomagal. Ne bo mu uspelo brez vere članov, s katero ga bodo podprli.
Na srečo je res tudi obratno. Pomislite na Gospodovega služabnika, kralja Benjamina, ki je svoje ljudstvo pripeljal do kesanja. Ljudje so se v srcih omehčali zaradi svoje vere, da ga je Bog poklical kljub njegovim človeškim šibkostim in da so njegove besede prišle od Boga. Spomnite se, kaj je prerok rekel: »Da, verjamemo vsem besedam, katere si nam govoril; in tudi vemo o njihovi gotovosti in resnici zavoljo Duha od Gospoda Vsemogočnega, ki je v nas oziroma v našem srcu povzročil veliko spremembo, da nismo več nagnjeni k temu, da bi delali zlo, pač pa da bi nenehno delali dobro.« (Moz 5:2)
Zato da voditelj v Gospodovem delu lahko uspe, morajo ljudje zaradi zaupanja, da ga je poklical Bog, opustiti pogled na njegove slabosti in človeške šibkosti. Spomnite se, kako je kralj Benjamin pojasnil svojo vlogo voditelja:
»Nisem vam zapovedal priti semkaj, da bi se me bali ali da bi mislili, da sem jaz sam več kakor smrtnik.
Pač pa sem kakor vi, podvržen vsakovrstnim slabostim v telesu in v duhu; vendar me je to ljudstvo izvolilo in oče me je posvetil in po Gospodovi roki mi je bilo dovoljeno, da sem bil vladar in kralj nad tem ljudstvom; in njegova neprimerljiva moč me je obdržala in ohranjala, da sem vam služil z vso vnemo, mišljenjem in močjo, ki mi jih je dal Gospod.« (Moz 2:10–11)
Vaš voditelj v Gospodovi Cerkvi se vam morda zdi šibak in človeški ali pa se vam morda zdi močan in navdihnjen. Dejstvo je, da ima vsak voditelj paleto teh in še drugih lastnosti. To, kar Gospodovim služabnikom, ki so poklicani, da nas vodijo, pomaga, je, če jih lahko vidimo, kot jih je Gospod, ko jih je poklical.
Gospod popolnoma vidi svoje služabnike. Vidi njihovo zmožnost in njihovo prihodnost. In ve, kako se lahko spremeni sama njihova narava. Ve tudi, kako se lahko spremenijo zaradi izkušenj z ljudmi, ki jih bodo vodili.
Morda ste že izkusili, kako so vas okrepili ljudje, katerim ste bili poklicani služiti. Nekoč so me poklicali za škofa odraslih mladih samskih. Nisem prepričan, ali so bili Gospodovi nameni bolj spremembe, do katerih naj bi mu pomagal pri njih, ali spremembe, glede katerih je vedel, da bodo oni do njih pomagali meni.
V celoti ne razumem, a večina tistih mladih v tistem oddelku se je obnašala, kakor da me je Bog poklical prav zanje. Videli so moje šibkosti, a so jih prezrli.
Spomnim se nekega mladeniča, ki me je prosil za nasvet glede njegovih izobraževalnih odločitev. Bil je novinec na zelo dobri univerzi. Teden po tistem, potem ko sem mu svetoval, se je z mano dogovoril za sestanek.
Ko je prišel v pisarno, me je presenetil z vprašanjem: »Škof, bi pred pogovorom lahko molila? In ali bi lahko pokleknila? In ali lahko molim jaz?«
Njegova prošnja me je presenetila. Še bolj pa me je presenetila njegova molitev. Glasila se je nekako takole: »Nebeški Oče, veš, da mi je škof Eyring prejšnji teden dal nasvet in da se ni obnesel. Prosim, navdihni ga, da bo vedel, kaj naj naredim sedaj.«
Nad tem se sedaj morda nasmehnete, jaz pa se nisem. Že je vedel, kaj Gospod želi, da naredi. Toda spoštoval je službo škofa v Gospodovi Cerkvi in morda je želel, da bi jaz imel priložnost, da bi dobil več samozaupanja, da bi v tem poklicu prejel razodetje.
Delovalo je. Brž ko sva vstala in se nato usedla, sem prejel razodetje. Povedal sem, kaj sem začutil, da Gospod želi, da naredi. Takrat je bil star šele osemnajst let, a zrel v smislu duhovnih let.
Že je vedel, da mu glede takšne težave ni treba k škofu. Toda Gospodovega služabnika se je naučil podpreti celo v njegovih človeških šibkostih. Sčasoma je postal kolski predsednik. S seboj je vzel lekcijo, ki sva se jo naučila skupaj: če verjamete, da Gospod svojo Cerkev vodi preko razodetij tistim nepopolnim služabnikom, ki jih pokliče, jim bo Gospod odprl okna nebes, kakor jih bo vam.
Iz tiste izkušnje sem potegnil lekcijo, da nam vera ljudi, ki jim služimo, včasih bolj kot naša lastna vera, da razodetje, ko služimo Gospodu.
Zame pa je bila še ena lekcija. Če bi me tisti fant sodil, ker mu prvič nisem dobro svetoval, me nikoli ne bi prišel spet vprašat. In tako je, ker se je odločil, da me ne bo sodil, prejel potrditev, ki jo je želel.
Dobro mi je služila še neka druga lekcija te izkušnje. Kolikor vem, nikoli nikomur v oddelku ni povedal, da mu prvič nisem dal dobrega nasveta. Če bi to naredil, bi s tem morda oslabil vero drugih v oddelku, da bi zaupali v škofov navdih.
Sam se trudim, da Gospodovih služabnikov ne sodim ali govorim o njihovih očitnih šibkostih. In z lastnim vzorom to poskušam učiti svoje otroke. Predsednik James E. Faust je govoril o svojem prepričanju, ki ga poskušam napraviti za svojega. Priporočam vam ga:
»Svoje lokalne voditelje moramo podpreti in jih podpirati, ker so /.../ ‘poklicani in izvoljeni’. Vsak član te Cerkve lahko prejme nasvet od škofa ali predsednika veje, predsednika kola ali misijona in predsednika Cerkve in njegovih družabnikov. Nobeden od teh bratov ni prosil za svoj poklic. Nobeden ni popoln. Vendar so služabniki Gospoda, ki jih je poklical po tistih, ki so upravičeni do navdiha. Tisti, ki so poklicani, ki se jim izkaže podpora in so oddeljeni, so upravičeni do vse naše podpore.
Nespoštovanje ekleziastičnih voditeljev je pri številnih povzročilo, da so trpeli duhovno oslabitev in padec. Gledati bi morali preko očitnih nepopolnosti, pik ali madežev mož, ki so poklicani, da nam predsedujejo, in podpreti službo, ki jo imajo.« (»Called and Chosen«, Liahona, nov. 2005, 54–55)
Ta nasvet Božje služabnike blagoslovi v vsakršnih okoliščinah.
V zgodnjih dneh Gospodove Cerkve so voditelji, ki so bili ob preroku Josephu Smithu, začeli govoriti o njegovih napakah. Navzlic vsemu, kar so videli in vedeli o njegovem odnosu z Gospodom, se je njihov duh kritiziranja in ljubosumja širil kot kuga. Eden od dvanajsterih nam je vsem postavil merilo vere in zvestobe, ki ga moramo imeti, če hočemo služiti v Gospodovem kraljestvu.
Poročilo se glasi takole: »Več starešin je sklicalo sestanek v templju za vse tiste, ki so bili mnenja, da je Joseph Smith padli prerok. Za novega voditelja Cerkve so nameravali postaviti Davida Whitmerja. /.../ Potem ko so poslušali argumente proti preroku, je vstal Brigham [Young] in pričeval: ‘Joseph je bil prerok in to sem vedel in da so se mu lahko posmehovali in ga obrekovali, kolikor so hoteli; niso mogli izpodbiti, da je bil postavljen za Božjega preroka, izgubili so lahko le svoje polnomočje, prerezali nit, ki jih je povezovala s prerokom in Bogom, in se pogreznili v pekel.’« (Church History in the Fulness of Times Student Manual [Church Educational System manual, 2003], 2. iz., 174; gl. tudi Teachings of Presidents of the Church: Brigham Young [1997], 79)
Obstaja nit, ki nas v našem služenju povezuje z Gospodom. Poteka od tam, kjer smo v kraljestvu poklicani služiti, navzgor skozi tiste, ki so nam poklicani predsedovati v duhovništvu, in do preroka, ki je zavezan Gospodu. Potrebujemo vero in ponižnost, zato da služimo na mestu, na katerega smo poklicani, da zaupamo, da je Gospod poklical nas in tiste, ki nam predsedujejo, in da jih z vso vero podpremo.
Zgodilo se bo, kakor se je v dneh Kirtlanda, ko bomo potrebovali vero in integriteto Brighama Younga, da bomo stali na mestu, kamor nas je poklical Gospod, zvesti njegovemu preroku in voditeljem, ki jih je postavil.
Pričujem vam z resnim in vendarle radostnim pričevanjem, da je na čelu Gospod Jezus Kristus. On vodi svojo Cerkev in svoje služabnike. Pričujem, da je Thomas S. Thomas S. Monson edini človek, ki ima in uporablja vse ključe svetega duhovništva na zemlji. In molim za blagoslove za vse ponižne služabnike, ki tako voljno in dobro služijo v obnovljeni Cerkvi Jezusa Kristusa, ki jo vodi. Pričujem, da je Joseph Smith videl Boga Očeta in Jezusa Kristusa. Z njim sta govorila. Duhovniški ključi so bili obnovljeni za blagoslov vseh otrok nebeškega Očeta. Naše poslanstvo in skrbništvo je, da na svojem mestu služimo v Gospodovi stvari. V imenu Jezusa Kristusa, amen.