Ljubite se med seboj, kakor nas je Gospod ljubil
Če bomo s pravo ljubeznijo služili drugim in jim odpuščali, bomo ozdravljeni in bomo prejeli moč za premagovanje lastnih izzivov.
Odrešenik je na zadnji večerji učencem dal novo zapoved, rekoč:
»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!
Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«1
Odrešenikovim učencem je bila dana nova zapoved, naj storijo nekaj več, nekaj večjega in nekaj bolj božanskega. Ta nova zapoved in povabilo je povzeto v ključni besedni zvezi: »kakor sem vas jaz ljubil«.
Ljubezen je dejanje; ljubezen je služenje.
»Ljubezen je občutek globoke predanosti, skrbi in naklonjenosti. Največji zgled Božje ljubezni do svojih otrok najdemo v neskončni odkupni daritvi Jezusa Kristusa.«2 »Bog je namreč svet tako vzljubil,« je zapisal Janez, »da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«3 Ljubezen do Boga in bližnjih je značilnost učencev Jezusa Kristusa.«4
Pred leti se je najin najstarejši vnuk Jose, ko je bil star štiri leta, igral z mojo ženo. Ko sta se smejala in se skupaj zabavala, je vnuk vprašal: »Babi, ali me imaš rada?«
Nasmehnila se mu je: »Da, Jose, rada te imam.«
Potem pa je zastavil še eno vprašanje: »Kako veš, da me imaš rada?
Pojasnila mu je svoja čustva in mu tudi povedala vse, kar je storila in bila pripravljena storiti zanj.
Kasneje je moja žena Joseju zastavila isti vprašanji, vključno s tem preiskujočim vprašanjem: »Kako veš, da me imaš rada?
Z nedolžnim, vendar iskrenim odgovorom je rekel: »Rad te imam, ker to čutim v srcu.« Josejev ljubeč odnos do babice tistega dne in vselej kaže, da je ljubezen kombinacija dejanj kakor tudi globokih čustev.
Kralj Benjamin je učil: »In glejte, to vam pravim, da se boste lahko učili modrosti; da boste lahko spoznali, da ko služite soljudem, le Bogu služite.«5
V današnjem svetu s toliko trpljenja zaradi of različnih okoliščin je pošiljanje besedilnih sporočil z zabavnimi smeškoti ali objavljanje lepih besed z besedami »Rad/a te imam« dobro in dragoceno. Toda to, kar moramo številni od nas storiti, je, da svoje mobilne naprave pustimo za sabo in s svojimi rokami in nogami pomagamo drugim v veliki stiski. Ljubezen brez služenja je kakor vera brez dejanj; zares je mrtva.
Ljubezen je odpuščanje
Čista Kristusova ljubezen, ki je dobrotljivost,6 nas ne le navdihuje , da delujemo in služimo, ampak tudi, da imamo moč, da odpustimo ne glede na situacijo. Dovolite, da vam povem izkušnjo, ki je vplivala in spremenila moje življenje. Ted in Sharon, Cooperjeva starša, sta mi dovolila, da povem, kaj se je pred več kot devetimi leti zgodilo njuni družini. To izkušnjo bom povedal z vidika Teda, Cooperjevega očeta:
21. avgusta 2008 je bil prvi šolski dan in Cooperjevi trije starejši bratje, Ivan, Garrett in Logan, so bili vsi na avtobusni postaji in čakali, da vstopijo na avtobuse. Cooper, ki je bil star štiri leta, je bil na kolesu; moja žena Sharon je hodila.
Žena je bila čez cesto in je Cooperju pomignila, naj gre čez. V istem času je nek avtomobil počasi obrnil v levo in se prevrnil čez Cooperja.
Po telefonu me je poklical sosed in mi povedal, da je Cooperja povozil avto. Hitro sem se odpeljal do avtobusne postaje, da bi ga videl. Cooper je ležal v travi, se boril z dihanjem, toda videti ni bilo nobenih zunanjih poškodb.
Pokleknil sem k njemu in izrekel spodbudne besede kot »Vse bo v redu. Zdrži.« V tistem trenutku se je tam z ženo pojavil Nathan, moj voditelj skupine vélikih duhovnikov. Predlagal je, naj Cooperju dava duhovniški blagoslov. Na glavo sva mu položila roke. Ne spomnim se, kaj sem v blagoslovu rekel, jasno pa se spomnim navzočnosti drugih okrog nas in prav v tistem trenutku sem vedel, da bo Cooper umrl.
S helikopterjem so ga odpeljali v bolnišnico, vendar je dejansko umrl. Čutil sem, da mi nebeški Oče govori, da se je moje zemeljsko skrbništvo končalo in da je Cooper sedaj v njegovi oskrbi.
V bolnišnici smo s Cooperjem lahko preživeli nekaj časa. Tamkajšnje osebje ga je pripravilo, da smo ga lahko držali in se poslovili, ter nam omogočilo, da smo z njim preživeli toliko časa, objemajoč ga, kolikor smo želeli.
Na poti domov sva se s hudo potrto ženo pogledala in se začela pogovarjati o fantu, ki je vozil avto. Nisva ga poznala, čeprav je živel le ulico stran in je bil v mejah našega oddelka.
Naslednji dan je bil za nas zelo težek, saj smo vsi zares globoko žalovali. Spustil sem se na kolena in izrekel najiskrenejšo molitev, ki sem jo kdaj izrekel. Nebeškega Očeta sem v imenu Odrešenika prosil, naj mi odvzame mojo globoko žalost. Tako je storil.
Kasneje tistega dne se je eden od svetovalcev v našem kolskem predsedstvu za naju dogovoril, da se pri njem doma sestanemo z mladeničem – voznikom avtomobila – in njegovima staršema. S Sharon sva čakala na prihod fanta in njegovih staršev. Ko so se vrata odprla, sva jih prvič srečala. Škof mi je na uho zašepetal: »Stopi do njega!« S Sharon sva ga skupaj objela. Dolgo časa smo jokali. Povedala sva mu, da veva, da je bilo to, kar se je zgodilo, zgolj nesreča.
Za naju s Sharon je bil čudež, da sva oba čutila tako, kot sva, in da tako še vedno čutiva. Z Božjo milostjo sva lahko naredila velik korak, očiten korak, edini korak in vzljubila tega mladeniča.
Z leti sva se z njim in njegovo družino zelo zbližala. Zaupal nama je svoje najdragocenejše prelomne trenutke. Z njim sva celo šla v tempelj, ko se je pripravljal na misijon.7
Bratnej in sestre, Ted brez vsakršnega dvoma ve, da nas nebeški Oče ljubi. Ve, da je zmožnost odpuščanja, in da se tako razbremenimo, enako mila kot to, da nam je odpuščeno. Ta milina prihaja, ko sledimo zgledu našega največjega Vzornika. V Mormonovi knjigi je Alma o Odrečeniku izjavil: »In šel bo dalje in trpel bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste; in to zato, da se bo spolnila beseda, ki pravi, da bo nase prevzel bolečine in bolezni svojega ljudstva.«8
Bratje in sestre, kako čudovita zgodba o pravi ljubezni in odpuščanju. Tudi mi smo lahko radostni in srečni, ko služimo drugim in jim odpuščamo. Georgy, drug najin vnuk, pogosto reče: »Kakšna družina smo?« In odgovori: »Smo srečna družina!«
Predsednik Thomas S. Monson nam je svetoval, rekoč: »Preiščimo svoje življenje in se odločimo, da bomo sledili Odrešenikovemu zgledu tako, da bomo prijazni, ljubeči in dobrohotni.«9
Vem, da nas nebeški Oče in njegov Sin, Jezus Kristus, ljubita in sta nam voljna pomagati delovati, če drug drugega ljubimo, kakor sta ona ljubila nas. In vem, da bomo, če bomo s pravo ljubeznijo služili drugim in jim odpuščali, ozdravljeni in prejeli moč za premagovanje lastnih izzivov. In to razglašam v imenu Jezusa Kristusa, amen.