Nosimo nebeško luč
Kot bratje z Božjim duhovništvom in kot učenci Jezusa Kristusa nosite luč.
Starejši možak je stal v vrsti na pošti, da bi pri okencu kupil znamke. Neko dekle je opazilo, da težko hodi, in se ponudilo, da mu bo pokazalo, kako znamke kupiti na avtomatu, da bo prihranil čas. Ta starejši olikani moški je rekel: »Hvala, vendar mi je čakanje ljubše. Avtomat me ne bo vprašal po mojem artritisu.«
Včasih pomaga, če govorimo z nekom, ki mu je mar za naše težave.
Bolečina, žalost in bolezen so izkušnje, ki jih imamo vsi – trenutki nezgod, bede in nesreče, so lahko dodatek k obsežnemu spominu notranjega trdega diska naše duše.
Ko gre za naše telesno blagostanje, staranje in bolezen sprejmemo kot del potovanja skozi življenje. Iščemo nasvet strokovnjakov, ki razumejo snovno telo. Ko trpimo zaradi čustvenega pretresa ali duševne bolezni, iščemo pomoč strokovnjakov, ki zdravijo tovrstne bolezni.
Prav kakor se v tem življenju soočamo s telesnimi in čustvenimi preizkušnjami, se soočamo tudi z duhovnimi izzivi. Večina nas je v življenju izkusila trenutke, ko naša pričevanja svetlo gorijo. Morda smo prav tako izkusili trenutke, ko se zdi, da je nebeški Oče oddaljen. So trenutki, ko z vsem srcem cenimo stvari Duha. Prav tako so morda trenutki, ki so videti manj dragoceni ali so manj pomembni.
Danes bi rad govoril o duhovnem blagostanju – kako lahko najdemo ozdravitev od mrtvila in hodimo po poti kipečega duhovnega zdravja.
Duhovna bolezen
Včasih je duhovna bolezen posledica greha ali čustvenih ran. Včasih duhovni zlomi pridejo tako postopno, da komaj lahko rečemo, kaj se dogaja. Duhovna bolečina in bridkost, ki nas bremenita v duši, se s časom lahko nalagata kot plasti sedimentne kamnine, dokler nista skoraj pretežki, da bi ju nosili. Na primer, to se lahko zgodi, ko naše dolžnosti na delu, doma in cerkvi postanejo tako obremenjujoče, da več ne vidimo evangelijske radosti. Morda čutimo, da nimamo ničesar več dati ali da se zdi, da življenje po Božjih zapovedih presega naše moči.
Toda samo zato, ker so duhovne preizkušnje resnične, ne pomeni, da so neozdravljive.
Duhovno lahko ozdravimo.
Celo najgloblje duhovne rane – da, celo tiste, ki so morda videti neozdravljive – so lahko ozdravljene.
Moji dragi prijatelji, ozdravljajoča moč Jezusa Kristusa v današnjih dneh ni odstotna.
Odrešenikov zdravilni dotik v današnjih dneh življenja lahko spremeni, prav kakor jih je v njegovih. Če bomo le verovali, nas lahko prime za roke, nas v duši navda z nebeško lučjo in ozdravitvijo in nam izreče blagoslovljene besede: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!«1
Tema in luč
Kar koli je vzrok naših duhovnih bolezni, imajo vse nekaj skupnega: odsotnost božanske luči.
Tema nam zmanjša sposobnost, da bi jasno videli. Zamegli nam pogled na to, kar je bilo v nekem trenutku preprosto in jasno. Ko smo v temi, bolj verjetno sprejemamo slabe odločitve, ker na poti ne moremo videti nevarnosti. Ko smo v temi, bolj verjetno izgubimo upanje, ker ne moremo videti miru in radosti, ki nas čakata, če le vztrajamo.
Svetloba nam po drugi strani dovoljuje stvari videti, kot v resnici so. Omogoča nam razločevati med resnico in zmoto, med bistvenim in banalnim. Ko smo v luči, lahko sprejmemo pravične odločitve, osnovane na pravih načelih. Ko smo v luči, imamo popolno svetlo upanje,2 ker svoje zemeljske preizkušnje lahko vidimo z vidika večnosti.
Duhovno ozdravitev bomo našli, ko bomo stopili iz senc sveta in v večno Kristusovo Luč.
Bolj razumemo in udejanjamo doktrinarni koncept luči, bolj se lahko obvarujemo pred duhovnimi boleznimi, ki nas doletijo ali nadlegujejo z vseh strani; bolje služimo kot energični, pogumni, skrbni in ponižni bratje s svetim duhovništvom – resnični služabniki in učenci ljubljenega in večnega Kralja.
Luč sveta
Jezus Kristus je rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.«3
Kaj to pomeni?
Preprosto tole: ta, ki ponižno sledi Jezusu Kristusu, bo izkusil in prinašal njegovo luč. In ta luč bo vse svetlejša, dokler naposled ne bo razblinila celo najgostejše teme.
To pomeni, da obstaja moč, močan vpliv, ki jo izžareva Odrešenik. Prihaja iz Božje navzočnosti, da bi zapolnila brezmejnost prostora.4 Ker ta moč naša življenja prosvetljuje, povzdiguje in razsvetljuje, jo sveti spisi pogosto imenujejo luč, omenja pa se jo tudi kot duha in resnico.
V Nauku in zavezah beremo, da je Gospodova beseda resnica in da je vse, kar je resnica, luč, in da je vse, kar je luč, Duh, in sicer Duh Jezusa Kristusa.5
Ta globok vpogled – da je luč duh, ki je resnica, in da ta luč sveti na vsako dušo, ki pride na svet – je pomemben in prinaša upanje. Kristusova luč razsvetljuje in prežema duše vseh, ki prisluhnejo glasu Duha.6
Kristusova luč navdaja vesolje.
Navdaja zemljo.
In navda lahko vsako srce.
»Bog ne gleda na osebo.«7 Njegova luč je na voljo vsem – velikim ali majhnim, bogatim ali revnim, privilegiranim ali prikrajšanim.
Če se v mislih in srcu odprete, da bi prejeli Kristusovo Luč, in Odrešeniku ponižno sledite, boste prejeli več luči. Vrstico za vrstico, malo tukaj in malo tam, boste pridobili več svetlobe in resnice v svojih dušah, dokler tema iz vašega življenja ne bo pregnana.8
Bog vam bo odprl oči.
Bog vam bo dal novo srce.
Božja ljubezen, svetloba in resnica bodo povzročile, da bodo speče stvari pognale v življenje in da se boste ponovno rodili v novo življenje v Jezusu Kristusu.9
Gospod je obljubil, da bo, če bomo z očesom zazrti v Božjo slavo, kar vključuje osebno vrednost, vse naše telo navdala svetloba in v [nas] ne bo teme, in da telo, ki ga navdaja luč, razume vse stvari.10
To je najboljše zdravilo za duhovno bolezen. Tema v navzočnosti svetlobe izgine.
Metafora za duhovno temo
Vendar nas Bog ne bo prisilil, da bi svetlobo sprejeli.
Če se udobno počutimo v temi, je malo verjetno, da se bomo v srcu spremenili.
Da se bo zgodila sprememba, moramo luči dejavno pustiti vanj.
Na poletih okrog našega planeta Zemlja me je kot pilota vedno osupnila lepota in popolnost Božjega stvarjenja. Zlasti privlačen se mi je zdel odnos med Zemljo in Soncem. To imam za popoln nazorni učni prikaz, kako tema in svetloba obstajata.
Kot vsi vemo, se vsakih 24 ur noč spremeni v dan, dan pa se spremeni v noč.
Kaj je torej noč?
Noč ni nič drugega kot senca.
Celo v najtemnejših nočeh Sonce ne preneha oddajati svetlobe. Še vedno sveti tako svetlo kot vedno. Toda polovica Zemlje je v temi.
Odsotnost svetlobe povzroči temo.
Ko pade temna noč, ne obupamo in skrbimo, da je sonce ugasnilo. Ne domnevamo, da sonca ni več ali da je mrtvo. Razumemo, da smo v senci, da se bo Zemlja še naprej vrtela in da nas bodo sončni žarki naposled ponovno dosegli.
Tema ni pokazatelj, da ni svetlobe. Najpogosteje preprosto pomeni, da nismo na pravem mestu, da bi svetlobo prejeli. Med nedavnim sončnim mrkom si jih je veliko zelo prizadevalo, da bi prišli v ozek pas sence, ki ga je sredi svetlega sončnega dne ustvarila luna.
Zelo podobno duhovna svetloba stalno sveti na vse Božje stvarjenje. Satan si bo na vso moč prizadeval, da bi nas spravil v senco, ki jo delamo sami. Silil nas bo, da bi ustvarili lastni sončni mrk; porinil nas bo v temo svoje luknje.
Duhovna tema lahko potegne tančico pozabe celo okrog tistih, ki so nekoč hodili v luči in se radostili v Gospodu. Vendar Bog v trenutkih velike teme sliši naše ponižne priprošnje, ko molimo: »[Gospod], verujem, pomagaj moji neveri!«11
V Almovih dneh jih je bilo veliko, ki so imeli težave s tem, da bi sprejeli duhovne stvari, in »zavoljo [njihove] nevere« Božja luč in resnica nista mogli v njihove duše; »postali so trdosrčni«.12
Nosimo luč
Bratje, na nas je, da smo na pravem kraju, da vidimo božansko luč in resnico evangelija Jezusa Kristusa. Celo ko pade noč in je svet videti teman, se lahko odločimo, da bomo hodili v Kristusovi luči, spolnjevali njegove zapovedi ter pogumno pričevali o njegovi dejanskosti in veličini.
Kot bratje z Božjim duhovništvom in kot učenci Jezusa Kristusa nosite luč. Še naprej delajte to, kar bo bo ohranjalo njegovo božansko luč. »Povzdignite svojo luč«13 in »naj /.../ sveti pred ljudmi« – ne da vas bodo videli in občudovali, temveč »da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih«.14
Moji dragi bratje, orodje v Gospodovih rokah ste z namenom, da bi dušam otrok nebeškega Očeta prinašali luč in ozdravitev. Morda ne čutite, da ste usposobljeni, da bi zdravili tiste, ki so duhovno bolni – zagotovo nič bolj, kot je poštni uslužbenec usposobljen, da pomaga pri artritisu. Morda se sami soočate z duhovnimi izzivi. Kljub temu vas je Gospod poklical. Dal vam je polnomočje in odgovornost, da pomagate ljudem v stiski. Obdaril vas je z močjo svojega svetega duhovništva, da bi v temo prinesli luč ter dvignili in blagoslovili Božje otroke. Bog je obnovil svojo Cerkev in svoj dragoceni evangelij, »ki zdravi ranjeno dušo«.15 Pripravil je pot za duhovno blagostanje, da bi našli ozdravitev pred mrtvilom in se premaknili proti krepkemu duhovnemu zdravju.
Vsakič, ko se v srcu v ponižni molitvi obrnete k Bogu, izkusite njegovo luč. Vsakič, ko iščete njegovo besedo in njegovo voljo v svetih spisih, luč močneje sveti. Vsakič, ko opazite nekoga v stiski in žrtvujete lastno udobje, da bi mu ljubeče pomagali, se luč širi in krepi. Vsakič, ko odklonite skušnjavo in se odločite za čistost, vsakič, ko iščete ali dajete odpuščanje, vsakič, ko pogumno pričujete o resnici, luč prežene temo in priteguje druge, ki prav tako iščejo luč in resnico.
Pomislite na lastne izkušnje, trenutke služenja Bogu in bližnjim, ko je božanska luč svetila v vašem življenju – v svetem templju, pri zakramentni mizi, v tihem trenutku premišljevanja v molitvi, na družinskih srečanjih ali med duhovniškim služenjem. O teh trenutkih spregovorite v družini, prijateljem, zlasti mladim, ki iščejo luč. Slišati vas morajo, da to luč spremljata upanje in ozdravitev, celo v svetu, ki ga navdaja tema.
Kristusova luč prinaša upanje, srečo in ozdravitev vsake duhovne rane ali bolezni.16 Tisti, ki doživijo ta prečiščujoči vpliv, postanejo orodje v rokah Luči Sveta, da luč dajejo drugim.17 Občutili bodo, kar je občutil kralj Lamoni: »Ta luč mu je vlila takšno radost v dušo, da se je razblinil oblak teme in da je /.../ zasvetila luč večnega življenja.«18
Moji dragi bratje, moji dragi prijatelji, naša naloga je, da iščemo Gospoda, dokler njegova luč večnega življenja svetlo ne gori v nas in naše pričevanje ne postane samozavestno in močno celo sredi teme.
Moja molitev in blagoslov je, da bi bili uspešni pri uresničevanju svoje usode bratov z duhovništvom vsemogočnega Boga in radostno nosili njegovo nebeško luč! V svetem imenu Jezusa Kristusa, našega Učitelja, amen.