Ostanite v Bogu in premostite vrzeli
Kristus ima moč, da nas privede v ljubeč odnos z Očetom in drug z drugim.
Potrebno je, da nenehno poglabljamo svoje znanje o nebeškem Očetu in da smo mu poslušni. Naš odnos z njim je večen. Smo njegovi ljubljeni otroci in to se ne bo spremenilo. Kako se nameravamo z vsem srcem odzvati na njegovo povabilo, naj se mu približamo, in tako uživati blagoslove, ki nam jih želi dati v tem življenju in v prihodnjem svetu?
Gospod je rekel starodavnemu Izraelu in pravi nam: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem ljubezen.«1 Govoreč, kot bi tudi Oče, nam pravi: In ostal boš v meni in jaz v tebi; zato hodi z menoj.2 Ali mu dovolj zaupamo, da ostajamo v njem in hodimo z njim?
Tu na tej zemlji smo zato, da rastemo in se učimo, najpomembnejšega učenja in rasti pa bomo deležni, ker smo z zavezo povezani z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom. Iz našega zvestega odnosa z njima izvirajo božansko znanje, ljubezen in zmožnost za služenje drugim.
»Dolžni smo se naučiti vse, kar je Bog razodel o sebi.«3 Razumeti moramo, da je Bog Oče svojemu Sinu Jezusu Kristusu naročil, naj zemljo ustvari za našo rast, da je nebeški Oče svojega Sina dal zato, da je zahteve pravice poravnal za našo odrešitev, in da sta bila Očetova duhovniška moč in Sinova prava Cerkev z nujnimi uredbami obnovljena za naše blagoslove. Ali lahko občutite globino ljubezni, ki prežema njune priprave za našo radost in rast? Vedeti moramo, da je načrt odrešitve nebeškega Očeta, da smo poslušne evangelijskim zakonom in uredbam in da prejmemo večno življenje in tako postanemo, kakršen je Bog.4 To je prava in trajna sreča, ki nam jo ponuja nebeški Oče. Ni druge prave in trajne sreče.
Naši izzivi nas lahko oddaljijo od te smeri sreče. Zaupljivo povezanost z Bogom lahko izgubimo, če nam preizkušnje odvračajo pozornost, namesto da bi nas spravile na kolena.
Naslednji preprosti rek nas roti, naj malce razvrstimo prioritete:
Nekatere stvari so pomembne, druge ne.
Nekaj stvari traja, a večina ne.5
Sestre, kaj vam je pomembno? Kaj je za vas trajno? Za Očeta ima trajno vrednost to, da se od njega učimo, postanemo ponižne in smo mu zaradi zemeljskih izkušenj čedalje bolj poslušne. Želi, da svojo sebičnost spremenimo v služenje, svoje strahove pa v vero. Te trajne stvari nas lahko preizkusijo do obisti.
Oče nas sedaj, ko imamo človeške omejitve, prosi, naj ljubimo, ko je ljubiti najtežje, služimo, ko je služenje neprikladno, odpuščamo, ko nam odpuščanje razširja dušo. Kako? Kako bomo to naredile? K nebeškemu Očetu se iskreno obračajmo po pomoč v imenu njegovega Sina in delajmo stvari po njegovo, namesto da ponosno uveljavljamo svojo voljo.
Svoj ponos sem prepoznala, ko je predsednik Ezra Taft Benson govoril o čiščenju notranje posode.6 Predstavljala sem si, da sem vrč. Kako naj iz svojega vrča spravim ostanek ponosa? To, da se neodvisno silimo k ponižnosti in se poskušamo pripraviti do tega, da bi druge imeli radi, je neiskreno in plitko in preprosto ne deluje. Naši grehi in ponos ustvarjajo vrzel – oziroma prepad – med nami in izvirom vse ljubezni, nebeškim Očetom.
Samo Odrešenikova odkupna daritev nas lahko očisti grehov in premosti ta prepad oziroma vrzel.
Želimo, da nas objemajo roke ljubezni in vodstva nebeškega Očeta, zato njegovo voljo postavimo na prvo mesto in strtega srca prosimo, naj Kristus v naš vrč nalije tok očiščujoče vode. Sprva bo nemara prišla kapljica za kapljico, ko pa bomo iskale, prosile in ubogale, bo prišla v obilju. Ta živa voda nas bo začela napolnjevati in ko nas bo navdajala njegova ljubezen, bomo lahko nagnile vrč naše duše in njegovo vsebino delile z drugimi, ki so željni zdravljenja, upanja in pripadnosti. Ko naš notranji vrče postane čist, se naši zemeljski odnosi začnejo celiti.
Da napravimo prostor za večne Božje načrte, je potrebno žrtvovati svoj osebni urnik. Odrešenik, ki govori za Očeta, nas prosi, naj se mu približamo, in se nam bo približal.7 To, da se približamo Očetu, lahko pomeni, da preko svetih spisov spoznavamo njegovo resnico, upoštevamo preroške nasvete in se trudimo bolje uresničevati njegovo voljo.
Ali razumemo, da ima Kristus moč, da nas privede v ljubeč odnos z Očetom in drug z drugim? Z močjo Svetega Duha nam lahko da potrebni vpogled v odnose.
Neki učitelj Osnovne mi je pripovedoval o ganljivi izkušnji v njegovem razredu enajstletnih dečkov. Eden od njih, ki ga bom imenovala Jimmy, je bil v razredu nesodelujoči samotar. Neke nedelje je bil učitelj navdahnjen, da opusti lekcijo in pove, zakaj ima Jimmyja rad. Govoril je o svoji hvaležnosti in o tem, da v tega mladeniča verjame. Učitelj je potem razred prosil, naj Jimmyju povedo, kaj pri njem cenijo. Ko so v razredu Jimmyju drug za drugim povedali, zakaj se jim zdi tako dragocen, je deček sklonil glavo in po obrazu so mu začele teči solze. Ta učitelj in razred so zgradili most do Jimmyjevega osamljenega srca. Preprosta ljubezen, izražena iskreno, drugim daje upanje in to, da jih cenimo. Temu pravim »premoščanje vrzeli oziroma prepada«.
Morda življenje v ljubečem predzemeljskem svetu v nas zapiše hrepenenje po iskreni, trajni ljubezni tu na zemlji. Bog nas je ustvaril, da ljubimo in smo ljubljene, najgloblja ljubezen pa pride, ko smo eno z Bogom. Mormonova knjiga nas vabi, naj se »spravimo z [Bogom] preko odkupne daritve Kristusa«8.
Izaija je govoril o tistih, ki zvesto živijo po zakonu posta, in tako za svoje potomstvo postanejo premoščevalci vrzeli. To so tisti, ki bodo, obljublja Izaija, »zgradili opustela mesta«9. Podobno je Odrešenik premostil vrzel oziroma razdalja med nami in nebeškim Očetom. On nam s svojo veliko odkupno daritvijo odpre pot, da smo lahko deležne ljubeče Božje moči, in potem v svojih življenjih lahko popravimo »opustela mesta«. Za zdravljenje čustvenih razdalj med nami bo potrebno, da sprejmemo Božjo ljubezen, skupaj z žrtvovanjem naših človeških nagnjenj k sebičnosti in strahu.
Neke nepozabne noči s sorodnico nisva soglašali glede nekega političnega vprašanja. Hitro in temeljito je ostro skritizirala moje pripombe in vpričo družinskih članov dokazovala, da se motim. Počutila sem se neumno in neobveščeno – in verjetno sem bila. Tiste noči, ko sem pokleknila k molitvi, sem nebeškemu Očetu hiteč pojasnjevala, kako težavna je bila ta sorodnica! Govorila sem brez prestanka. Morda sem se sredi pritoževanja ustavila in je Sveti Duh imel priložnost pridobiti mojo pozornost – saj sem se, na svoje presenečenje, slišala reči: »Verjetno želiš, da jo imam rada?« Rada njo? Nadaljevala sem z molitvijo, rekoč nekaj kot: »Kako naj jo imam rada? Mislim, da mi niti všeč ni. Trdosrčna sem; moji občutki so ranjeni. Tega ne zmorem.«
Potem pa se mi je, zagotovo s pomočjo Duha, utrnila nova misel, ko sem rekla: »Ampak ti jo ljubiš, nebeški Oče. Ali mi boš dal nekaj svoje ljubezni do nje – da jo bom tudi jaz imela rada?« Moja trdosrčnost je popustila, v srcu sem se začela spreminjati in na to osebo sem začela gledati drugače. Začela sem zaznavati njeno pravo vrednost, ki jo je nebeški Oče videl. Izaija piše: »Gospod [bo] obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca.«10
Sčasoma sva ljubeče premostili prepad med nama. Toda čeprav mojega spremenjenega srca ni sprejela, sem spoznala, da nam bo nebeški Oče pomagal, da bomo ljubile celo tiste, za katere nemara mislimo, da se jih ne da ljubiti, če ga bomo prosile za pomoč. Odrešenikova odkupna daritev je pot do stalnega pritekanja dobrotljivosti Očeta v nebesih. Odločiti se moramo, da bomo v tej ljubezni ostajale, zato da bomo lahko dobrotljive do vseh.
Ko damo svoje srce Očetu in Sinu, spremenimo svoj svet – četudi se okoliščine okrog nas ne spremenijo. Zbližamo se z nebeškim Očetom in čutimo njegovo blago sprejemanje naših naporov, da bi bile prave Kristusove učenke. Vse bolj presojamo, zaupamo in verujemo.
Mormon nam pravi, naj za to ljubezen molimo z vso močjo srca, in podaril nam jo bo njen vir – nebeški Oče.11 Le tedaj lahko postanemo premoščevalke vrzeli v zemeljskih odnosih.
Očetova neskončna ljubezen se nas dotika, da bi nas pripeljal nazaj v svojo slavo in radost. Dal je svojega Edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, da bi premostil veliko vrzel, ki široko zija med nami in njim. Snidenje z Očetom v nebesih je bistvo trajne ljubezni in večnega namena. Sedaj se moramo povezati z njim, da bomo spoznale, kaj je zares pomembno, da bomo ljubile, kot ljubi on, in rasle, da bomo kot on. Pričujem, da so naši zvesti odnosi z nebeškim Očetom in Odrešenikom zanju in za nas večno pomembni. V imenu Jezusa Kristusa, amen.