Negujte korenine in veje bodo rasle
Veje vašega pričevanja bodo črpale moč iz vaše vse globlje vere v nebeškega Očeta in njegovega ljubljenega Sina.
Stara kapela v Zwickauu
Leto 2024 je zame nekakšen mejnik. Obeležuje 75 let, odkar sem bil krščen in potrjen za člana Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni v Zwickauu v Nemčiji.
Članstvo v Cerkvi Jezusa Kristusa mi je dragoceno. Pripadnost Božjemu ljudstvo zaveze, z vami, mojimi brati in sestrami, je ena največjih časti v mojem življenju.
Ko razmišljam o svoji poti učenca, se v mislih pogosto vračam v staro vilo v Zwickauu, kamor mi sežejo dragoceni spomini na to, kako sem se kot otrok udeleževal zakramentnih sestankov Cerkve Jezusa Kristusa. Tam se je seme mojega pričevanja najprej začelo hraniti.
Ta kapela je imela stare orgle na zračni meh. Vsako nedeljo je bil določen fant, da je robustno ročico, ki je upravljala mehe, potiskal navzgor in navzdol, da so orgle delovale. Včasih sem imel veliko čast pomagati pri tem pomembnem opravilu.
Medtem ko je občestvo pelo naše ljube hvalnice, sem z vso močjo črpal, da orglam ne bi zmanjkalo zraka. S sedeža upravljavca mehov sem imel čudovit pogled na osupljive vitraže, eden je prikazoval Odrešenika Jezusa Kristusa, drugi pa Josepha Smitha v Svetem gaju.
Še vedno se spominjam svetih občutkov, ki sem jih imel, ko sem gledal ta s soncem obsijana okna, medtem ko sem poslušal pričevanja svetih in prepeval sionske hvalnice.
Na tem svetem kraju je Božji Duh pričeval mojemu umu in srcu, da je to res: Jezus Kristus je Odrešenik sveta. To je njegova Cerkev. Prerok Joseph Smith je videl Boga Očeta in Jezusa Kristusa ter slišal njuna glasova.
V začetku tega leta sem se med zadolžitvijo v Evropi lahko vrnil v Zwickau. Žal te ljube stare kapele ni več. Pred mnogimi leti so jo podrli, da bi naredili prostor za veliko stanovanjsko hišo.
Kaj je večno in kaj ni?
Priznam, da je žalostno vedeti, da je od te ljube zgradbe iz mojega otroštva zdaj ostal le še spomin. Zame je bila sveta zgradba. A bila je le zgradba.
Nasprotno pa duhovno pričevanje, ki sem ga pred mnogimi leti dobil od Svetega Duha, ni prešlo. Pravzaprav se je še okrepilo. To, kar sem se v mladosti naučil o temeljnih načelih evangelija Jezusa Kristusa, je bil moj trdni temelj vse življenje. Zavezna vez, ki sem jo sklenil z nebeškim Očetom in njegovim ljubljenim Sinom, je ostala z mano še dolgo po tem, ko je bila kapela v Zwickauu porušena, vitraži pa izgubljeni.
»Nebo in zemlja bosta prešla,«, je rekel Jezus, »moje besede pa nikakor ne bodo prešle«.
»Kajti gore se bodo premaknile in hribi bodo odstranjeni, moja prijaznost pa te ne bo zapustila, niti ne bo odstranjena moja zaveza miru, govori Gospod.«
Nekaj najpomembnejšega, kar se lahko naučimo v tem življenju, je razlikovanje med tem, kar je večno, in tem, kar ni. Ko to razumemo, se vse spremeni – naši medsebojni odnosi, odločitve, ki jih sprejemamo, to, kako ravnamo z ljudmi.
Poznavanje tega, kaj je večno in kaj ni, je ključno za rast pričevanja o Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi.
Ne zamenjajte vej za korenine
Obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa, kot je učil prerok Joseph Smith, »zajema vse in vsak del resnice«. A to ne pomeni, da je vsa resnica enako vredna. Nekatere resnice so temeljne, bistvene, so v koreninah naše vere. Druge so dodatki ali veje – dragocene, a le, če so povezane s temelji.
Prerok Joseph Smith je rekel tudi to: »Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan in da je tretji dan spet vstal in se dvignil v nebesa; vse drugo, kar se nanaša na našo veroizpoved, pa je le dodatek temu.«
Z drugimi besedami, Jezus Kristus in njegovo odkupno žrtvovanje sta korenini našega pričevanja. Vse drugo so veje.
To ne pomeni, da so veje nepomembne. Drevo potrebuje veje. Toda Odrešenik je svojim učencem dejal: »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti.« Brez povezave z Odrešenikom, s hranilom, ki ga najdemo v koreninah, veja oveni in odmre.
Ko gre za negovanje naših pričevanj o Jezusu Kristusu, se sprašujem, ali včasih veje zamenjamo za korenine. To je bila napaka, ki jo je Jezus opazil pri farizejih svojega časa. Toliko pozornosti so posvečali razmeroma nepomembnim podrobnostim postave, da so na koncu zanemarili tisto, kar je Odrešenik imenoval »pomembnejše« – temeljna načela, denimo »pravičnost, usmiljenje in zvestobo«.
Če želite nahraniti drevo, ne zlivate vode na drevesne veje. Zalivate korenine. Podobno, če želite, da bi veje vašega pričevanja rasle in obrodile sadove, negujte korenine. Če ste negotovi glede določenega nauka, prakse ali elementa cerkvene zgodovine, iščite jasnost z vero v Jezusa Kristusa. Poskušajte razumeti njegovo žrtev za vas, njegovo ljubezen do vas in njegovo voljo za vas. Ponižno mu sledite. Veje vašega pričevanja bodo črpale moč iz vaše vse globlje vere v nebeškega Očeta in njegovega ljubljenega Sina.
Če na primer želite močnejše pričevanje o Mormonovi knjigi, se osredotočite na njeno pričevanje o Jezusu Kristusu. Bodite pozorni, kako Mormonova knjiga pričuje o Kristusu, kaj uči o njem ter kako vas kliče in navdihuje, da pridete k njemu.
Če na cerkvenih sestankih ali v templju želite bolj pomenljivo izkušnjo, poskusite iskati Odrešenika v svetih uredbah, ki jih tam prejemamo. Poiščite Gospoda v njegovi sveti hiši.
Če se kdaj počutite izgoreli ali preobremenjeni zaradi svojega cerkvenega poklica, poskusite svoje služenje ponovno osredotočiti na Jezusa Kristusa. Naj bo odraz vaše ljubezni do njega.
Negujte korenine in veje bodo rasle in sčasoma bodo obrodile sadove.
Ukoreninjeni in sezidani v njem
Močna vera v Jezusa Kristusa se ne zgodi kar sama od sebe. Ne, v tem zemeljskem svetu spontano rastejo trnje in osat dvoma. Zdravo, rodovitno drevo vere zahteva zavesten trud. In bistven del tega truda je poskrbeti, da smo trdno ukoreninjeni v Kristusu.
Na primer: Sprva nas Odrešenikov evangelij in Cerkev morda pritegneta zato, ker smo navdušeni nad ljubeznivimi člani, prijaznim škofom ali čistim videzom kapele. Te okoliščine so vsekakor pomembne za rast Cerkve.
A če korenine našega pričevanja nikoli ne bodo zrasle globlje od tega, kaj se bo zgodilo, ko se bomo preselili v oddelek, ki se zbira v manj občudovanja vredni zgradbi, ima člane, ki niso tako ljubeznivi, in bo škof rekel nekaj, kar nas bo užalilo?
Še en primer: Če se bomo držali zapovedi in se bomo pečatili v templju, mar se ne zdi upravičeno upati, da bomo blagoslovljeni z veliko, srečno družino z bistrimi, poslušnimi otroki, ki bodo ostali dejavni v Cerkvi, služili misijon, peli v oddelčnem zboru in vsako soboto dopoldne prostovoljno pomagali čistiti zgradbo za bogoslužje?
Vsekakor upam, da bomo vsi to videli v svojem življenju. Kaj pa, če se to ne zgodi? Ali bomo ne glede na okoliščine ostali zavezani Odrešeniku ter zaupali njemu in njegovemu urniku?
Vprašati se moramo: Ali moje pričevanje temelji na tem, kar upam, da se bo zgodilo v mojem življenju? Ali je odvisno od dejanj oziroma naravnanosti drugih? Ali pa trdno temelji na Jezusu Kristusu in je »ukoreninjeno in sezidano v njem« ne glede na spreminjajoče se življenjske okoliščine?
Izročila, navade in vera
Mormonova knjiga pripoveduje o ljudeh, ki so strogo izvajali Božje uredbe. A zatem se je pojavil skeptik po imenu Korihor, ki se je posmehoval Odrešenikovemu evangeliju in to imenoval neumna in nespametna izročila njihovih očetov. Korihor je zavedel »srca mnogih in jih navajal, da so dvigovali glavo v svoji hudobiji«. Drugih pa ni mogel prevarati, saj je bil zanje evangelij Jezusa Kristusa veliko več kot izročilo.
Vera je močna, kadar je globoko zakoreninjena v osebni izkušnji, osebni predanosti Jezusu Kristusu, ne glede na to, kakšna so naša izročila ali kaj morda pravijo ali počnejo drugi.
Naše pričevanje bo preizkušeno in preverjeno. Vera ni vera, če ni nikoli preizkušena. Vera ni močna, če nikdar ne doživi nasprotovanja. Zato ne obupajte, če je vaša vera na preizkušnji ali imate vprašanja brez odgovorov.
Ne smemo pričakovati, da bomo vse razumeli, preden začnemo delovati. To ni vera. Kakor je učil Alma: »Vera ni, da bi imeli popolno spoznanje o stvareh.« Če z delovanjem čakamo, dokler ne dobimo odgovorov na vsa svoja vprašanja, močno omejimo dobro, ki ga lahko dosežemo, in omejimo moč svoje vere.
Vera je čudovita, ker vztraja tudi takrat, ko blagoslovi ne pridejo, kot smo upali. Ne moremo videti prihodnosti, ne poznamo vseh odgovorov, lahko pa zaupamo Jezusu Kristusu, ko gremo naprej in navzgor, ker je on naš Odrešenik in Odkupitelj.
Vera prenese življenjske preizkušnje in negotovosti, ker je trdno ukoreninjena v Kristusu in njegovem nauku. Jezus Kristus in naš Oče v nebesih, ki ga je poslal, skupaj tvorita edino neuklonljivo, popolnoma zanesljivo točko našega zaupanja.
Pričevanje ni nekaj, kar zgradiš enkrat in nato stoji za vedno. Bolj je podobno drevesu, ki ga nenehno neguješ. Zasaditev Božje besede v vaše srce je le prvi korak. Ko začne vaše pričevanje rasti, se začne pravo delo! Takrat ga negujte »z veliko skrbnostjo, da bo pognalo korenine, da bo zraslo in nam obrodilo sad.« Zahteva veliko marljivosti in potrpežljivosti z besedo. A Gospodove obljube so zanesljive: »Želi [boste] plačilo za svojo vero in svojo marljivost in potrpežljivost in veliko potrpljenje, čakajoč, da vam bo drevo obrodilo sad.«
Moji dragi bratje in sestre, moji dragi prijatelji, del mene pogreša staro kapelo v Zwickauu in njene vitraže. Toda v preteklih 75 letih me je Jezus Kristus popeljal na življenjsko pot, ki je bolj vznemirljiva, kot sem si kdajkoli lahko predstavljal. Tolažil me je v mojih stiskah, mi pomagal prepoznati moje slabosti, ozdravil je moje duhovne rane in me hranil, ko mi je vera rasla.
Moja iskrena molitev in blagoslov sta, da bomo nenehno negovali korenine svoje vere v Odrešenika, njegov nauk in njegovo Cerkev. O tem pričujem v svetem imenu našega Odrešenika, našega Odkupitelja, našega Gospoda – v imenu Jezusa Kristusa, amen.