Tempelj v Konu
Ko sta se Leroy in Rose Alip odločila, da se bosta žrtvovala, da bosta lahko šla vsak mesec v tempelj, ju je Gospod blagoslovil bolj, kot bi si sicer lahko finančno privoščila, da bi lahko šla na pot – s seboj pa sta odpeljala še druge.
Leroy Alip je pozorno poslušal, ko so ga oddelili v poklic, da bo služil v visokem svètu na velikem otoku, imenovanem Havaji. Bratu Alipu je bilo v blagoslovu rečeno, da bo na otoku takrat, ko bo tam zgrajen tempelj, in da bo v tem templju služil. To je bilo leta 1984, najbližji tempelj na Havajih pa je bil na otoku Oahu, ki je bodisi z ladjo ali letalom oddaljen veliko kilometrov.
Duhovniški blagoslov je brata Alipa spodbudil. »Verjamem, da takrat, ko ti dajo blagoslov, dobiš tudi odgovornost, zato da narediš vse, kar je v tvoji moči, da bi se ti ta blagoslov lahko izpolnil,« pravi. Zato sta se z ženo Rose odločila, da bosta vsak mesec odšla v tempelj na otoku Oahu.
To pa ni bilo tako lahko. Za potovanje sta potrebovala tristo ameriških dolarjev, kar je bilo veliko za par, ki se je komaj prebijal z zaslužkom brata Alipa, ki je delal v državni službi. Potovanje sta si lahko privoščila le tako, da sta porabila svoje prihranke. To sta storila z veseljem.
Vendar jima jih je v enem letu zmanjkalo. »Toda najino srce je bilo v templju,« je dejal brat Alip. »Tja sva hotela hoditi še naprej. Zato sva molila za pomoč.«
Ne dolgo zatem je brat Alip prejel nepričakovano ponudbo za dodaten zaslužek, tako da bi za neko krajevno podjetje raznašal časopis. Za to zgodnje jutranje raznašanje je bil plačan skoraj sedemsto dolarjev na mesec. Ker sta imela brat in sestra Alip več kot dovolj denarja za potovanja v tempelj, sta bila navdihnjena, naj presežek dasta v svoj posebni sklad za tempelj.
Do junija 1986 je bil ta navdih pojasnjen: ker sta sedaj živela v havajskem kolu Kona, sta v tempelj lahko odpeljala številne ženske iz kola, ki so bile vredne, vendar niso mogle prejeti lastne obdaritve. Alipova sta torej vsak mesec s seboj na Oahu odpeljala eno sestro. Vsaka je po vrnitvi pričevala o duhovni moči in radosti, ki jo je občutila, ker je opravila lastno tempeljsko delo in tudi za druge. Kmalu se je tempeljski duh razširil po vsem kolu in tudi drugi člani so začeli iskati načine, kako bi šli v tempelj.
S pomočjo poznanstev, ki jih je brat Alip imel v potovalni industriji, je lahko poskrbel za nižje cene letalskih kart, cestnega in železniškega prevoza in za prenočišče za vse v kolu, ki so hoteli iti. Do leta 1994 se je na pot v havajski tempelj Laie vsak mesec odpravilo več kot sto članov iz kola Kona. Brat Alip se smeji. Spominja se: »Predsednik templja se je šalil, da bodo sveti iz Kona obrabili talne obloge, ker jih je bilo toliko v templju.«
Leta 1997 je predsednik Gordon B. Hinckley (1910 – 2008) objavil novo stališče za gradnjo templjev. Gradnja manjših templjev bi omogočila več templjev. Zvestoba svetih na Havajih je bila nagrajena šest mesecev kasneje, ko je predsednik Hinckley oznanil tempelj v Konu. Potem ko je bil leta 2000 tempelj posvečen, so brata Alipa poklicali za drugega svetovalca tempeljskega predsedstva. Danes je v pokoju, vendar je popolnoma predan delu za Gospoda in nadzoruje delavce, ki skrbijo za to, da je okolica havajskega Templja Kona lepa.
Brat in sestra Alip sta hvaležna za načine, s katerimi ju je nebeški Oče blagoslovil, zato da imata vse, kar potrebujeta, da lahko še naprej služita drugim. Brat Alip je povedal, kako je bilo, ko sta v Kono prišla prvič: »Nisva imela drugega prenočišča razen majhne kolibe v hribih, ki so jih postavili za delavce na plantažah kave.« Tam sta živela več mesecev, dokler nista najela majhne hiše.
Čez leta sta imela dovolj prihrankov in dovolj velik prihodek, da sta začela premišljevati o lepšem domu, vendar se jima nič, kar sta si ogledala, ni zdelo pravo zanju. Ko je brat Alip nekega dne urejal tempeljsko okolico, je mimo prišla starejša sestra. Jokala je. Brat Alip je zmajal z glavo. »Izselili so jo in ni imela kam. Ne vem, zakaj sem ji rekel, naj obišče vnuke, in ko se bo vrnila, se bo lahko priselila k nama. Težava je bila v tem, da je bil dom brata Alipa dovolj velik samo za brata in sestro Alip. Zato sta začela moliti – in iskreno iskati načine, da bi dobila blagoslov, za katerega sta prosila.
Kmalu zatem jima je nepremičninar predlagal, naj si ogledata dvonadstropno hišo s šestimi spalnicami. Bila jima je všeč, vendar sta predpostavljala, da bo hiša dražja, kot bi si lahko privoščila. Ponudbo sta težkega srca odklonila.
Toda odprla se je pot. Čez nekaj tednov je cena hiše padla in Alipova sta izvedela, da bosta imela dovolj posojila za nakup hiše. Zaradi tega se je sestra v stiski lahko priselila k bratu in sestri Alip, ko se je vrnila v Kono, v hiši pa so našli dom tudi trije Alipovi otroci, ki so bili prav tako v stiski.
»Gospod je dobro poskrbel za nas,« pravi brat Alip. »Ko pokažemo, da smo zanj voljni žrtvovati svoj čas, talente in sredstva, nas zasuje s svojimi blagimi milostmi.«
Ilustracija: Steve Kropp; foto: R. Val Johnson